Jedro

Namen delitvenega postopka je celovita razdelitev solastne nepremičnine in ne zgolj posamičnih njenih delov. Predlagateljici pa ne le, da omejita svoj predlog zgolj na tisti del solastne nepremičnine, katerega uporabljata, temveč celo ne predlagata razdelitve med njunima solastnima deležema.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljic A. K. V. in N. K. za delitev severovzhodnega dela parcele št. 350/896, pisane v VL št. 4207. k.o. K. p. v naravi tako, da predlagateljici prejmeta v izključno last in posest del te parcele. Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo predlagateljici.

2. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Poudarjata, da dejstvo, da predlagatelj zahteva delitev parcele na način, kot je opisano v 4. alineji 1. točke, ne pomeni nedopustnost niti nesklepčnost predloga za delitev stvari. Zahteva, da se jima dodelita parkirišči D1 in D2 v last ima za posledico sicer nastanek treh parcel, vendar pa je lastniška struktura vseh strank v novem delu parcele, ki obsega zelenice, pločnik in pot nespremenjena, medtem ko se na delu parcele, ki obsega parkirišča A1, A2, B2, B3, C3, C4, solastniški delež nasprotnih udeležencev, poveča na račun ukinitve solastniškega deleža na parkirišču D1 in D2. Stališče sodišča, da bi moral predlagatelj zahtevati tudi delitev zelenice in pločnika in poti in delitev parkirišča A1, A2, B2, B3, C3, C4 med nasprotne udeležence nima podlage v določbah SPZ. Predlagatelj nima pravnega interesa za delitev zelenice in pločnika in poti in tudi sicer tak predlog ne bi imel temelja v zakonu. Ima pa predlagatelj pravni interes za delitev parkirišča A1, A2, B2, B3, C3, C4, D1 in D2, ker z ukinitvijo predlagateljevega solastniškega deleža na parkiriščih A1, A2, B2, B3, C3, C4 predlagatelj pridobi v svojo izključno last parkirišče D1 in D2 oziroma vsak predlagatelj delež do ½. Drugo pa je vprašanje, ki ni predmet tega postopka, ali imajo tudi nasprotni udeleženci interes, da si razdelijo parkirišča A1, A2, B2, B3, C3, C4. Skladno z določbo drugega odstavka 70. člena SPZ predlagatelj zahteva le del parcele in sicer omenjeni parkirišči. Tudi ni pravilno stališče sodišča, da delitev v naravi pomeni, da se solastno stvar deli med lastnike tako, da vsak med njimi v izključno last in posest dobi del stvari, za katero izkaže upravičen interes. V praksi so mogoči primeru, da se nepremičnina deli tudi tako, da del stvari pridobi v izključno last le predlagatelj, na preostanem delu stvari pa lahko še vedno obstaja solast nasprotnih udeležencev, če je tak njihov interes; predlagatelj tudi sicer nima legitimacije zahtevati od nasprotnih udeležencev delitev dela stvari, ki je zgolj v njihovi solastnini. Za delitev dela parcele, ki obsega delitev zelenice, pločnik in pot, pa nobena od strank nima upravičenega interesa. Predlagatelj ima upravičen interes le za dodelitev dela stvari, ki obsega parkirišča D1 in D2. Dodelitev parkirišča D1 in D2 v last predlagateljema ima seveda za posledico, da na delu parcele, ki obsega parkirišče A1, A2, B2, B3, C3, C4 nasprotni udeleženci pridobijo višji solastniški delež na račun izgube solastniškega deleža na parkirišču D1 in D2. Seveda pa predlagatelj nima interesa niti upravičenja, da zahteva od nasprotnih udeležencev medsebojno delitev parkirišča A1, A2, B2, B3, C3 in C4. Tudi ni pravilno stališče sodišča, ki zavrača stališče predlagateljic, da so parkirišča že razdeljena. Predlagateljici že od leta 2005 dalje izključno in nemoteno uporabljata parkirišči D1 in D2, ki sta točno odmerjeni in sta namenjeni zgolj uporabi v njuno korist. Dejansko oblast in posest izvajata že od leta 2005 dalje na podlagi pogodbe. To pomeni, da je delitev de facto že izvedena, ne pa tudi formalnopravno. Takšen način uporabe tudi dokazuje, da je nepremičnina deljiva. Tudi ni pravilno stališče sodišča, da solastna nepremičnina ni deljiva. Vsak udeleženec namreč že od sklenitve prodajne pogodbe dalje uporablja izključno le tisto parkirišče, ki mu je bilo dodeljeno s pogodbo. Zgolj formalnopravna razdelitev parkirišča dejansko v ničemer ne posega v režim rabe parkirišč in skupnih naprav. Dodelitev ne bo spreminjala dosedanje rabe