Jedro

Pogodbena cena ne obsega vrednosti poznejših del, iz česar jasno izhaja, da je tožeča stranka upravičena do posebnega plačila za vsa dodatna dela, ki niso bila prvotno dogovorjena s pogodbo oziroma prilogo k pogodbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditveno gradivo tožene stranke (enako seveda tudi tožeče stranke) ne vsebuje trditve, da naročnik zaradi napak izvršenega posla uveljavlja znižanje plačila kot svojo izbirno pravico (620. v zvezi s 641. členom ZOR).

Tudi po izdelavi izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenca pa zoper izvajalčev zahtevek na plačilo ni nikoli izoblikovala nedvoumnega ugovora na znižanje cene zaradi napak izvršenih del. Če je tako, je odveč vsako razpravljanje v tej smeri. Vsaka pravdna stranka je odgovorna za pravočasno in pravilno uveljavljanje svojih stvarnih predlogov, sodišče pa te dolžnosti pravdnih strank ne more nadomestiti z lastno aktivnostjo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 10.4.1997, opr. št. I 302/97 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo glavnice 305.106,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1996 do plačila ter 8.548,00 SIT stroškov izvršilnega postopka. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi umika tožbe je razveljavilo sklep o izvršbi glede plačila glavnice 1.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 174.771,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2001 do plačila.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sten, ki so v projetku označene kot nove, pred adaptacijo ni bilo. Res pa je, da so bile za nove stene porabljene stare keramične ploščice, kar je lahko izvedencu dalo vtis, da stene niso nove. Kar se tiče vodovodnih instalacij, bi količine cevovodov lahko ocenil samo izurjen projektant strojne stroke. Enako velja za elektroinstalacije. Pri postavitvi elektroomaric so nastali dodatni stroški, saj naročnik z že prej vzidano omarico ni bil zadovoljen in je zahteval, naj se izkoplje iz zidu in ponovno vgradi na drugem mestu. Nesmiselno je, da vetrolov ni bil predelan. Izvedenec ni priznal določenih del ometavanja in krpanja ometa. Kje je bil omet krpan, po beljenju sploh ni več mogoče ugotoviti. Montaža žaluzij je bila opravljena. Tožeča stranka je predlagala sodišču prve stopnje, naj postavi drugega izvedenca, vendar je bil tak dokazni predlog brez tehtnega razloga zavrnjen. Razlika med obračunom, zapisanim na primopredajnim zapisnikom, in kasneje izstavljenim računom znaša le 26.037,47 SIT, zato je nesmiselno izvajanje sodišča, da je bil obračun tožencu izstavljen po primopredaji.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bila dodatna dela opravljena v soglasju s toženo stranko. Toženec je 24.12.1996 ob primopredaji opozoril na nepravilnosti, med drugim tudi, da je treba zamenjati držala za papirnate brisače. Ni res, da bi moral nekdvalitetno pleskanje cevi, dejstvo, da ni bil izdelan talni sifon, in neravno položene keramične ploščice, opaziti že ob primopredaji. Toženec je pred začetkom postopka na sodišču angažiral izvedenca prav zato, da se razčistijo sporne stvari. Zato mu ni mogoče očitati, da ni reagiral in grajal skritih napak. Dela, ki naj bi bila po besedah D.M. opravljena dodatno, so zaobsežena v prilogi pogodbe št. 1/36/96. Tožeča stranka bi morala dodatna dela opredeliti, investitor pa bi jih moral potrditi. Toženec se je s tožečo stranko dogovoril o vseh potrebnih delih, preden je sklenil pogodbo. Kot dodatna dela so bila zaračunana tudi dela dobave in montaže žaluzij ter predelave vetrolova, česar toženec v svoji ordinaciji sploh nima.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z dodatnimi deli je v skladu z izpovedjo toženca in njegove žene. Ne glede na vloženo izvršbo je bil toženec dolžan specificirati napake takoj, ko jih je opazil. Pisnega dodatka k pogodbi sicer res ni bilo, vendar pa so dogovori vsakodnevno potekali na gradbišču. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče v zavrnilnem delu pravilno zaključilo, da tožeča stranka terja nekaj, do česar ni upravičena.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka določene navedbe v pritožbi podaja prvič. Takšno nedopustno novoto (1. odst. 337. člena ZPP), ki je ni bilo mogoče upoštevati, predstavljajo naslednje trditve: - da so bile za nove stene porabljene ostale stare keramične ploščice; - da so pri postavitvi elektroomaric nastali dodatni stroški, ker naročnik s prvotno vzidano omarico ni bil zadovoljen in je zahteval, naj se izkoplje iz zidu in ponovno vgradi na drugem mestu; - tožeča stranka prvič v pritožbi graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju, da vetrolov ni bil predelan, niso bila opravljena določena dela ometavanja in krpanja ometa, niso bile dobavljene in montirane žaluzije in da tožeči stranki ni mogoče priznati raznih nepredvidenih del. V skladu s pooblastilom, danim sodišču, da samo odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odst. 213. člena ZPP), je le-to utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo drugega izvedenca. Po mnenju tožeče stranke naj bi bila izvedba tega dokaza potrebna ne zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak zaradi samovoljnega ravnanja izvedenca, ki ni sledil navodilom sodišča prve stopnje. Strokovno delo gotovo predpostavlja, da ima izvedenec na voljo vso razpoložljivo dokumentacijo, zato so bili očitki tožeče stranke v navedeni smeri, s katerimi je želela diskreditirati izvedenca kot strokovnjaka s svojega področja, neutemeljeni.

