Jedro

Za presojo pristojnosti sodišča Republike Slovenije je odločilna ugotovitev, kje sta imeli hčerki pravdnih strank stalno prebivališče na dan vložitve tožbe v tej zadevi (89. člen ZMZPP), oziroma katero je bilo njuno običajno prebivališče v pomenu 5. člena Haaške konvencije v zvezi z mednarodnopravnimi vidiki starševske odgovornosti in ukrepi za varstvo otrok iz leta 1996 (Konvencija), ki sta jo ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Srbija. Pojem stalnega prebivališča je zato treba razlagati v povezavi s pojmom običajnega prebivališča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča. 2. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi ugovoru pristojnosti ter zavrže tožbo in razveljavi vsa pravdna dejanja, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo njegove vloge z dne 4. 12. 2019, s čimer je kršilo njegovo pravico do izjave. Ugovor pristojnosti slovenskega sodišča je utemeljen že iz razloga ekonomičnosti postopka. Hčerki pravdnih strank imata poleg slovenskega tudi srbsko državljanstvo. Sklep z dne 12. 5. 2015, s katerim je sodišče pozvalo toženca, da predloži prevode dokaznih listin, tožencu ni bil vročen. Glede ugotavljanja stalnega prebivališča deklic se je prvo sodišče zadovoljilo zgolj s formalno opravljenimi poizvedbami pri upravni enoti, kjer sta imela otroka prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji v času vložitve tožbe. Predložene dokazne listine toženca bi prvo sodišče moralo prevesti v slovenski jezik po uradni dolžnosti. Iz teh listin izhaja, da imata otroka prijavljeno prebivališče na naslovu Zaječar. Za stalno prebivališče osebe sta odločilna tako objektivni element dejanskega prebivanja kot subjektivni element, ki se izraža v namenu trajnega prebivanja v nekem kraju. S prijavo novega stalnega prebivališča v Zaječarju je prenehalo staro stalno prebivališče deklic. Tožnica se je s hčerkama prostovoljno napotila v Republiko Srbijo, kjer je imela namen stalno živeti skupaj s tožencem. S strani obeh strank je bil sporazumno opuščen namen stalnega prebivanja v Sloveniji. Napačni so razlogi, s katerimi je prvo sodišče utemeljilo obstoj običajnega prebivališča otrok v Sloveniji v času vložitve tožbe. Glede vrnitve deklic je bil pravnomočno zaključen postopek, in sicer, da toženec deklic ni niti nezakonito odpeljal niti ju ni nezakonito zadržal. Sklicuje se na poročila CSD Zaječar in odločbe srbskih sodišč. Deklici od odhoda v Srbijo v februarju 2013 nista več živeli v Sloveniji in zato tudi ne v času vložitve tožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek o bistveni kršitvi odločb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave) ni utemeljen. V spisu ni toženčeve pripravljalne vloge, za katero trdi, da jo je vložil 4. 12. 2019. Toženec z ničemer ni izkazal vložitve te vloge v postopku pred prvim sodiščem. Presoja utemeljenosti ugovora pristojnosti sodišča Republike Slovenije nima z načelom ekonomičnosti postopka nobene zveze.

