Jedro

Tožnik kljub ugotovljeni splošni verodostojnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj ni izkazana verjetnost, da bo podvržen prepovedanemu ravnanju (preganjanju) v bodoče. Tožena stranka je namreč presojo prihodnjega preganjanja pravilno temeljila na abstraktni verjetnosti, izhajajoč iz navedene ocene vsebine poročil o sedanjih razmerah v tožnikovi izvorni državi ter razvojne tendence (trenda) spoštovanja človekovih pravic. Pravilno je torej ocenila kredibilnost poročil in ugotovila, da tožniku ne grozi prihodnje preganjanje. Pri tem je upoštevala njegove osebne izkušnje v zvezi z izvorno državo (besedno zmerjanje in udeležba v dveh pretepih, v katerih tožnik ni utrpel škode, ki tudi po presoji sodišča glede na stopnjo intenzivnosti ne morejo biti resen znak tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem.

Tožena stranka je zato, ker je bil tožnik v postopku izdaje upravnega akta otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku priznala status subsidiarne zaščite za eno leto (1. točka izreka) in odločila, da ta odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za eno leto, pri čemer lahko pristojni organ uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s hazarsko narodnostjo in s tem povezano šiitsko veroizpovedjo, varnostno situacijo v Afganistanu in navedbo, da tam nima nikogar, ki bi zanj skrbel (11. stran odločbe). Upravni organ je ugotovil, da se je tožnik rodil v Iranu, od koder je bil izgnan v izvorno državo (Afganistan). Tam je bival le štiri mesece, v tem času pa je v Heratu doživel nekaj besednega zmerjanja in bil udeležen v dveh pretepih, vendar resnih poškodb ni navedel. Navedena dejanja po presoji tožene stranke glede na stopnjo intenzivnosti in pogostosti ne dosegajo praga preganjanja. Tudi sicer so se zgodila v sunitskem predelu mesta, v Heratu pa so obsežne soseske šiitskega prebivalstva, med katerim je precej povratnikov iz Irana, kjer bi bil tožnik varen pred navedenimi dejanji in bi v številnih verskih objektih lahko uresničeval svojo veroizpoved. Ne glede na navedeno pa je tožnik v tem obdobju delal v gostišču v sunitskem delu mesta, kar kaže na to, da odnos sunitov do šiitov (kar so tudi Hazari), ni vselej zaničljiv, pri čemer je v prošnji za mednarodno zaščito tudi sam navedel, da ni bil ogrožen zaradi svoje hazarske narodnosti. Upravni organ pojasnjuje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan naseljen v Heratu ali Kabulu, saj nima družine in prijateljev. Po proučitvi splošnih informacij pa ugotavlja, (1) da je v večjih mestih, kot sta tudi navedeni, hazarska etnična manjšina v velikem številu (okoli 30 %), (2) da je ta skupnost v Heratu precej vplivna, (3) da se srednji sloj Hazarov zelo hitro razvija, (4) da nobenemu pripadniku šiitske skupnosti ni bila odvzeta možnost opravljanja lastnega posla in da se tudi sicer nikoli niso soočili s težavami v poslu zaradi šiitske narodnosti, ter (5) da napadov na Hazare (gre za ugrabitve in umore, ko se Hazare ustavi na cesti) ni toliko, da bi bilo mogoče govoriti o sistematičnem preganjanju hazarskega prebivalstva v Afganistanu, pri čemer se o njih ne poroča iz predelov, kjer so močne soseske hazarskega prebivalstva (občasno se sicer zgodijo samomorilski napadi, nazadnje leta 2011). Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik kljub ugotovljeni splošni verodostojnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

2. V zvezi s presojo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po drugi alineji 28. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je upravni organ glede na tožnikovo starost ob izdaji odločbe preverjal, kakšne so razmere v Afganistanu za otroke brez spremstva. Na podlagi splošnih informacij je ugotovil, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine, ki je pomemben mehanizem zaščite v Afganistanu, tarča spolne zlorabe, trgovine z ljudmi, fizičnega nasilja ali dela v nehumanih in nevarnih razmerah. Zato je presodil, da je tožnik upravičen do subsidiarne zaščite do svoje polnoletnosti.

