Jedro

Tretji odstavek 65. člena ZUTD določa, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Zavod RS za zaposlovanje je odločil, da mu je tožeča stranka kot delodajalec tožene stranke dolžna vrniti znesek toženi stranki nakazanega nadomestila v času, ko je bila tožena stranka kot brezposelna prijavljena pri zavodu. Tožeča stranka je zato Zavodu RS za zaposlovanje nakazala določeni znesek, vendar pa tega zneska ne more sedaj terjati od tožene stranke. Pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je pravnomočna sodba Delovnega sodišča, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka prejela nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje, odpadel pravni temelj za plačilo nadomestila plače v tej višini. Do razveljavitve (oziroma spremembe) pravnomočne sodbe bi lahko prišlo le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, s tem pa bi odpadla tudi pravna podlaga za plačilo spornega nadomestila plače. Ker pravni temelj, na podlagi katerega je tožena stranka prejela sporno nadomestilo plače, ni odpadel (ni prenehal veljati), je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, s katero je tožeča stranka uveljavljala vračilo nakazila, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.440,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2013 dalje do plačila in povrniti stroške postopka, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 344,65 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 204,96 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.440,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 344,65 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je tožena stranka uspela v delovnem sporu, ki se je vodil pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 487/2011, v katerem je sodišče odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka nezakonita. Zavod RS za zaposlovanje je zahteval od delodajalca, na podlagi dejstva, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vračilo izplačanih nadomestil. Tožeča stranka bi torej morala vedeti, da toženki dejansko dolguje le razliko od prejetih nadomestil do polnega nadomestila plače. Ne drži, da tožeča stranka ni vedela, da je bilo delavki izplačano nadomestilo s strani Zavoda RS za zaposlovanje, saj je v ta namen sama izdala potrdilo o višini plače. Sodišče pa je tudi obravnavalo dokaz - dopis pooblaščenke z dne 10. 1. 2013, iz katerega jasno izhaja čas prijave toženke na Zavodu RS za zaposlovanje in izpis ZZZS. Tožeča stranka bi morala vedeti, da v skladu s 54. členom ZZZPB, dolguje delavki le razliko do polnega nadomestila, preostanek pa zavodu, vendar je zavestno nase prevzela večjo obveznost. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje v sporni zadevi jasno in izčrpno obrazložilo razloge, na katerih je utemeljilo svojo odločitev, pri čemer je bilo še posebej pozorno do navedb tožene stranke, ki sedaj predstavljajo temelj njenih pritožbenih zatrjevanj. Argument pritožnice, da bi morala tožeča stranka vedeti, da je delavka prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in da ji gre pravica do nadomestila iz naslova brezposelnosti, je popolnoma neupošteven. Tožena stranka oziroma njena pooblaščenka v dopisu z dne 10. 1. 2013 ne omenjata, da naj bi toženka prejemala nadomestilo s strani zavoda, ampak zahtevata izplačilo polne plače za celotno obdobje, kot to nalaga tudi sodba sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožena stranka v pritožbi navaja le pavšalno, je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožeča stranka, na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 487/2011 dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 10. 6. 2011 dalje do poziva na delo. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna z sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 672/2012 z dne 23. 11. 2012. Toženi stranki je bila z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 12. 7. 2011 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje od 10. 6. 2011 do 9. 9. 2011 in na podlagi te odločbe je tožena stranka prejela znesek 2.277,82 EUR neto denarnega nadomestila. V obdobju od septembra 2011 do junija 2012 je bila tožena stranka zaposlena pri drugem delodajalcu, zato ji je bila na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 6. 7. 2012 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, za obdobje od 16. 6. 2012 do 15. 9. 2012, v znesku 162,52 EUR neto. Ker tožeča stranka ni izvršila sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 487/2011 z dne 13. 2. 2012, ki je postala pravnomočna dne 23. 11. 2012, jo je tožena stranka pozvala, da realizira navedeno sodbo. Tožeča stranka je dne 22. 1. 2013, na transakcijski račun tožene stranke, nakazala znesek 13.052,33 EUR. Zavod RS za zaposlovanje pa je z odločbama z dne 28. 3. 2013 odpravil odločbi o priznanju pravic tožene stranke do denarnega nadomestila in z odločbama z dne 29. 3. 2013 odločil, da mu je tožeča stranka kot delodajalec dolžna vrniti znesek nakazanega nadomestila (2.277,82 EUR in 162,52 EUR neto).

7. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na določbo tretjega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s sprem.), ki določa, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče. Zavod RS za zaposlovanje je odločil, da mu je tožeča stranka kot delodajalec tožene stranke dolžna vrniti znesek toženi stranki nakazanega nadomestila v času, ko je bila tožena stranka kot brezposelna prijavljena pri zavodu. Zavod RS za zaposlovanje je dolžnost povrnitve zneskov s strani tožeče stranke oprlo na 1. alinejo drugega odstavka 140. člena ZUTD, ki določa, da ima zavod v primeru odprave odločbe, na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD, pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila izplačanih zavarovancev. Tožeča stranka je zato Zavodu RS za zaposlovanje nakazala znesek 2.440,34 EUR, vendar pa navedenega zneska ne more sedaj terjati od tožene stranke.

8. Splošno pravilo o vročanju neupravičeno pridobljenega vsebuje 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki v prvem odstavku določa, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten v škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

9. Pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je sodba Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 487/2011 z dne 13. 2. 2012 v povezavi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 672/2012 z dne 23. 11. 2012, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka prejela nadomestilo pri zavodu v znesku 2.440,34 EUR, odpadel pravni temelj za plačilo nadomestila plače v tej višini. Do razveljavitve (oziroma spremembe) pravnomočne sodbe bi lahko prišlo le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, s tem pa bi odpadla tudi pravna podlaga za plačilo spornega nadomestila plače. 10. Ker pravni temelj, na podlagi katerega je tožena stranka prejela sporno nadomestilo plače, ni odpadel (ni prenehal veljati), je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Na podlagi 154. člena ZPP glede na uspeh v pravdi je sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v višini 136,50 EUR in nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 126,00 EUR ter materialne stroške v znesku 20,00 EUR. Stroški odvetniške tarife tako znašajo 282,50 EUR in ob upoštevanju 22 % DDV znašajo stroški postopka 344,65 EUR.

12. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer po tar. št. 3210 za pritožbo 168,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 204,96 EUR. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve.