Jedro

Odgovornost za škodo, nastalo zaradi zdrsa snega s strehe, je krivdna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca za škodo, ki je zaradi zdrsa snega s strehe nastala na tožničinem avtomobilu, nerazdelno dolžna plačati 913,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2013 dalje, v presežku pa zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da sta jih toženca dolžna povrniti tožeči stranki nerazdelno v višini 155,20 EUR.

2. Pritožuje se drugo tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa spremembo v tej smeri, da se določi tožničin soprispevek k nastali škodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da materialno pravo ni pravilno uporabljeno, ker ni upoštevano, da so bili na strehi nameščeni snegolovi z namenom preprečevanja zdrsa snega. Opozarja na uveljavljeno sodno prakso (II Cp 3183/2011), da ni potrebno uporabiti vseh mogočih načinov preprečevanja hkrati in ni potrebno postavljati še dodatnih opozoril in prepovedi. Opozarja, da ima priča A. S. interes za tožničin uspeh v postopku, ker je njen mož. Izpovedal je, da so na kraju škodnega dogodka parkirali tudi drugi. Opozarja, da na neoznačenem kraju parkiranje ni dovoljeno, četudi to počne večina ljudi. Razlog, da so tam parkirali tudi drugi, tožeče stranke ne opravičuje oz. ji ne dovoljuje parkiranja na neoznačenem mestu. Ne nasprotuje ugotovitvi, da ni bilo znaka, ki bi prepovedoval parkiranje, opozarja pa, da tudi oznak, ki bi parkiranje dovoljevale, ni bilo. Ker zavarovancu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zavrača odgovornost za nastanek škode. Obilno sneženje v obdobju od 20. do 24.2.2013 je v zimskem obdobju običajno, zato povprečno izkušen človek lahko pričakuje nevarnosti v zvezi s snegom, med drugim tudi padec snega s strehe. Tožeča stranka je ravnala malomarno, ker je vozilo parkirala na mestu, kjer parkiranje ni predvideno in opustila potrebno skrbnost ter zato privolila v morebitne posledice v smislu 171. čl. Obligacijskega zakonika. Nastanka škode bi se mogla in morala zavedati. Padec snega bi lahko pričakovala in se mu izognila. Sneg je naravni pojav, ki ga mora človek upoštevati in mu prilagajati svoja ravnanja. Trdi, da dogodek ni dokazan, ker ga tožeča stranka glede na čas nastanka prikazuje različno, zaznamek policije pa je predložila prepozno. Ne soglaša z nespornostjo nastanka škode, saj kalkulacija ne predstavlja dokaza o nastali škodi; niti tega, da je tožeča stranka res plačala. Dokazni postopek je pokazal, da tožnica avtomobila ni dala v popravilo, zato bi ob plačilu iztoževanega zneska prišlo do tožničine neupravičene obogatitve. Kljub pravilni pravni opredelitvi, da streha sama po sebi ni nevarna stvar, je sodišče prve stopnje odločilo, da gre za objektivno odgovornost, saj je zgolj prvo toženi stranki pripisalo obveznost skrbnega ravnanja. Dejstvo, da do škodnega dogodka sneg še ni zdrsnil, tožeče stranke ne opravičuje. Prvo tožena stranka je z namestitvijo snegolovov storila vse, da bi preprečila morebitno škodo. Ni potrebno, da bi uporabila vse mogoče načine preprečevanja nastanka škode hkrati; ni potrebno, da bi postavljala še dodatna opozorila in prepovedi. Obe stranki bi bili enakopravno obravnavani, če bi sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka lahko predvidela padec snega. Glede na ugotovitev, da do tedaj sneg še ni zdrsnil s strehe, tudi toženi stranki ni bila znana možnost zdrsa. Kljub temu je z namestitvijo snegolovov ravnala v smeri preprečevanja škode. Opozarja, da prvo tožena stranka odgovornosti ni priznala in je drugačna ugotovitev nepravilna. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

5. Pritožnik v uvodu pritožbe navaja, da uveljavlja zgolj dovoljena pritožbena razloga, s trditvijo, da je zaradi različno prikazovanega časa dogodka le-ta nedokazan, pa uveljavlja tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Na ta očitek pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker je ugotovljeno dejansko stanje za pritožbeno sodišče danost in pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja nedovoljen.

6. Tudi ugotovitev, da je tožeči stranki škoda nastala, je del dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče vezano. Dejstvo, da tožnica avtomobila še ni popravila, ni odločilno, saj je njeno premoženje zmanjšano zaradi zmanjšane vrednosti njenega avtomobila (132. čl. Obligacijskega zakonika).

7. Dejstvo, da je zaslišana priča A. S. tožničin partner in ima zato interes za izid pravde, je treba upoštevati pri presoji verodostojnosti njegove izpovedi. Prvostopenjsko sodišče o verodostojnosti te izpovedi ni podvomilo, pritožba pa tudi ne navaja okoliščin, o katerih naj bi priča zaradi bližnjega razmerja s tožnico izkrivljeno izpovedovala. Nasprotno, sklicuje se na izpoved te priče in iz njene izpovedi izvede zaključek, da parkiranje na kraju škodnega dogodka ni bilo dovoljeno. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za odklanjanje izpovedi te priče. 8. Pritožbeno sklicevanje na obilno sneženje v času od 20. do 24.2.2013 je brezpredmetno, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo v noči med 16. in 17.2.2013. Nesporno pa je, da je v času škodnega dogodka sneg na stavbi ..., s strehe katere je padel, bil. Nesprejemljivo je pritožbeno sklicevanje na 171. čl. Obligacijskega zakonika (deljena odgovornost), kajti prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa je na to ugotovitev vezano, da tožnica oz. A. S., ki je njeno vozilo kritičnega dne parkiral, z obstojen nevarnosti zdrsa snega nista bila seznanjena. Gre za pravno odločilno dejstvo, ki (skupaj z drugimi dejstvi) onemogoča zaključek, da je tožeča stranka prispevala k nastanku škode. Dejstvo, da parkirni prostori v območju, kjer je do škodnega dogodka prišlo, niso zarisani, ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Avtomobil je bil parkiran na mestu, kjer so bili avtomobili dnevno parkirani, kar je od upravljavca zgradbe ... terjalo, da jih obvaruje pred drsenjem snega s strehe.

9. Ker se mora vsakdo vzdržati dejanj ali opustitev, zaradi katerih lahko drugemu nastane škoda (10. čl. Obligacijskega zakonika), mora upravljavec stavbe zagotoviti: - ali da sneg iz strehe ne bo drsel; - ali z opozorili ali na drug način doseči, da se območju nevarnosti vsakdo lahko izogne. Nesprejemljiv je zato pritožbeni zaključek, da je zavarovanec ukrenil vse, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ker nameščeni snegolovi očitno niso preprečili drsenja snega s strehe, bi zavarovanec tožene stranke moral poskrbeti za dodatne ukrepe, s katerimi bi odvrnil nevarnost nastanka škode. Nesprejemljivo je sklicevanje na v zadevi VSL II Cp 3183/2011 navedeno argumentacijo, da ni potrebno uporabiti vseh mogočih načinov preprečevanja škode hkrati. V citirani zadevi je bilo s fizičnimi ovirami in obveščanjem ustrezno poskrbljeno za odvrnitev škodne nevarnosti, zato upravljavcu stavbe ni bilo mogoče očitati, da drugih ukrepov (snegolovov) ni izvedel. Zavarovanec tožene stranke pa z namestitvijo snegolovov nevarnosti ni odvrnil, zato ni mogoče soglašati s pritožbo, da drugih varovalnih ukrepov ni bil dolžan izvesti.

10. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca, je v nasprotju z razlogi sodbe. Prvostopenjsko sodišče se pravilno sklicuje na krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. čl. in 10. čl. Obligacijskega zakonika). Protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje argumentiralo, pri povzemanju navedb prvo tožene stranke pa pravilno navedlo, da le-ta v odgovoru na tožbo temelju (obstoju odškodninske odgovornosti) ni oporekala.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.