Jedro

Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo.

Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana (prekrškovni organ) je M. Š. izdalo plačilni nalog z dne 24. 8. 2007, s katerim je bil spoznan za odgovornega prekrška po šestem odstavku 52. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v zvezi z 18. točko četrtega odstavka 52. člena ZVCP-1. Izreklo mu je globo v višini 83,46 EUR. Obdolženčeva zagovornica je zoper navedeni plačilni nalog vložila ugovor, na podlagi katerega je prekrškovni organ dne 5. 9. 2008 izdal odločbo, s katero je obdolžencu zaradi istega prekrška izrekel globo 80 EUR. Zoper navedeno odločbo je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV-4713/2008-2418 z dne 7. 6. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu prekrška in njegovi zagovornici. Storilec prekrška se o njej ni izjavil, njegova zagovornica pa se je v izjavi z dne 2. 11. 2010 strinjala z mnenjem vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. Vložnik zahteve, sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba U-I-295/05), trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče Š. Š. in na ta način kršilo določbo tretje alineje 29. člena Ustave RS, saj obdolžencu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Ocenjuje, da je obdolženčeva zagovornica že v vloženem ugovoru, nato pa še v zahtevi za sodno varstvo dovolj jasno navedla, da obdolženec prekrška ni mogel storiti, ker ga tistega dne ni bilo v Ljubljani, in v dokaz te trditve tudi določno in nedvoumno predlagala zaslišanje obdolženčeve hčere Š. Š., ki naj bi potrdila obdolženčev zagovor, pred odločanjem sodišča pa je le-temu predložila tudi izjavo predlagane priče. 5. Storilcu morajo biti tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-120/97 z dne 18. 3. 1999), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS v povezavi z 29. členom Ustave RS o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Pravica kršitelja, da predlaga dokaze v svojo korist, po drugi strani predstavlja dolžnost prekrškovnega organa oziroma sodišča, da kršitelju v postopku omogoči izvajanje predlaganih dokazov. To sicer ne pomeni, da je organ, ki vodi postopek, dolžan izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Vendar mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog pa sme zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč oziroma če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008).

6. Posebni dokazni položaj kršitelja v postopku o prekršku predstavlja določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ki določa, da se v primeru, ko je prekršek storjen zoper varnost javnega prometa z vozilom, za katerega ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec prekrška, kaznuje lastnika oziroma imetnika pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008, na katero se sklicuje tudi zahteva, presodilo, da zgolj zatrjevanje alibija ne zadošča in da mora obdolženec, če želi v postopku uspeti, za svoje trditve predlagati dokaze. Nadalje je poudarilo, da določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo.

7. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da prekrškovni organ ni neposredno zaznal storilca obravnavanega prekrška, zato je skladno s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 za prekršek kaznoval lastnika vozila M. Š. Slednji je bil s plačilnim nalogom z dne 24. 8. 2007 spoznan za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 52. člena ZVCP-1 v zvezi z 18. točko četrtega odstavka 52. člena ZVCP-1, ker je dne 9. 6. 2007 ob 15.41 uri v Ljubljani parkiral osebno vozilo znamke Volvo na območju za pešce, kjer je ustavljanje in parkiranje prepovedano. Obdolženčeva zagovornica je zoper navedeni plačilni nalog vložila ugovor zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V vloženem ugovoru je zatrjevala, da obdolženi M. Š. kritičnega dne ni bil v Ljubljani, temveč na domačem naslovu v T., zaradi česar očitanega mu prekrška ni mogel storiti, v dokaz pa je predlagala zaslišanje Š. Š. Prekrškovni organ je v odločbi z dne 5. 9. 2009, izdani na podlagi navedenega ugovora, ocenil, da okoliščine, ki jih je v ugovoru izpostavila obdolženčeva zagovornica, storilca prekrška ne razbremenijo odgovornosti za storjeni prekršek in da obramba v ugovoru ni ponudila nobenega dokaza o tem, da kršitelj kritičnega dne ni parkiral na omenjeni lokaciji. Zoper odločbo prekrškovnega organa je obdolženčeva zagovornica dne 19. 9. 2008 vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je ponovno zatrjevala, da tega dne obdolženi ni bil v Ljubljani, temveč v T. in ponovno predlagala zaslišanje priče Š. Š., ki bo lahko potrdila, da je bil obdolženi M. Š. kritičnega dne v T. in ne v Ljubljani, zato očitanega prekrška ni mogel storiti. Dne 12. 6. 2009 je zagovornica zahtevo za sodno varstvo dopolnila z izjavo Š. Š., iz katere izhaja, da je bila dne 9. 6. 2007 ob 15.41 uri, torej v času storitve prekrška, ona z osebnim vozilom, s katerim je bil storjen prekršek, v Ljubljani, torej na kraju storitve prekrška. Kot ugotavlja že vrhovni državni tožilec, je bila navedena izjava predložena sodišču pred odločanjem o zahtevi za sodno varstvo, vendar že po poteku relativnega zastaralnega roka za izvedbo postopka o prekršku zoper Š. Š. Sodišče je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino zahteve za sodno varstvo in naknadno priložene izjave Š. Š. ter zaključilo, da dokazni predlog ne precizira, kaj naj bi priča povedala, da bi razbremenila storilca, tako da ni utemeljeno sklepanje, glede na takšen predlog, ki bi ga lahko kršitelj predlagal že pred izdajo odločbe, da bi utegnil dokazati, da tega prekrška ni storil. Zatrjevanje, da se je Š. Š. nahajala z osebnim vozilom v Ljubljani, ne pomeni tudi, da je vozilo parkirala, ob zatrjevanju, da je bila v Ljubljani pa tudi gotovo ne bi mogla prepričljivo izpovedati o zatrjevanem kraju prisotnosti storilca.

8. Pritrditi gre vložniku zahteve, da je obdolženčeva obramba že v ugovoru in nato še v zahtevi za sodno varstvo jasno in nedvoumno zatrjevala, da obdolženec prekrška ni storil in za to ponudila tudi jasen, substanciran in povsem določen dokazni predlog, v katerem je navajala, da bo Š. Š. tista, ki bo lahko potrdila, da obdolženec v kritičnem času ni bil v Ljubljani, kjer je bil prekršek storjen, temveč v T., sodišču pa je še pred odločanjem o zahtevi za sodno varstvo posredovala tudi izrecno izjavo priče Š. Š., v kateri je ta navedla, da je bila ona z avtomobilom, s katerim je bil storjen prekršek, v času storitve prekrška na mestu, kjer je bil prekršek storjen, torej smiselno, da je prekršek storila ona in ne obdolženi M. Š. Tak dokazni predlog po oceni Vrhovnega sodišča izpolnjuje vse zahtevane in uveljavljene dokazne standarde, saj je materialnopravno relevanten (alibi), predlagatelj pa je v njem tudi določno navedel, kateri konkretni dokaz naj se izvede ter utemeljil, katero dejstvo s tem dokazuje. Zato vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da pomeni zavrnitev oziroma neizvedba tako oblikovanega dokaznega predloga kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, saj obdolžencu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. C.

9. Glede na navedeno je Vrhovo sodišče ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ter glede na naravo kršitve na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje. Sodišče bo v nadaljevanju postopka moralo kršitelju omogočiti izvajanje dokazov v njegovo korist.