Jedro

Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke je bil pravnomočno zavrnjen in posledice pravnomočnosti (res iudicata) zadenejo vse tožnike, čeprav je bila v zadevi I Pg 820/2015 na strani tožeče stranke udeležena le prva tožnica. Ker pravnomočnost sanira morebitno zmotno uporabo materialnega prava, so pritožbeni očitki v vsakem primeru neutemeljeni in se zato pritožbeno sodišče z njihovo presojo ni posebej ukvarjalo. Iz 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ustaljene sodne prakse1 izhaja, da so (vsi) delničarji v sporih zaradi izpodbijanja sklepov skupščine enotni sosporniki Sklepi 24. skupščine toženke (iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tem sporu) pravnomočno niso bili ugotovljeni kot nični in torej niso nični. Zato se tožniki, ki jih pravnomočna odločitev zavezuje, v tej pravdi ne morejo uspešno sklicevati na njihovo ničnost in posledično sklepi 26. skupščine toženke iz tega razloga ne morejo biti nični.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih I. in III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožniki so dolžni nerazdelno v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 1.485,96 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnikov) za ugotovitev ničnosti sklepov 26. skupščine delničarjev tožene stranke (toženke, ki se je iz takrat še d.d. kasneje preoblikovala v d.o.o.) z dne 29.8.2016, (II.) zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev predmetnih sklepov, in (III.) odločilo, da morajo tožniki v roku 15 dni od vročitve sodbe nerazdelno toženki povrniti 4.476,33 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Izpodbijani sklepi oziroma celotna vsebina primarnega in podrednega tožbenega zahtevka je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in se na tem mestu podrobneje ne povzema. Kot bistveno velja izpostaviti, da so bili na omenjeni skupščini med drugimi sprejeti sklepi, s katerimi je prišlo do tako imenovane iztisnitve manjšinskih delničarjev (tožnikov) s strani večinskega (99,18 %) delničarja, to je H. d.o.o. (...).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe (izpodbijani del) so tožniki vložili pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom, naj se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da se zahtevku za ugotovitev ničnosti sklepov 26. skupščine ugodi, oziroma podredno, naj se v tem delu sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da sklep skupščine z dne 9.7.2015 o sočasnem zmanjšanju in povečanju osnovnega kapitala ni ničen, kar ima neposreden vpliv na okoliščino, ali je ... 29.8.2016 sploh bil glavni delničar, in s tem neposreden vpliv na ničnost sklepov skupščine z dne 29.8.2016 (zlasti o izključitvi delničarjev). Nedopustno je zmanjšanje osnovnega kapitala za več kot znaša pokrivanje nepokrite izgube po 4. odstavku 36. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V tem primeru ni mogoče prenašati zneska zmanjšanja v kapitalske rezerve. Gre za nezakonito in protiustavno razlastitev delničarjev. Po omenjeni določbi osnovnega kapitala ni možno povečati tudi s stvarnimi vložki, ampak le z denarnimi. Tudi sicer 2. točka 15. člena ZFPPIPP predvideva kot edini možen stvarni vložek vložitev terjatev upnika in ne opreme.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnikov in predlaga povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da tožniki uveljavljajo ničnostne razloge, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 820/2015 z dne 19.8.2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 7/2020 z dne 17.4.2020. S pritožbo ni mogoče izpodbijati pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju in gre za tako imenovano res iudicata. Le iz previdnosti se toženka v nadaljevanju odgovora vseeno opredeljuje do pritožbenih očitkov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da pravno relevantnega dejanskega stanja na tem mestu podrobneje ni povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Prav tako v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklepi 26. skupščine niso nični iz razlogov zatrjevanih nepravilnosti glede sklica skupščine, same iztisnitve manjšinskih delničarjev in siceršnjega nasprotovanja bistvu delniške družbe, morali ter javnemu redu. Ostaja (edini) pritožbeno konkretno izpodbijani razlog ničnosti sklepov 26. skupščine delničarjev toženke, ki je po navedbah tožnikov v tem, da naj bi bili nični sklepi 24. skupščine delničarjev toženke z dne 9.7.2015, na podlagi katerih je ... postal glavni delničar toženke.

6. Ob pravilno in popolno ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju ter ostalih okoliščinah primera je po presoji pritožbenega sodišča nepojasnjen, v nasprotju s siceršnjim ravnanjem in vsebino izpodbijane sodbe ter zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki v tem sporu uveljavljajo nekakšne druge ničnostne razloge glede sklepov 24. skupščine toženke, kot jih je prva toženka že uveljavljala v pravnomočno zaključeni zadevi I Pg 820/2015. Posledično je bilo, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, povsem odvečno postopanje sodišča prve stopnje v smeri, da je v razlogih sodbe znova presojalo ničnost sklepov 24. skupščine toženke.

7. Predmetni spor je bil s sklepom I Pg 586/2016 z dne 31.1.2018 prekinjen do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju (glej 13. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) v zadevi I Pg 820/2015 in nato s sklepom I Pg 586/2016 z dne 22.5.2020 nadaljevan. V zadevi I Pg 820/2015 je prva tožnica zoper toženko uveljavljala zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke iz povsem enakih razlogov kot jih tožniki zatrjujejo v tem sporu in v obravnavani pritožbi (ter posledično uveljavljajo ničnost sklepov 26. skupščine toženke). Njen tožbeni zahtevek je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 820/2015 z dne 19.8.2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 7/2020 z dne 17.4.2020 pravnomočno zavrnjen. S predlogom za dopustitev revizije je bila prva tožnica uspešna, a je bila njena revizija pravnomočno zavržena.

8. Tožniki s pritožbeno zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava glede presoje ničnosti sklepov 24. skupščine toženke v tej pravdi, v kateri uveljavljajo posledično ničnost sklepov 26. skupščine toženke, ne morejo biti uspešni zaradi posledic pravnomočnosti odločitve v zadevi I Pg 820/2015. Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke je bil pravnomočno zavrnjen in posledice pravnomočnosti (res iudicata) zadenejo vse tožnike, čeprav je bila v zadevi I Pg 820/2015 na strani tožeče stranke udeležena le prva tožnica. Ker pravnomočnost sanira morebitno zmotno uporabo materialnega prava, so pritožbeni očitki v vsakem primeru neutemeljeni in se zato pritožbeno sodišče z njihovo presojo ni posebej ukvarjalo. Iz 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ustaljene sodne prakse1 izhaja, da so (vsi) delničarji v sporih zaradi izpodbijanja sklepov skupščine enotni sosporniki (poleg 398. člena ZGD-1 glej tudi 196. člen ZPP). Takšne spore je mogoče glede na naravo stvari rešiti za vse enotne sospornike, ki štejejo za enotno pravdno stranko, le enako in pravnomočna rešitev spora za enega sospornika učinkuje za vse, četudi morebiti v sporu niso sodelovali.2 Na tem mestu velja še pripomniti, da je iz spisa razvidno, da je do prekinitve postopka prišlo v fazi, ko v zadevi I Pg 820/2015 še ni bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo, in poudariti, da ni bilo nobenih ovir, da se prvi tožnici v gospodarskem sporu I Pg 820/2015 brez kakršnihkoli posledic tako imenovane prekluzije, ne bi pridružila na aktivni strani še druga tožnica in tožnik. Sklepi 24. skupščine toženke (iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tem sporu) pravnomočno niso bili ugotovljeni kot nični in torej niso nični. Zato se tožniki, ki jih pravnomočna odločitev zavezuje, v tej pravdi ne morejo uspešno sklicevati na njihovo ničnost in posledično sklepi 26. skupščine toženke iz tega razloga ne morejo biti nični.

9. Ker drugih pritožbenih očitkov tožniki niso podali, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih in v zgoraj pojasnjenem okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožniki, ki s pritožbo niso uspeli in pritožbenih stroškov niso priglasili, morajo toženki nerazdelno povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 2.000 točk za odgovor na pritožbo, 30 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in ne 2 %, ampak le 1 % od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.485,96 EUR. Toženki se ne prizna priglašenih 200 točk za pregled spisa in pritožbe po tarifni številki 39/2 OT, saj gre za neizkazan strošek in za nesamostojen strošek, ki je že zajet v nagradi za odgovor na pritožbo.

1 Glej npr. odločbe VSRS III Ips 11/2005 z dne 28.3.2006, III Ips 64/2011 z dne 13.9.2011, VSL I Cpg 495/2014 z dne 27.8.2014, I Cpg 120/2019 z dne 12.3.2019 in številne druge. 2 Takšna stališča so razvidna tudi iz odločb VSL I Cpg 495/2014 z dne 27.8.2014 in I Cpg 120/2019 z dne 12.3.2019 ter pravne teorije (glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2010, komentar k 196. členu ZPP oziroma predvsem str. 256).