Izvedenec je ob zaslišanju 26.10.2001 prepričljivo pojasnil, zakaj stene med novimi sanitarijami in ordinacijo ni mogoče šteti za novo, zato je sodišče to dejstvo utemeljeno sprejelo kot del dejanske podlage izpodbijane sodbe.

Dokončni obračun ima pravno naravo, ki je podobna izvensodni poravnavi (1. odst. 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Ker ima izvajalec pravico zahtevati plačilo vseh terjatev, ki so mu bile priznane s končnim obračunom (primerjaj 116. uzanca Posebnih gradbenih uzanc, v nadaljevanju PGU), je sodišče prve stopnje kot ključno vprašanje raziskovalo, ali je v tem pogledu prišlo do soglasja volj pravdnih strank. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih ni bil dosežen. Takšno subjektivno sliko si je sodišče prve stopnje ustvarilo ob kritični presoji izvedenih dokazov, zlasti izpovedi priče D.M., ki ni vedela povedati, če je bil toženec ob primopredaji seznanjen z računom, vsekakor pa je ob prejemu računa dejal, da se mu zdi previsok in bo plačal le pogodbeni znesek. Povsem pravilno je poudarilo tudi, da drugačnega zaključka ne omogočajo niti listinski dokazi, saj primopredajni zapisnik z dne 24.12.1996 predstavlja le dokaz o sprejemu in izročitvi izvedenih del, ne pa o doseženem soglasju v zvezi z dokončnim obračunom.