3. Tožnik zoper navedeno odločbo vlaga tožbo, s katero izpodbija odločitev v zvezi s statusom begunca. Navaja, da se tožena stranka ni opredelila do navedb, da nikoli ni živel v Afganistanu. Meni, da se odločbe ne da preizkusiti, saj je bilo pri obrazložitvi njegovih osebnih izkušenj prezrto dejstvo, da je bil rojen v Iranu, kamor so njegovi starši zaradi preganjanja pobegnili iz Afganistana. Ugotovitev, da z izvorno državo ni povezan, naj ne bi pomenila, da s preganjanjem v njej nima osebne izkušnje. Poleg tega naj ne bi držalo, da v Afganistanu ni mogoče govoriti o sistematičnem preganjanju hazarskega prebivalstva. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo avstralskega sodišča, iz katere naj bi bila razvidna natančna analiza stanja hazarske populacije. Pojasnjuje, da gre za splošno znano dejstvo, ki je prosto dostopno na internetu. Iz navedene sodbe naj bi bilo razvidno, da so Hazari v Afganistanu izpostavljeni večjemu tveganju za ugrabitve, zaznati naj bi bilo tudi porast nadlegovanja, ustrahovanja in ubojev, za kar so odgovorni talibani, Hazarom, ki se vrnejo v Afganistan, pa grozi tudi preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja. Enaka ocena ogroženosti Hazarov naj bi izhajala tudi iz študije A.A.. Tožnik še pojasnjuje, da bi bil do statusa begunca upravičen že ob upoštevanju načela največje otrokove koristi, ki ga določa četrti odstavek 3. člena ZMZ-1. Meni, da podelitev subsidiarne zaščite ni rešitev, saj gre za kratkotrajen ukrep, in pojasnjuje, da v Afganistanu nima nikogar, ki bi mu lahko pomagal. Navaja še, da mladoletniku v Afganistanu grozi preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja, razni ekstremisti pa bi mu lahko pripisali tudi zahodne civilizacijske vrednote in ga označili za vohuna ali izdajalca. O težavah Afganistancev, ki se iz Evrope vrnejo nazaj v Afganistan, govori tudi poročilo "After return", ki ga je izdala nevladna organizacija aprila 2016. Tožnik predlaga, naj mu sodišče prizna status begunca, podrejeno pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sicer ni sporna ocena tožene stranke, da bi tožnikova vrnitev v izvorno državo pred dopolnjeno polnoletnostjo povzročila izpostavljenost mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, zaradi česar mu je bila priznana subsidiarna zaščita. Vendar pa tožnik zatrjuje, da je upravičen do statusa begunca, kar je očitek napačne uporabe materialnega prava ali zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato zahteva po priznanju statusa begunca, ki je predmet tega upravnega spora, po naravi stvari pomeni nasprotovanje sprejeti odločitvi o subsidiarni zaščiti. Na tem mestu sodišče v zvezi s tožnikovimi navedbami o pravilnosti izreka upravnega akta v postopku za priznanje mednarodne zaščite zgolj pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je mednarodna zaščita ena pravica v dveh oblikah (status begunca in status subsidiarne zaščite), nanjo pa se nanašata en zahtevek prosilca in enoten izrek odločbe pristojnega organa.1 Podlage za drugačno stališče v konkretnem primeru ne daje niti sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-662/17 (tožnikove navedbe v četrti in peti pripravljalni vlogi), v zvezi s katero se je Vrhovno sodišče že izreklo, med drugim v zadevi I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018. 6. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Razlog za podelitev mednarodne zaščite je torej prosilčev utemeljen strah pred preganjanjem zaradi naštetih razlogov, pod nadaljnjim pogojem, da mu izvorna država pred tem ne more zagotoviti varstva. Ob tem morajo dejanja preganjanja doseči stopnjo intenzivnosti, kot je opredeljena v dveh alinejah prvega odstavka 26. člena ZMZ-1, in se kazati v oblikah, primeroma naštetih v drugem odstavku istega člena. V primeru, ko dejanja izvršujejo nedržavni subjekti (kot je to v obravnavanem primeru), se ti upoštevajo kot subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Zaščita mora biti dejanska in ne začasna, kot taka pa se šteje takrat, ko subjekti, ki so jo dolžni zagotavljati, sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena).

