Jedro

Izgube nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ni mogoče povrniti v naravi (zaradi narave stvari same). Gre torej za „nečisto“ denarno terjatev, saj je tožnikom nastala premoženjska škoda, ki prvotno ni bila izražena v denarju in glede na to, da gre za nereparirano škodo, je sodišče prve stopnje izvedencu pravilno naložilo, da takšno škodo ovrednoti „v cenah na današnji dan“.

Izrek

1. Pritožbama 1. in 2. tožeče ter 3., 4. in 5. tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v vseh štirih alinejah 1. točke izreka izpodbijane sodbe tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov tečejo od 19.5.2006 dalje in ne od 18.12.2009 dalje, v 2. točki izreka tako, da se datum 17.12.2009 nadomesti z datumom 18.5.2006. Sicer se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu potrdi.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v ugodilnem delu potrdi.

3. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 587.408,00 EUR, in sicer od tega zneska B. D. in J. V. 264.333,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2009 dalje do plačila, M. S. 132.166,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2009 dalje do plačila, S. S. 132.166,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2009 dalje do plačila, L. M. 58.740,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2009 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, in sicer plačilo zneska 722.771,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2006 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 587.408,00 EUR od 15.2.2006 do 17.12.2009, je zavrnilo. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo sta se pritožila 1. in 2. tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo izpodbijata v zavrnilnem delu (točka 2 izreka) ter glede pravdnih stroškov (točka 3 izreka) ter predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi pritožnikoma celotni vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2006 dalje ter pravdne stroške. Navedla sta, da je sodišče prve stopnje pri svoji arbitrarni odločitvi o znižanju nadomestila za 60% očitno uporabilo iste kriterije, kot sta jih v svojem mnenju navedla izvedenca A. in Z. in sicer, da so zahteve tožnikov oderuške, pri tem pa je prezrlo, da je prav toženka v istem obdobju oddajala primerljive poslovne prostore za enako najemnino, kot jo zahtevajo tožniki, o čemer so v spis pravočasno predložili dokazila. V delu, ko je izvedenec G. vrednost nadomestila znižal za 60%, je poročilo neobrazloženo in ga ni mogoče preizkusti, saj gre le za opombo, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje ni napravilo sinteze ugotovitev izvedenskih mnenj. Zmotna je tudi ugotovitev, da tožniki niso imeli pripomb na mnenje izvedenca na znižanje za 60%, strinjali so se namreč le z izračunom izvedenca v višini 1.468.520,00 EUR. Tak izračun pa po višini bistveno ne odstopa od mnenja izvedenca B., izvedenca J. ter izvedenke V. H. glede izračuna najemnine. Pritožnika nadalje menita, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o izračunu nadomestila po stanju nepremičnine v času vrnitve (letu 2005), saj so tožniki zahtevali plačilo nadomestila za čas od 8.12.1991 do 8.12.2005 in bi moralo sodišče upoštevati stanje nepremičnine v navedenem obdobju, na datum vrnitve pa bi bilo mogoče navezati le takrat veljavne cene. V štirinajstih letih se je stanje poslovnih prostorov zaradi ravnanja toženke spremenilo. Izvedenec A. je izrecno ugotovil, da je po podržavljenju prostore uporabljalo podjetje Slovenijales za pisarne, leta 1982 je prostore prevzel mestni muzej in jih dve leti uporabljal za razstavno galerijo in nato kot pisarne, proti koncu osemdesetih let in do izpraznitve v letu 2006 pa je imel muzej v teh prostorih depo slik in antikvarno pohištvo, navedena ugotovitev pa izhaja tudi iz dopisa, ki ga je sodišče prve stopnje neupravičeno izločilo. Zadevni prostori ne morejo predstavljati skladiščnih prostorov, kar izhaja že iz fotografij v izvedenskem mnenju izvedenca G., tožena stranka pa je začela zatrjevati, da gre lahko le za skladiščne prostore šele po tem, ko je o tem začel razglabljati izvedenec A.. Nadalje je nepravilna odločitev sodišča, da od priznanih zneskov nadomestila za izgubljeno korist prizna zakonske zamudne obresti le za čas od 18.12.2009, saj so tožniki plačilo slednjih uveljavljali za čas od 15.2.2006 dalje (od prvega dne po izročitvi nepremičnine v posest tožnikom), specificirana zahteva s priloženimi dokazili za plačilo nadomestila je bila toženi stranki poslana v marcu 2006, najkasneje z vložitvijo tožbe pa je bil zahtevek tožnikov preciziran ter opredeljen. Napačna je tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških, saj je toženka ves čas postopka ugovarjala tožbenemu zahtevku v celoti po temelju in po višini, tako da je tožeča stranka v pravdi uspela po temelju v celoti, po višini pa s 45%, poleg tega pa je trpela vse stroške za izvedence.

3. Zoper sodbo so se pritožili posebej tudi 3., 4. in 5. tožnik in sicer izpodbijajo 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da je toženka dolžna tožnikom plačati tudi znesek 722.771,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2006 dalje do plačila, ter da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 587.408,00 EUR od 15.2.2006 dalje do plačila, pri čemer naj upošteva solastninske deleže posameznih solastnikov. Sodišče druge stopnje naj odloči o pravdnih stroških tako, da upošteva dejanski uspeh v pravdi in toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Podrejeno predlagajo, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožniki opozarjajo, da je toženka nasprotovala tožbenemu zahtevku ne samo po višini, ampak tudi po temelju. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje glede višine nadomestila, ki so ga upravičeni zahtevati tožniki. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj se je odločilo za mnenje izvedenca G. in zakaj je samovoljno upoštevalo 60% znižanje, zaradi česar sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni izjasnilo do pojasnil in pripomb, ki jih je tretji tožnik izrecno podal na pripombe tožene stranke k izvedenskem mnenju R. G.. Sodišče prve stopnje se je napačno in neargumentirano postavilo na stališče, da zadevni prostori predstavljajo skladiščne prostore, zato sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Zaradi ravnanja toženke so bili tožnikom vrnjeni prostori šele v letu 2005. Toženka s prostori ni ravnala kor skrben gospodar. Če bi bili prostori upravičencem vrnjeni v normalnem času, bi bilo stanje prostorov nedvomno drugačno. Nezakonita je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so tožniki v celoti uspeli po temelju, tako da je uspeh tožnikov v pravdi skoraj 75%.

4. Zoper sodbo se je pritožila tudi toženka in sicer zoper ugoditveni del izpodbijane sodbe (1. točka) in zoper odločitev o pravdnih stroških (3. točka) iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi znesek odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen – Zakona o denacionalizaciji v skladu z veljavno zakonodajo in sodno prakso; da odloči, da zakonske zamudne obresti na znesek priznane odškodnine tečejo od dneva izdaje sodbe prve stopnje, ter da so ji tožniki nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da opravi novo glavno obravnavo, tožečim strankam pa nerazdelno naloži, da so toženki dolžne povrniti njene pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajstdnevnega paricijskega roka, pod izvršbo. Toženka ugovarja valorizaciji zneska nadomestila, kot jo je v izvedenskem mnenju izračunal izvedenec G. in jo sprejema sodišče prve stopnje. Toženka je že v deveti pripravljalni vlogi in pripombah na izvedensko poročilo podala ustrezne navedbe, zakaj taka valorizacija ne more biti pravilna. Toženka meni, da je bila naloga izvedenca, da pri izračunu višine uporabnine upošteva stanje prostorov ob vrnitvi (14.2.2006), samo uporabnino na tako stanje prostorov pa po cenah na današnji dan. Ne pa, kot je to storil izvedenec, ko je izračunal uporabnino ob upoštevanju stanja prostorov ob vrnitvi po cenah na december 2006. Po mnenju toženke izvedenec G. ni upošteval navodila sodišča. Najemnine decembra 2009 niso bile nič drugačne kot junija 2009 (do junija 2009 je namreč izvedenec tabelarično prikazal povprečne višine tržnih cen najemnin). Izvedenec bi moral glede na navodilo sodišča upoštevati cene decembra 2009, saj te predstavljajo današnje cene. Izračun uporabnine izvedenca G. v višini 801.243,00 EUR (višina uporabnine brez upoštevanja 60% znižanja), je tisti znesek, ki bi morebiti pripadal tožnikom v skladu s sklepom sodišča ter veljavno zakonodajo in sodno prakso. Za s strani izvedenca ugotovljene valorizacije ni podlage v zakonu ali sodni praksi, izvedenec pa ni podal pojasnil. Cene so se tako po nepojasnjeni metodi valorizacije v treh letih povišale za dodatnih 83,3%, toliko namreč znaša razlika med 1.468.520,00 EUR in 801.243,00 EUR, ki je 667.277,00 EUR. Toženka meni, da znesek, ki ga je izračunal izvedenec za december 2006, predstavlja znesek, ki bi ga bilo potrebno upoštevati tudi za december 2009 tako, da bi uporabnina znašala 801.243,00 EUR, ob upoštevanju 60% znižanja te vrednosti zaradi slabega stanja prostorov pa bi uporabnina znašala 320.497,20 EUR, to pa je edini primeren znesek, ki bi pripadal tožnikom glede na mnenje izvedenca G.. Toženka ugovarja tudi datumu, od katerega je sodišče določilo, da naj bi tekle zakonske zamudne obresti na ugotovljeni znesek uporabnine. Sodišče je obresti prisodilo od prvega dne po izdelavi izvedenskega poročila, toženka pa meni, da bi lahko priznalo obresti na uporabnino šele od dneva izdaje sodbe sodišče prve stopnje dalje, ker gre za posebno vrsto odškodnine kot nečisto denarno terjatev, za katero sodišče šele ob izdaji sodbe ugotovi, kakšna naj bi pripadla tožnikom.

