Jedro

Šola za škodo, ki jo mladoletnik utrpi pri uri športne vzgoje, ne odgovarja, če dokaže, da je bilo nadzorstvo nad mladoletnikom opravljano na dolžni način ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu ter da je učitelj v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpela 23. 11. 1998, ko se je poškodovala med uro telovadbe pri skoku čez kozo. Utrpela je poškodbo desnega gležnja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, zato tožničinemu zahtevku ni ugodilo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita, da je napravilo zaključke o neodgovornosti tožene stranke le na podlagi parcialnih zaključkov o posameznih okoliščinah, ki niso bile pravno pomembne, zato je napačno sklepalo na neobstoj odškodninske odgovornosti. Sodišče bi moralo ugotoviti pomembno okoliščino ali je tožnica učiteljico zaprosila, da te vaje zaradi strahu in takratnih osebnih telesnih lastnosti ne želi opraviti in ugotoviti kako je učiteljica na to željo reagirala. Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo z okoliščino ali je do poškodbe prišlo pri izvajanju preskoka skrčka ali raznožka, pri tem pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnici ni verjelo, česar ne more sprejeti. Meni, da je že v tem delu podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo verjeti tožničini izpovedbi, ki je na naroku jasno izpovedala zakaj je učiteljico prosila, da preskoka ne bo izvedla. Meni, da sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem kako je sodišče razumelo njeno izpoved o tem, da se je bala preskoka. Sodišče tudi ni obrazložilo zakaj meni, da so argumenti neprepričljivi. Iz sodbe tudi ni mogoče razbrati razlogov zakaj sodišče ni verjelo priči A. K. Sodišče bi moralo opraviti poglobljeno analizo in bi nato ugotovilo, da je tožnica imela utemeljen razlog, da je odklonila da opravi to vajo in je to tudi povedala učiteljici. Iz tega pa izhaja zaključek, da bi morala učiteljica takšno tožničino željo upoštevati. Zato so zaključki sodišča o tem, da je bilo ravnanje učiteljice pravilno, nepravilni. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je bilo varovanje ob kozi ustrezno, ker izvedeni dokazi kažejo drugače. Zato je moč toženi stranki očitati, da je pri njej zaposlena pedagoginja napravila strokovno napako, ki je pripeljala do tega, da je tožnica morala izvesti preskok. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zatrjevala odgovornost tožene stranke iz razlogov, ker je učiteljica pri uri telovadba vztrajala pri izvedbi skoka, čeprav bi morala in mogla oceniti, da tožnica preskoka ni zmožna opraviti, kar je vedela, saj je učiteljici povedala, da ne bi skakala, ker jo je strah. Nadaljnja trditev tožnice je bila, da učiteljica ni poskrbela vsaj za ustrezno varovanje pri doskoku. Morala bi oceniti povečano stopnjo tveganja in poskrbeti za ustrezno varovanje ter morala znati oceniti, da tožnica tega preskoka zaradi siceršnjih telesnih posebnosti ni bila v stanju izvesti. Te trditve tožnica ponavlja tudi v pritožbi. Vendar takšna zatrjevanja niso utemeljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh dokazov in na podlagi izčrpnega mnenja izvedenca zaključilo, da je učiteljica, ki je bila prisotna pri telovadbi, upoštevala tožničino povečano težo kot oviro pri gibalnih sposobnostih kot tudi, da tožnici ni uspelo dokazati svojih trditev o tem, da vaje ni želela izvesti in da je bila vanjo prisiljena. Sodišče se je pravilno pri tem oprlo na mnenje izvedenca, ki je povedal, da kadar sta prisotna strah in prekomerna telesna teža je možno opravljati preskoke v olajšanih okoliščinah, kar je tožnica tega dne tudi storila. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da učiteljica tega dne ni napravila strokovne napake prepričljivi. Sodišče je svoje razloge v sodbi obširno obrazložilo in se tudi pravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je bil v svojem mnenju prepričljiv. Sodišče je tudi ugotavljalo in pravilno zaključilo, da je šteti, da je učiteljica pravilno poskrbela tudi za ustrezno varovanje in da so bili upoštevani vsi varnostni ukrepi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da tožnica ni padla pri prvem delu skoka, saj je opravila preskok v olajševalnih okoliščinah, pač pa se je poškodovala šele, ko je doskočila na tla pri globinskem skoku s koze z višine 90 cm. Izvedenec je tudi navedel, da kakšen drug način varovanja, kot ga je izvedla učiteljica ne bi prišel v poštev za ublažitev doskoka, pri katerem se je tožnica poškodovala.