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

9. Neutemeljen je tožbeni očitek o neobstoju razlogov glede tega statusa. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je tožena stranka okoliščine v zvezi s pripadnostjo določeni veroizpovedi (šiit) in etnični skupini Hazarov obravnavala v okviru presoje razlogov preganjanja (11. stran izpodbijane odločbe). Ob upoštevanju informacij o izvorni državi (povzela jih je na 12., 13. in 14. strani izpodbijane odločbe) je pojasnila, da je v večjih mestih, kot sta Kabul in Herat, kamor se bo tožnik vrnil po prenehanju statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek na 12. strani izpodbijane določbe), hazarska etnična manjšina v velikem številu (okoli 30 %) in v Heratu precej vplivna, da se srednji sloj Hazarov zelo hitro razvija, da nobenemu pripadniku šiitske skupnosti ni bila odvzeta možnost opravljanja lastne dejavnosti in da nikoli niso bili soočeni s težavami v poslu zaradi šiitske narodnosti (zadnji odstavek na 14. strani izpodbijane odločbe). Na tej podlagi je prav tako presodila, da napadov na Hazare (gre za ugrabitve in umore, ko se jih ustavi na cesti) ni toliko, da bi bilo mogoče govoriti o sistematičnem preganjanju hazarskega prebivalstva v Afganistanu, pri čemer o tovrstnih napadih ni poročil iz območij, kjer so močne soseske hazarskega prebivalstva. Pojasnila, je da v letu 2015 teh napadov v provincah Herat in Kabul ni bilo, zadnji samomorilski napad v Kabulu, katerega tarča so bili Hazari, pa se je zgodil v letu 2011. 10. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da tožnik kljub ugotovljeni splošni verodostojnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj ni izkazana verjetnost, da bo podvržen prepovedanemu ravnanju (preganjanju) v bodoče.2 Tožena stranka je namreč presojo prihodnjega preganjanja pravilno temeljila na abstraktni verjetnosti, izhajajoč iz navedene ocene vsebine poročil o sedanjih razmerah v tožnikovi izvorni državi ter razvojne tendence (trenda) spoštovanja človekovih pravic. Pravilno je torej ocenila kredibilnost poročil in ugotovila, da tožniku ne grozi prihodnje preganjanje. Pri tem je upoštevala njegove osebne izkušnje v zvezi z izvorno državo (besedno zmerjanje in udeležba v dveh pretepih, v katerih tožnik ni utrpel škode - kot je to razvidno iz prvega odstavka na 12. strani izpodbijane odločbe),3 ki tudi po presoji sodišča glede na stopnjo intenzivnosti (same po sebi) ne morejo biti resen znak tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem.4 Glede na to, da že po naravi stvari ne predstavlja tožnikove pretekle izpostavljenosti preganjanju, pa je, ob hkratnem upoštevanju ocene kredibilnosti poročil o izvorni državi, očitno pravno nepomembno tudi tožnikovo stališče, da se tožena stranka pri presoji tožnikovih osebnih izkušenj v zvezi s preganjanjem ni opredelila do razlogov za (njegovo) rojstvo in življenje v Iranu ter odhod očeta v Afganistan, od koder se le-ta naj ne bi vrnil. Sicer pa že tožnikova navedba, da se je njegov oče vrnil v Afganistan zaradi prodaje zemlje, kaže na to, da oče ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi ga izvajali Talibani. To pomeni, da minuli dogodek, na katerega se je skliceval tožnik, ne govori v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo. Izpodbijano odločbo se torej da preizkusiti, zaradi česar očitana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ki jo določa Zakon o splošnem upravnem postopku, ni podana.

11. Glede na omenjeno tožnik preganjanja iz navedenih razlogov ni indvidualno in konkretno izkazal. 12. V postopku izdaje upravnega akta se tožnik ni skliceval na sodbo avstralskega sodišča z dne 10. 5. 2016 in študijo A.A. z dne 24. 7. 2016, v tožbi pa tudi ni obrazložil, zakaj tega ni storil. Zato sodišče navedenih novih dokazov skladno z določbo 52. člena ZUS-15 ni upoštevalo. Pri tem še pojasnjuje, da s strani tožnika zatrjevana dejstva ne morejo postati splošno znana zgolj na podlagi tega, da so bila objavljena v sredstvih javnega obveščanja in ob sklicevanju tožnika na spletne strani, na katerih so take objave.6

