Jedro

Za pravilno uporabo določbe 13. člena ZOdvT je po presoji sodišča zlasti pomembno, da upravni organ prosti preudarek, za uporabo katerega je pooblaščen na podlagi ZOdvT, uporabi v okviru danega pooblastila in da uporabo tega preudarka ustrezno obrazloži ter ga uporabi pravično.

Ob upoštevanju dejanske, kot tudi materialnopravne podlage v zvezi s predmetno tožnikovo pritožbo je šlo za primer, ki ni povprečno zahteven. Tožena stranka je pravilno upoštevala tožnikovo angažiranje v pritožbi glede ureditve odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ, uporaba tujih pravnih virov in tujega jezika za uspešnost predmetne pritožbe tudi po presoji sodišča ni bila potrebna, saj je v predmetni zadevi šlo za presojo upravne odločbe po slovenski zakonodaji. Prav tako ni bilo potrebno posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij oz. specialistično znanje, kot to zatrjuje tožnik, kar bi utemeljevalo uporabo višjega količnika nagrade. Glede na vsebino predmetne pritožbe tožnika po mnenju sodišča pravični preudarek ne nasprotuje uporabi količnika 1,0. .

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) tožniku ni odmerila davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 (točka 1 izreka). V točki 3 izreka je odločila, da se tožniku vrnejo stroški v znesku 259,52 EUR, v katerega je vštet tudi znesek davka na dodano vrednost. Ker je tožnik na podlagi odpravljene odločbe DT 42770-1538/2013-11 08-332-05 z dne 11. 2. 2015 že prejel vračilo stroškov postopka v višini 34,95 EUR in na podlagi odpravljene odločbe DT 42270-1538/2013-13 08-332-05 z dne 22. 4. 2015 v višini 99,43 EUR, se razlika v višini 125,14 EUR med že prejetimi stroški in priznanimi stroški tožniku vrne na račun A. d.o.o. - o.p. iz Ljubljane. Vračilo se izvede v 30 dneh po vročitvi te odločbe. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka 4 izreka). Na podlagi 13. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) se pri nagradah v razponu v posameznem primeru določi nagrada po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti zadeve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja iz izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Po pregledu spisovne dokumentacije in pritožbenih navedb davčni organ ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni uporabil tujih pravnih virov in tujega jezika. Iz samih pritožb pa tudi ne izhaja, da bi pooblaščenec pri sestavi pritožb uporabil posebno strokovne znanje v izven pravnih področjih. Glede na navedeno je davčni organ ugotovil, da se predmetna zadeva ter opravljena storitev pooblaščenca uvršča med povprečno zahtevne zadeve, zato je tožniku po navodilih drugostopenjskega organa priznal stroške za zastopanje po tarifi št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in količnik 1,0. 2. Pritožbeni organ je v zvezi z izpodbijano točko 3 izreka izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na uporabo količnika za izračun stroškov za pritožbo na odločbo DT 42270-1538/2013-1 z dne 20. 6. 2013 navedel, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, ko je za pritožbo na navedeno odločbo priznal količnik 1,0 pravilna, vendar je to odločitev utemeljil z drugačnimi razlogi. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik ni upravičen do predlaganega količnika 2,0. Pritožbeni organ je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s svojo obrazložitvijo nadomestil obrazložitev uporabe količnika 1,0 v obrazložitvi odločbe prvostopenjskega organa. Na podlagi tretjega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedenca, tolmače in ogled gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Na podlagi 27. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju PZDavP-2), se za pooblaščence, ki so odvetniki, stroški odmerijo po odvetniški tarifi. Uradna oseba pa mora preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo. Povrnejo se le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa. Če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža. Na podlagi 3. člena ZOdvT, se nagrade določajo v EUR-ih glede na vrednost predmeta odvetniške storitve, v nespremenljivih zneskih ali v razponu dveh nespremenljivih zneskov. Nagrade se odmerijo po Tarifi, ki je sestavni del ZOdvT. Tarifni del ZOdvT izrecno določa, da med izvensodne storitve spada tudi zastopanje v upravnem postopku. V nadaljevanju se sklicuje na 13. člen ZOdvT.