V večjem delu pritožbe pritožnica izpostavlja okoliščino o tem, da te vaje ni bila sposobna opraviti, da je to tudi povedala učiteljici kot ji je tudi povedala, da jo je strah, vendar le-ta tega ni upoštevala, zato je tudi prišlo do poškodbe. Vendar sodišče česar takšnega ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tako izpovedbo učiteljice kot tudi priče A. A. in tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ni verjelo tožničini izpovedbi kot tudi ne izpovedbi priče A. K., ki je v celoti, tudi v podrobnostih potrdila tožničino izpovedbo, pa čeprav je od dogodka preteklo 10 let. Očitki pritožnice, da sodišče ni napravilo pravilne dokazne ocene pač pa da je le parcialno ocenilo izpovedbe, niso utemeljeni. Sodišče je svoje zaključke o tem, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke napravilo na podlagi ocene vseh dokazov, predvsem pa tudi na podlagi objektivnega mnenja izvedenca s področja športa in vzgoje, ki je prepričljivo in jasno opisal potek vaje, način varovanja, kot tudi navedel, da je šlo za lažjo vajo in da z drugačnim varovanjem poškodbe, ki jo je tožnica dobila pri doskoku, ne bi bilo mogoče preprečiti.

Pritožbeni očitki o tem, da se je sodišče neutemeljeno ukvarjalo s tem kakšen skok je tožnica takrat opravljala niso utemeljeni, saj je bila ta okoliščina pomembna iz razlogov, ker je pač varovanje pri skrčki drugačno od varovanja pri raznožki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo in ugotovilo, da se je tega dne opravljala vaja skrčke, nato pa pravilno ugotovilo, kako je varovala učiteljica in da je bilo takšno varovanje pravilno. Pravilno ni verjelo priči A. K. v delu, ko je navedla, da pri teh preskokih varovanja ni bilo in da je učiteljica takrat pisala dnevnik.

Dokazna ocena je stvar sodišča prve stopnje, ki je dolžno oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in ni res, da bi dokaze ocenjevalo parcialno. V razlogih sodbe je svojo odločitev obširno obrazložilo in tudi povedalo, zakaj tožnici ni verjelo, kot tudi zakaj ni verjelo priči A. K. Napačna dokazna ocena pa ne pomeni absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to sodišču očita pritožnica.

Pritožbeni očitki o tem, da bi moralo sodišče ugotavljati ali je tožnica za drug poskus učiteljico prosila, da preskoka ne bi izvedla, niso utemeljeni iz razlogov, ker je sodišče to okoliščino ugotavljalo. V tem delu je tudi prepričljivo ocenilo dokaze. Priča S. J. je povedala, da je bil skok čez kozo organiziran vsako leto tudi v šestem razredu, da se spomni, da je bil organiziran tako, da je bila učiteljica zraven in da jo je varovala, da se tožnice spomni, bila je malo močnejše postave, vendar pa se spomni, da če kakšna učenka vaje ni mogla opraviti je pač ni naredila. Prav tako je ta priča povedala, da se spomni, da je učiteljici nekoč učenka rekla, da jo je strah, da opravi to vajo, pa je učiteljica v to ni silila. Tako izpovedba te priče posredno potrjuje izpovedbo priče A. A., ki je prepričljivo povedala kako je ravnala v takšnih ali podobnih primerih. Zgolj dejstvo, da je bila zaposlena pri toženi stranki pa samo po sebi še ne more pomeniti, da ne govori resnice, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu prepričljiva. Zato ne držijo pritožbene trditve o tem, da sodba ne vsebuje nobenih prepričljivih razlogov o tem kako je sodišče razumelo tožničino izpoved, da se je bala preskoka, saj se je sodišče prve stopnje s to okoliščino ukvarjalo in jo tudi obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno izhajalo iz prvega odstavka 154. člena ZOR, ki je še veljal v času nastanka škodnega razmerja in ki določa, da je dolžan povrniti škodo tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri tem je treba upoštevati, da je pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok v takšni organizaciji in zagotavljanju varnosti pri uri telovadbe, obenem pa tudi namen športne vzgoje, ki je v tem, da otrokom privzgoji osnovno gibanje in jih tudi navadi na samostojnost. Tožnica je bila v času škodnega dogodka v šestem razredu osnovne šole, sodišče je ugotovilo, da so takšne vaje že prej opravljali, pri tej starosti pa je bila tudi sposobna razumeti in upoštevati navodila v zvezi s posameznimi vajami, ki so se izvajale. Pretirani nadzor, kot ga skuša uveljaviti tožeča stranka pa bi bil v nasprotju s cilji pedagoške vzgoje. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je treba šolskim otrokom za razvoj gibalnih spretnosti, socialne prilagodljivosti in podobnega zagotoviti prosto gibanje, vaje, ki so se izvajale so bile tiste vaje, za katere je bilo ugotovljeno, da so primerne za otroke te starosti, tožeča stranka pa ni uspela dokazati, da je šola kot odgovorna oseba karkoli storila narobe oz., da je prišlo do poškodbe zaradi krivde zavarovanca tožene stranke.

Tako je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, prepričljivo dokazno ocenilo vse dokaze, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo kot nepotrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (ZPP člen 353). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.