6. Slovensko sodišče je po prvem odstavku 73. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) pristojno v obravnavani zadevi tudi v primeru, če sta hčerki pravdnih strank slovenski državljanki in imata stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (toženec ob vložitvi tožbe ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in ni slovenski državljan). Dejstvo, da sta deklici slovenski državljanki, ni sporno, zato ni pomembno, ali imata tudi državljanstvo Republike Srbije (prvi odstavek 10. člena ZMZPP). Za presojo pristojnosti sodišča Republike Slovenije je tako odločilna ugotovitev, kje sta imeli hčerki pravdnih strank stalno prebivališče na dan vložitve tožbe v tej zadevi (89. člen ZMZPP), oziroma katero je bilo njuno običajno prebivališče v pomenu 5. člena Haaške konvencije v zvezi z mednarodnopravnimi vidiki starševske odgovornosti in ukrepi za varstvo otrok iz leta 1996 (Konvencija), ki sta jo ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Srbija. Pojem stalnega prebivališča je zato treba razlagati v povezavi s pojmom običajnega prebivališča. 7. Stalno prebivališče osebe ni opredeljeno le z upravno evidenco stalnih prebivališč. Stalno prebivališče opredeljujeta objektivni (dejansko prebivanje) in subjektivni element (namen trajno prebivati v nekem kraju), pri čemer mladoletnemu otroku stalno prebivališče določita njegova starša kot zakonita zastopnika. Voljni oziroma subjektivni element mora biti podan tudi za prenehanje stalnega prebivališča (sklep Cp 35/2019). Pojem običajnega prebivališča v Konvenciji ni opredeljen in ga je treba določiti v vsakem obravnavanem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin. Prvo sodišče ob ugotovitvi, da sta imeli deklici ob vložitvi tožbe prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani, sicer ni posebej presojalo objektivnega in subjektivnega elementa stalnega prebivališča, vendar pa je ugotavljalo tudi, kje je bilo ob vložitvi tožbe običajno prebivališče deklic v smislu določb Konvencije.

8. Iz podatkov spisa in dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bil toženec 31. 1. 2013 izgnan iz Slovenije, ko je bil odpuščen s prestajanja kazni zapora. Tožnica je bila tedaj primarna oseba, ki je v daljšem obdobju skrbela za hčerki. Tožnica je v februarju 2013 s hčerkama sicer odšla za tožencem v Srbijo, kljub temu pa je še naprej imela prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, enako pa tudi hčerki (slednje izhaja iz poizvedb sodišča pri upravnem organu, list. št. 264). Že ta okoliščina kaže, da tožničina volja ni bila, da bi se stalno oziroma običajno prebivališče hčerk spremenilo (prav tako tudi ne tožničino stalno prebivališče), ko so odšle v Srbijo. Tudi če je toženec pozneje uredil, da sta hčerki imeli stalno prebivališče v Zaječarju, ni izkazal, da bi tožnica s tem soglašala (tožnica je zanikala, da bi se s tem strinjala). Toženčevo ravnanje v tem pogledu je bilo zato samovoljno in protipravno, zato zatrjevana prijava stalnega prebivališča hčerk v Srbiji ni relevantna za presojo, kje je bilo običajno prebivališče hčerk ob tožničini vložitvi tožbe. (Ne)pristojnosti sodišča ni mogoče utemeljevati z okoliščinami, ki so nastale v posledici in času protipravnega ravnanja stranke, ki se sklicuje nanje (prim. sklep IV Cp 2998/2007).

9. Toženec ni zanikal tožničinih trditev, da je kmalu po prihodu tožnice in hčerk v Srbijo postal nasilen do tožnice, da se je njegovo nasilje stopnjevalo in da ga je tožnica zapustila že v avgustu 2013, ko se je s hčerkama umaknila v varno hišo v Nišu. Tožnica se je nato želela vrniti s hčerkama v Slovenijo, vendar pa ji je bilo s strani srbskih organov onemogočeno, da bi zapustila ozemlje Republike Srbije s hčerkama, ker za to ni imela toženčevega soglasja. Tako ji ni preostalo drugega, kot da se je v Slovenijo vrnila sama (v začetku januarja 2014), hčerki pa je bila primorana pustiti pri tožencu. Po vrnitvi v Slovenijo je začela z aktivnostmi, da bi dosegla vrnitev hčerk v Slovenijo.