O pritožbi tožene stranke: Z namenom, da bi odgovorilo na pritožbena izvajanja tožene stranke glede dodatnih del, se je moralo pritožbeno sodišče opreti na določbe o ceni v pogodbi, ki predstavlja pravo med pravdnima strankama. V 3. členu pogodbe sta se sporazumeli, da bo izvajalec opravljena dela naročniku obračunal skladno s pogodbeno specifikacijo, dobavljenimi količinami, dejanskimi izmerami in enotnimi cenami, pri čemer so podražitve že zajete v ceni. V skladu z načelom dispozitivnosti sta pogodbenici kot kriterij vrednosti opravljenih del torej izbrali enotno ceno, ki je določena od merske enote dogovorjenih del (635. člen ZOR). Cena na enoto se določa za mersko enoto objekta ali za mersko enoto posamezne vrste ali faze del (3. odst. 22. uzance PGU). Predmet pogodbe je bil natančno specificiran v prilogi z dne 12.11.1996. Dodatna dela niso pogodbena dela, saj niso predmet prvotne gradbene pogodbe (primerjaj z definicijo iz 8. točke 9. uzance PGU). Pogodbena cena ne obsega vrednosti poznejših del, iz česar jasno izhaja, da je tožeča stranka upravičena do posebnega plačila za vsa dodatna dela, ki niso bila prvotno dogovorjena s pogodbo oziroma prilogo k pogodbi z dne 12.11.1996. Dejstvo, da sta se stranki dogovorili za dodatno dela, je postalo sporno šele v pritožbi in zato predstavlja nedopustno novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pripominja, da bi bil ugovor v tej smeri neutemeljen tudi v primeru, če pravica do navajanja novih dejstev in dokazov v pritoženem postopku ne bi bila omejena. Naročnik je s pomočjo svoje žene ves čas nadziral dela. Trditev, da je tožeča stranka ravnala samovoljno in se ni držala načrta po prepričljivi izpovedi priče D.M., da so vsa dodatna dela potekala v soglasju s tožencem, ne vzdrži logične presoje.

Ni res, da bi bila nekatera dodatna dela zaračunana dvakrat, ker so bila obsežena že v prilogi pogodbe. Primerjava priloge k pogodbi in računa z dne 19.12.1996 takšnega sklepa ne omogoča. Jasno je mogoče razbrati tudi, katera dodatna dela je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki. Nedvoumno je zapisalo, da je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca gradbene stroke. Le-ta je v točki 2. ugotovil, da so bila izvršena vsa dodatna dela po računu z izjemo postavk 3, 10, 20 in 21. Žaluzije res niso bile dobavljene in montirane, vetrolov pa ni bil predelan. Tožena stranka pa je spregledala, da sodišče prve stopnje teh del tožeči stranki ni priznalo in so del znižanja plačila v skupni višini 566.281,80 SIT (glej točko 1. V. izvedenskega mnenja, postavki 3 in 10).

Pritožbeno sodišče k sicer pravilnim razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da graja očitne oziroma skrite napake, dodaja še: Razpravno načelo, uveljavljeno pri zbiranju pravdnega gradiva, predpisuje, da morajo stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (1. odst. 7. člena ZPP). Odločilna vloga strank se kaže v tem, da sodišče ne sme sprejeti kot podlage odločbe nobene navedbe, ki je ni postavila ena od pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditveno gradivo tožene stranke (enako seveda tudi tožeče stranke) ne vsebuje trditve, da naročnik zaradi napak izvršenega posla uveljavlja znižanje plačila kot svojo izbirno pravico (620. v zvezi s 641. členom ZOR). Na naroku za glavno obravnavo dne 3.10.2001 je tožena stranka le predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, ker naj bi bila po ugotovitvah izvedenca vprašljiva kvaliteta določenih del. Tudi po izdelavi izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenca pa zoper izvajalčev zahtevek na plačilo ni nikoli izoblikovala nedvoumnega ugovora na znižanje cene zaradi napak izvršenih del. Če je tako, je odveč vsako razpravljanje v tej smeri. Vsaka pravdna stranka je odgovorna za pravočasno in pravilno uveljavljanje svojih stvarnih predlogov, sodišče pa te dolžnosti pravdnih strank ne more nadomestiti z lastno aktivnostjo.

Sodišče prve stopnje je na pravilo in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo ni ne očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ne kakšne druge po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo. Z navedbami v odgovoru na pritožbo nista v ničemer pripomogli k lažjemu reševanju pritožbe, zato to procesno dejanje ni bilo potrebno (1. odst. 155. člena ZPP).