Jedro

Z navedbami, da utemeljen sum ni podan, pri čemer obsojenec izhaja iz vsebine in ocene dokazov, kot jih sam vidi in utemeljuje, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obd. K.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepoma z dne 29.10.2002 in z dne 28.11.2002 po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. K.S. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, s prvim sklepom do 30.11.2002 do 19.40 ure in z drugim sklepom do 30.12.2002 do 19.40 ure. Višje sodišče v Mariboru je s sklepoma z dne 08.11.2002 in z dne 06.12.2002 zavrnilo pritožbe obdolženca in njegove zagovornice kot neutemeljene.

Obdolženec je zoper navedena pravnomočna sklepa vložil dne 10.12.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti z dopolnitvijo z dne 13.12.2002. V zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, iz katerih razlogov, vsebovanih v določbi 1. odstavka 420. člena ZKP, jo vlaga. Predlaga pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odpravi pripor.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obdolženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker obsojenec ne navaja kršitev zakona, ki naj bi jih zagrešilo sodišče s pravnomočnima odločbama. V svojih navedbah izpodbija dejanske ugotovitve sodišča in tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede utemeljenosti suma, da je on storilec očitanega mu kaznivega dejanja in da obstojajo priporni razlogi. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni navedel, iz katerih razlogov, ki so našteti v določbah 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, jo vlaga. Tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katere konkretne kršitve zakona naj bi storilo sodišče z odločitvijo, s katero je podaljšalo zoper obdolženca pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija obstoj utemeljenega suma, ki po njegovi oceni ni podan ter istočasno nakazuje, da ni podan navedeni priporni razlog in da zato tudi ni podlage za podaljšanje pripora. Pri tem pa izhaja iz vsebine in ocene dokazov, kot jo vidi in utemeljuje sam. S takšnimi navedbami obdolženec napada dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče v zvezi s presojo obstoja utemeljenega suma, da je storil očitano mu kaznivo dejanje in obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede na to uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obd. K.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).