5. Tožena stranka je na pritožbi tožečih strank odgovorila in predlagala zavrnitev pritožb ter zahtevala povračilo stroškov odgovora na pritožbi.

6. Pritožbi tožnikov sta delno utemeljeni. Pritožba toženke je neutemeljena.

7. O pritožbah tožnikov Pritožniki so zahtevali, da jim zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov tečejo od 15. 2. 2006, se pravi od izročitve nepremičnine dalje, ne pa, kot je tek zakonskih zamudnih obresti opredelilo sodišče prve stopnje – od dneva izdelave izvedenskega mnenja (18.12.2009) dalje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta pritožbi tožnikov v delu, ko zahtevata tek zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje, utemeljeni. Drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ) oziroma drugi odstavek 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR) določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Toženka bi prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti proti tožnikom z dnem, ko so ti nanjo naslovili izvensodno zahtevo oziroma opomin (nikakor pa ne z dnem izročitve nepremičnine), vendar po presoji sodišča druge stopnje izvensodni zahtevki, ki so jih tožniki naslovili na toženko, niso bili v zadostni meri konkretizirani, tako da je toženka s plačilom obveznosti prišla v zamudo z dnem, ko so tožniki vložili tožbo zaradi plačila nadomestila v skladu z drugim odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDen), se pravi z dnem 19.5.2006. Sodišče je tako v skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikom priznalo tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov od 19.5.2006 dalje (kot izhaja iz 1. točke izreka).