nepremičnin, na katerih imajo udeleženci svoje hiše. Parkirišča pa so ob povedanem dejansko že razdeljena. Deljivost je potrdil tudi sodni izvedenec mag. D. K., vendar pa ta izjava v zapisnik ni bila vnesena. Delitev parkirišč tudi ne povzroči nikakršnih pravnih posledic izgube lastninske pravice na skupnih napravah, saj skupne naprave pod zemljo ne služijo uporabi parkirišč, temveč uporabi stanovanjskih hiš, ki so v lasti udeležencev tega postopka. Sprememba lastništva na parkiriščih nima nikakršne pravne zveze z lastništvom skupnih naprav, temveč s stanovanjskimi hišami, ki so jim skupne naprave namenjene. Skupne naprave torej delijo usodo stanovanjske hiše in ne parkirišč. Stališče sodišča, da bi delitev parkirišč pomenila izgubo lastninske pravice na skupnih stvareh, je torej napačna. Predlagatelj tudi nima nobenega zahtevka iz naslova služnosti. Služnost pomeni uporabljati tujo stvar. Na solastni skupni napravi pa predlagatelj po zakonu sploh ne more pridobiti služnosti, ima pa kot solastnik skupne naprave pravico skupno stvar uporabljati. Nepravilno je stališče, da mora sodišče po uradni dolžnosti odločiti o ustanovitvi stvarne služnosti na podlagi določbe 125. člena ZNP. Predlagatelj namreč zatrjuje, da je že sedaj izključno uporabljal parkirišče D1 in D2, uporaba navedenih parkirišč nikoli ni bila vezana na uporabo skupnih naprav stanovanjskih hiš. Zato zgolj formalna dodelitev parkirišča D1 in D2 v last predlagatelju nima zveze z uporabo skupnih naprav, ki so namenjene hišam. Predlagatelj ni izjavil, da je zahteval ustanovitev služnosti, saj za uporabo parkirišča D1 in D2 ni potrebna služnost drugega dela razdeljene stvari, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožnici se sklicujeta tudi na sodno prakso – vmesni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 104/2001 z dne 10.5.2007 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 4360/2007, z dne 19.3.2008. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravilno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče predlagati delitve le dela solastne nepremičnine. Namen delitvenega postopka je celovita razdelitev solastne nepremičnine in ne zgolj posamičnih njenih delov (glej določbi 69. in 70. člena Stvarnopravnega zakonika). Predlagateljici pa ne le, da omejita svoj predlog zgolj na tisti del solastne nepremičnine, katerega uporabljata, temveč celo ne predlagata razdelitve med njunima solastnima deležema. Zato v konkretnem primeru niti niso odločilna vprašanja, ki jih izpostavljata pritožnici. Tako niti ni pomembno vprašanje pravnega interesa, to vprašanje bi se ob povedanem lahko postavilo kot pomembno šele, če bi bil predlog predlagateljic celovit že v opisani smeri. Zato prav tako nadalje ni pomembno, ali oziroma v kakšnem obsegu imajo posamezni udeleženci tega postopka pravni interes na razdelitvi še drugih delov nepremičnine, kot so zelenice, pločnika, poti. Prav tako pa po stališču pritožbenega sodišča zato ni pravno pomembno, ali in v kakšnem obsegu so solastniki do sedaj uporabljali sporno nepremičnino. Ta okoliščina bi postala pomembna ob ustreznem predlogu, ki bi terjal uporabo delitvenih meril iz 70. člena SPZ.

5. Ker se pritožnici dotikata tudi vprašanja infrastrukture, ki se nahaja pod zemljo in zato glede na določbo 8. člena SPZ predstavlja sestavni del predmetne nepremičnine, pa je treba pritrditi tudi pravno pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, ki ob dejanski ugotovitvi, da se na spornem delu nepremičnine oziroma pod njo nahajajo tudi skupne naprave (greznica in druge instalacije) ugotavlja, da gre za režim podoben etažni lastnini, ko imajo etažni lastniki posamezne dele zgradbe v izključni lasti, skupni deli, med njimi tudi skupne naprave, pa so v solastnini etažnih lastnikov, pri čemer etažni lastniki ne morejo zahtevati delitve solastnine na skupnih delih (glej določbo 5. odstavka 105. člena SPZ). Ta okoliščina torej predstavlja drugi nosilni razlog za zavrnitev delitvenega predloga, kar posledično pomeni, da tudi ni relevantno razpravljanje o služnostni pravici, kot tudi ne, da naprave služijo stavbam.

6. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.