3. Zatrjevana uporaba tujih pravnih virov v postopku pritožbe na odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 42270-1538/2013-1 z dne 20. 6. 2013 po mnenju pritožbenega organa ni bila potrebna, saj je davčni organ odločal v skladu s slovensko zakonodajo, tožnik pa je s pravnim sredstvom uspel doseči izločitev samo ene nepremičnine in to iz razloga javne rabe in ne zaradi primerjave s tujimi pravnimi redi ali zaradi zatrjevanja neustavnosti zakonske ureditve. Pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik tujih pravnih virov, čeprav zatrjuje njihovo uporabo, in je v pritožbi navajal zakonsko ureditev v Franciji, ni bil dolžan uporabiti. Prav tako tudi ni bil dolžan uporabiti tujega jezika (francoščine) zaradi zatrjevanja neustavnosti zakonske ureditve, kar na uspeh v postopku pritožbe na navedeno odločbo z dne 20. 6. 2013 ni imelo vpliva. Iz vsebine pritožbe na citirano odločbo tudi ne izhaja, da bi odvetnik pri njeni sestavi moral uporabiti posebno strokovno znanje iz izvenpravnih področij. Ob upoštevanju navedenega in kompleksnost zadev na davčnem področju je pritožbeni organ ugotovil, da predmetna zadeva ter predmetna storitev odvetnika sicer ne pomeni najbolj enostavne zadeve, ne more pa se uvrstiti niti med povprečno zahtevne zadeve, kar posledično utemeljuje uporabo količnika 1,0. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi najprej povzema potek postopka, iz katerega izhaja, da je v zadevi v celoti uspel. Davčni organ pa mu ne priznava v celoti priglašenih stroškov, ki jih je moral nositi zaradi izdanih nezakonitih odločb. Da je tožnik s svojimi pritožbami v celoti uspel izhaja tudi iz dejstva, da mu za leto 2013 ni bil odmerjen davek od nepremičnega premoženja večje vrednosti. Tožnik meni, da je upravičen do povračila vseh stroškov, ki so mu nastali v postopku, za vsako pritožbo v celoti, saj se te nanašajo na samostojne odločbe, ki jih je v upravnem postopku nezakonito izdala toženka. Meni tudi, da je višina odmerjenih stroškov davčnega postopka napačna, saj pri odmeri ni bilo upoštevano, da je tožnik v celoti uspel v postopku in da mu davek na nepremično premoženje večje vrednosti ni bil odmerjen, kar je tudi razvidno iz izpodbijanega dokončnega upravnega akta in sicer odločbe Finančne uprave RS DT 42270-1538/2013-20 z dne 26. 2. 2016. Kadar se postopek konča ugodno za davčnega zavezanca, gredo stroški davčnega postopka, med katere se uvrščajo tudi izdatki za pravno zastopanje in strokovno pomoč, skladno s tretjim odstavkom 79. člena ZDavP-2, v breme davčnega organa.

5. V konkretnem primeru je toženka z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom tožniku priznala stroške davčnega postopka (skupaj 259,52 EUR), vendar v napačni višini. Za pritožbo z dne 8. 7. 2013 zoper odločbo Davčne uprave RS DT 42270-1538/2013-1 z dne 20. 6. 2013 je bila tožniku priznana nagrada po tar. št. 2200 takrat veljavnega ZOdvT v količniku 1,0, pri čemer je tožnik z omenjeno pritožbo priglasil nagrado po tar. št. 2200 ZOdvT v količniku 2,0. V nadaljevanju navaja obrazložitev prvostopenjskega organa, iz katere izhajajo razlogi za uporabo količnika 1,0, s čimer pa se tožnik ne strinja. V zvezi s tar. št. 2200 ZOdvT določa, da nagrada za posel znaša v razponu količnika od 0,5 do 2,5 glede na 12. člen oziroma 36. člen ZOdvT, ki določa nagrado glede na vrednost predmeta. Kadar pa je nagrada določena v razponu, se slednja, skladno s 13. členom ZOdvT določi po pravičnem preudarku ob upoštevanju okoliščin, ki jih navaja. Tožnik meni, da je bila predmetna zadeva, to je pritožba z dne 8. 7. 2013 nadpovprečno zahtevna in da količnik 2,0 primerno odraža zahtevnost zadeve. Tožnik je moral obrazložiti neustavnost takratne zakonske ureditve odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti in utemeljiti kršitev načela zakonitosti, pravne varnosti ter enakosti pred zakonom, kar že samo po sebi presega običajno oziroma povprečno zahtevnost zadeve. Poleg tega je izvedel primerjalno-pravno analizo tujega, francoskega davčnega sistema, pri čemer je moral uporabiti tako tuje pravne vire, kot tudi tuj jezik. Za predmetno pritožbo je bila potrebna tudi uporaba znanja s področja vrednotenja nepremičnin, vodenja katastra stavb in katastra nepremičnin, ki se načeloma ne uvrščajo med pravne vede oziroma znanja. V tej zadevi gre tudi za prvo pritožbo, v kateri tožnik ni mogel zgolj ponavljati že prej zatrjevanih pritožbenih razlogov, ampak se je za pripravo te pritožbe izdatno angažiral. Tožnik podrejeno, zgolj iz previdnosti navaja, da tudi če v omenjeni pritožbi ne bi zatrjeval neustavnosti takratne zakonske ureditve glede davka na nepremično premoženje večje vrednosti in ne bi navajal primerjalno-pravne analize, bi bil vseeno upravičen do vsaj srednje vrednosti nagrade v razponu, to pa je do količnika 1,5, saj bi v takšnem primeru šlo za povprečno zahtevno zadevo. Neuporaba tujega prava ali nezatrjevanje neustavnosti zakonske ureditve še ne pomeni, da gre za lažjo oziroma podpovprečno zahtevno zadevo. V povprečno zahtevni zadevi se tuje pravo zagotovo ne uporablja. Tudi zatrjevanje neustavnosti zakonske ureditve presega okvir povprečne zadeve, saj v takšnih primerih stranka oziroma njen pravni pooblaščenec, z vidika ustavnega prava kritično presoja zakonsko ureditev. V povprečni zadevi, ali pri drugem rednem pravnem sredstvu, stranka zatrjuje nezakonitost izpodbijane odločbe, ne pa tudi njene neustavnosti oziroma neustavnosti predpisa, na podlagi katerega je bila takšna odločba izdana. Glede na navedeno tožnik meni, da je tožena stranka v izpodbijanem aktu nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje in tudi napačno uporabila materialno pravo v delu, ki se nanaša na količnik nagrade v tar. št. 2200 ZOdvT. Tudi organ druge stopnje je neutemeljeno zavrnil zahtevo tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki mu nedvomno pripadajo, skladno s tretjim odstavkom 79. člena ZDavP-2. Sodišču tožnik predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v točki 3 izreka, ki se nanaša na stroške postopka, odpravi, ter toženki naloži povrnitev stroškov tožeče stranke v upravnem sporu, kot so zaznamovani na tožbi, in v postopku pred upravnimi organi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu (točki 3 izreka) pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se sklicuje na razloge odločbe pritožbenega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. Med strankama ni sporno, da se glede na odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 42270-1538/2013-1 z dne 20. 6. 2013 pri odmeri stroškov davčnega postopka uporablja takrat veljavni ZOdvT in kot sestavni del tega zakona Tarifa. Tudi ni spora, da se za zastopanje v upravnem postopku uporablja tar. št. 2200, nagrada za posel pa se določi s količnikom od 0,5 do 2,5, upoštevaje 13. člen ZOdvT. Nagrada se v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v predmetni zadevi med strankama sporna uporaba določbe 13. člena ZOdvT, zlasti uporaba količnika 1,0, ki ga je uporabil davčni organ pri točkovanju po tar. št. 2200 v predmetni zadevi in ne količnika 2,0, kot ga je za vloženo pritožbo priglasil tožnik.