10. Ko je tožnica s hčerkama prišla v Srbijo v februarju 2013, sta bili deklici stari tri leta (A. A.) oziroma eno leto in pol (B. B.). V Sloveniji sta bili ob toženčevi dolgotrajni odsotnosti povezani predvsem s tožnico, takšen tesen njihov medsebojni odnos pa je že po naravi stvari obstajal tudi v letu 2013, ko so vse tri prišle v Srbijo. Glede na toženčevo nasilno vedenje do tožnice kmalu po njenem prihodu v Srbijo, ki se je sčasoma še stopnjevalo in privedlo do odhoda tožnice s hčerkama v varno hišo, kar je očitno pomenilo razpad izvenzakonske skupnosti pravdnih strank že poleti 2013, nekaj mesecev zatem pa tožničin umik v Slovenijo, pri čemer je toženec preprečil tožnici, da bi se v Slovenijo vrnila s hčerkama, je jasno, da v takšnih okoliščinah (in ob neznanju srbskega jezika) otroka pravdnih strank nista živela v urejenih in stabilnih razmerah ter se še nista mogla integrirati v novo okolje v Srbiji (niti še v času vložitve tožbe v tej pravdi), kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Glede na vse okoliščine obravnavane zadeve se je izkazalo, da je treba kot običajno prebivališče hčerk pravdnih strank v času vložitve tožbe šteti njuno prebivališče pred odhodom v Srbijo, torej v Sloveniji. Za sojenje v tej zadevi je zato podana pristojnost sodišča v Sloveniji (Okrožnega sodišča v Ljubljani), tako po prvem odstavku 73. člena ZMZPP kot po določbah Konvencije.

11. Sklep prvega sodišča z dne 12. 5. 2015 je bil tožencu vročen, kot izhaja iz poizvednice na list. št. 66, zato je nasprotna pritožbena trditev protispisna. V danem roku toženec ni predložil prevodov listin v tujem jeziku, zato jih prvo sodišče pravilno ni upoštevalo, samo pa jih tudi ni bilo dolžno prevajati v slovenski jezik. Ne glede na to te listine (B1-B5), glede na doslej povedano, niso bile pomembne za ugotavljanje običajnega prebivališča deklic in za presojo pristojnosti sodišča Republike Slovenije. Ker je za to presojo relevantno dejansko stanje v času vložitve tožbe, je toženčevo sklicevanje na poznejši razvoj dogodkov oziroma življenje deklic po vložitvi tožbe neupoštevno.

12. Toženec je v laičnem odgovoru na tožbo, vloženem 29. 7. 2014, zatrjeval le, da imata hčerki tudi državljanstvo Republike Srbije. Drugih trditev glede (ne)pristojnosti sodišča v Sloveniji ni podal, čeprav bi moral utemeljevati okoliščine v zvezi z ugovorom pristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo (tožeča stranka je bila dolžna utemeljiti dejstva o pristojnosti slovenskega sodišča v tožbi), saj je pri presoji okoliščin, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, kontradiktornost in pravica strank do izjave zožena (prim. III Ips 66/2017). Ne glede na to je prvo sodišče dopustilo tožencu, da je podal dodatne trditve glede nepristojnosti sodišča Republike Slovenije tudi še po prvem naroku za glavno obravnavo (ta je bil opravljen 24. 3. 2015), in sicer v vlogi z dne 26. 8. 2019, v kateri pa je navedel le še to, da imata hčerki prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Srbiji, da je šla tožnica s hčerkama prostovoljno v Srbijo in da ureditev statusa hčerk ni bila protipravna, pri čemer ni trdil, da bi tožnica soglašala s prijavo stalnega prebivališča hčerk v Republiki Srbiji. S temi navedbami toženec, kot je bilo že obrazloženo, ni mogel uspeti pri uveljavljanju ugovora pristojnosti slovenskega sodišča. Z ostalimi pritožbenimi navedbami, s katerimi utemeljuje ugovor pristojnosti, je toženec prekludiran, saj jih prvič podaja šele v pritožbi, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja. Poleg tega so vse okoliščine in listine, ki so nastale oziroma bile izdane v obdobju po vložitvi tožbe in na katere se toženec prvič sklicuje šele v pritožbi, nepomembne za presojo običajnega prebivališča otrok pravdnih strank v času vložitve tožbe.

13. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).