13. Tožnik je zatrjeval tudi kršitev načela otrokove največje koristi. Meni namreč, da bi mu moral biti status begunca priznan že zaradi spoštovanja navedenega načela. Le tako bo lahko na novo zaživel, saj je subsidiarna zaščita zgolj kratkotrajen ukrep. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 173/2018 in I Up 166/2017 namreč to načelo, ki ga določata 15. in 16. člen ZMZ-1, pomeni le obveznost države določiti procesna jamstva, s katerimi se zagotovi, da bodo otroci, torej osebe, ki niso dopolnile 18 let, lahko razumeli in spremljali postopek za priznanje mednarodne zaščite ter (po starših ali zakonitem zastopniku) uveljavljali svojo pravico do enakega varstva pravic in poštenega sojenja. Glede na svojo pravno naravo (gre za pravno načelo) pa ne more preprečevati izvrševanja polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in bivanjem tujcev, ki so otroci, in ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja za preganjanje v primeru vrnitve otrok v izvorno državo. To po presoji sodišča pomeni, da tožnik do statusa begunca ni upravičen že zaradi spoštovanja navedenega načela samega po sebi. Sicer pa, tudi če bi šteli, da pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali "otroci brez staršev" (navedbe iz tožnikove prve pripravljalne vloge z dne 8. 9. 2016, listovne številke 18 do 20), tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je namreč ravno zato, ker je bil tožnik v postopku izdaje upravnega akta otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju,7 in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite.8

14. Prav tako ni utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni ugotavljala, ali tožniku grozi preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja. Tega res ni izrecno presojala, vendar pa je glede na tožnikove navedbe, da je bil v času nekajmesečnega bivanja v Afganistanu deležen verbalnih diskriminacij, ugotovila, da suniti na splošno nimajo zaničljivega odnosa do šiitov, saj je tožnik v času, ko se je iz Irana vrnil v Afganistan, celo delal v gostišču v sunitskem delu mesta pri sunitskem delodajalcu, za to dobil majhno plačo, nastanitev in hrano. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da že minuli dogodki ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju iz razloga pripisanega političnega prepričanja, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, pri čemer tožnik niti ni zatrjeval, da pri njem obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih bi mu subjekti preganjanja pripisali značilnosti, ki se preganjajo. Zgolj njegove pavšalne tožbene navedbe, da bi mu lahko razni ekstremisti, sedaj, ko je v Evropi, pripisali zahodne civilizacijske vrednote in ga označili za vohuna oz. izdajalca, ob upoštevanju navedenih varnostnih razmer v izvorni državi, ne zadošča za priznanje statusa begunca iz tega razloga. Prav tako okoliščina, da se je s tem v zvezi skliceval na poročilo "After return", ne pomeni, da je s tem izpolnil svoje trditveno breme, saj poročila niso trditve, ampak so lahko le potrditev zatrjevanega. Glede na zgoraj navedeno pa sodišče s tem v zvezi ni upoštevalo niti študije A.A. 15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je bil namreč zaslišan že v upravnem postopku pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje (pred sodiščem) ni potrebno. Ker ni upoštevalo niti novih dokazov (52. člen ZUS-1), je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišče I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016 (35. in nadaljnje točke obrazložitve). 2 Postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju nevarnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. Ta nevarnost ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v bodoče. Gre za probabilistično (verjetnostno) presojanje, ali bo v prihodnosti prišlo do nevarnosti za posameznika, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah (s tem v zvezi glej na primer sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi. v. Italija). 3 Dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali da mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1). 4 Tudi če bi to zadoščalo za resen znak tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem, pa bi glede na oceno tožene stranke o kredibilnosti poročil o izvorni državi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo. 5 Skladno z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 6 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 (21. točka obrazložitve). 7 Mednarodne obveznosti v 3. členu Konvencije Združenih narodov proti mučenju, 3. členu EKČP in določbe 17., 18. in 19. člena Ustave prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, četudi takšni osebi ni zagotovljena pravica do azila (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-78/00, 13. in 14. odstavek). Edini smisel instituta zadrževanja v Republiki Sloveniji je, da preprečuje vsako prisilno odstranitev, vrnitev osebe ali izročitev (navedena odločba, 16. odstavek). 8 V statusu subsidiarne zaščite zajeto načelo nevračanja zaradi nevarnosti pred smrtjo, mučenjem ali nečloveškim ravnanjem (28. člen ZMZ-1).