10. Z določbo 13. člena ZOdvT je toženi stranki dano pooblastilo za odločanje po prostem ("pravičnem") preudarku pri odločitvi, kateri količnik bo uporabila pri nagradah, ki so določene v razponu in pri tem našteva okoliščine, ki utegnejo vplivati na zahtevnost storitve. Ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali znanja tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke, se nagrada določi po pravičnem preudarku. V povprečnem primeru pa se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Za pravilno uporabo te določbe ZOdvT pa je po presoji sodišča zlasti pomembno, da upravni organ prosti preudarek, za uporabo katerega je pooblaščen na podlagi citirane določbe ZOdvT, uporabi v okviru danega pooblastila in da uporabo tega preudarka ustrezno obrazloži ter ga uporabi pravično, kar je po mnenju sodišča v predmetni zadevi davčni organ tudi storil. 11. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je ob upoštevanju dejanske, kot tudi materialnopravne podlage v zvezi s predmetno tožnikovo pritožbo šlo za primer, ki ni povprečno zahteven. Tožena stranka je pravilno upoštevala tožnikovo angažiranje v pritožbi glede ureditve odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki po takratni ureditvi ni bila v skladu z Ustavo RS zaradi kršitve načela zakonitosti, pravne varnosti in kršitve enakosti pred zakonom. Kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ, uporaba tujih pravnih virov in tujega jezika za uspešnost predmetne pritožbe tudi po presoji sodišča ni bila potrebna, saj je v predmetni zadevi šlo za presojo upravne odločbe po slovenski zakonodaji. Prav tako po mnenju sodišča ni bilo potrebno posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij oz. specialistično znanje, kot to zatrjuje tožnik, kar bi utemeljevalo uporabo višjega količnika nagrade. Iz vsebine pritožbe na citirano odločbo ne izhaja, da bi odvetnik pri njeni sestavi moral uporabiti posebno strokovno znanje iz izvenpravnih področij. S tem, ko se je pritožbeni organ skliceval na odsotnost vseh objektivnih okoliščin v predmetni zadevi, je po presoji sodišča navedel jasne in prepričljive ter tudi dovolj izčrpne razloge za svojo odločitev. Glede na vsebino predmetne pritožbe tožnika pa po mnenju sodišča pravični preudarek ne nasprotuje uporabi količnika 1,0. Po povedanem sodišče ne more slediti tožbenim argumentom, s katerimi tožnik utemeljuje, da je šlo za nadpovprečno zahtevno zadevo in tudi ne argumentom za uporabo količnika 1,5. Ob upoštevanju navedenega in kompleksnost zadev na davčnem področju je po presoji sodišča pritožbeni organ pravilno ugotovil, da predmetna zadeva ter predmetna storitev odvetnika sicer ne pomeni najbolj enostavne zadeve, ne more pa se uvrstiti niti med povprečno zahtevne zadeve, kar posledično utemeljuje uporabo količnika 1,0. 12. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana odločba je v izpodbijanem delu (v točki 3 izreka) pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega ostavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

14. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so bili podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.