Glede ostalih pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge z vpogledom v listine v spisu (A27 do A41 in B9 do B10) kot prepozne, z obrazložitvijo, da sta jih stranki vložili v spis že po prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki napadajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izvedenskih mnenj. Po presoji sodišča druge stopnje je razumna in jasna dokazna ocena sodišče prve stopnje, ki je v skladu z izvedenskim mnenjem R. G. štelo zadevne prostore v času vrnitve za skladiščne poslovne prostore in sprejelo izračun izvedenca v delu, ko ta upošteva navedeno stanje prostorov. Ocena sodišča prve stopnje ne more biti arbitrarna, kot to trdijo tožniki, saj jo je sodišče obrazloženo oprlo na mnenje izvedenca in v skladu z 8. členom ZPP, ki določa, da sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazna, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tudi ne more biti upoštevna pritožbena navedba, da se tožniki z izvedenskim mnenjem niso strinjali, saj je dokazna ocena v domeni sodišča. Ni utemeljena navedba pritožnikov, ki sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izvedenskih mnenj. Sodišče prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje pravilno obrazložilo, zakaj oziroma v katerem delu se ne strinja z izvedencem J. B. T., ter zakaj je po s strani izvedencev A. in Z. podanem izvedenskem mnenju postavilo še tretjega (oziroma četrtega) izvedenca, ter zakaj in v katerem delu sprejema mnenje izvedenca G. (sodišče druge stopnje se v tem delu sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje). Ne drži, kar zatrjujejo tožniki, da je toženka začela zatrjevati, da gre za skladišča šele potem, ko je o tem začel govoriti izvedenec A.. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da gre pri zadevnih prostorih za „depo“ oziroma skladišče (list. št. 12), pri svojih prvotnih trditvah pa je vztrajala tekom celotnega postopka. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo do pojasnil in pripomb, ki jih je tretji tožnik izrecno podal na pripombe tožene stranke k izvedenskem mnenju R. G., saj smiselno odgovor na vse navedbe tretjega tožnika izhaja iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo v celoti. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev namreč razumno obrazložilo. Ne drži, da so tožniki uspeli po temelju v celoti, po višini pa v polovici, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka temelju oziroma pasivni legitimaciji ni nasprotovala (stran 3 izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov v navedenih delih zavrnilo kot neutemeljeni in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo (razen glede teka zakonskih zamudnih obresti), v postopku tudi ni bilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne kršitev postopka absolutne narave, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. O pritožbi toženke Toženka v pritožbi navaja, da bi morale zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov tožnikom teči od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, saj da gre za posebno vrsto odškodnine kot „nečisto“ denarno terjatev, za katero lahko sodišče šele ob izdaji sodbe ugotovi, kakšna pripada tožnikom. Sodišče druge stopnje se sklicuje na razloge, ki jih je glede zakonskih zamudnih obresti navedlo pri obravnavi pritožb tožnikov in sicer je prisodilo tek zakonskih zamudnih obresti od tožnikom dosojenih zneskov od vložitve tožbe 19.5.2006 dalje. Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da zadevne izgube nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja (drugi odstavek 72. člena ZDen) ni mogoče povrniti v naravi (zaradi narave stvari same). Gre torej za „nečisto“ denarno terjatev, saj je tožnikom nastala premoženjska škoda, ki prvotno ni bila izražena v denarju in glede na to, da gre za nereparirano škodo, je sodišče prve stopnje izvedencu pravilno naložilo, da takšno škodo ovrednoti „v cenah na današnji dan“ (drugi odstavek 168. člena OZ in drugi odstavek 189. člena ZOR). Tako ni utemeljena pritožbena trditev, da za valorizacijo ni podlage v zakonu, saj ravno sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene posebne vrste odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo, o tem pa je enotna tudi sodna praksa. Vprašanje valorizacije je po svoji naravi pravno vprašanje, ki ga sodišče presoja po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je pri presoji valorizacije zneskov uporabnin za zadevne prostore za obdobje od 8.12.1991 do 8.12.2005 utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje za taka vprašanja usposobljenega izvedenca R. G. in valorizirane zneske po presoji sodišča druge stopnje tudi pravilno in v pravilni višini prisodilo tožnikom. Zato sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega naziranja toženke glede pomena besedne zveze „cene na današnji dan“. Navedena valorizacija zneskov v konkretnem primeru ne vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti od vtoževane škode, ki je lahko odvisna zgolj od trenutka zamude. Tožniki so namreč tožbo vložili v letu 2006, ko zakonske zamudne obresti niso imele več valorizacijske funkcije (dne 28.6.2003 je pričel veljati ZPOMZO-1, po katerem obrestna mera zamudnih obresti ni več sestavljena iz dveh delov – valorizacijskega in realnega). Sodišče druge stopnje z odločitvijo o teku zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje torej ni prisodilo dvojne valorizacije (ampak zgolj prave zamudne obresti brez valorizacijskih elementov), kar bi bil edini razlog, zaradi katerega bi sicer zakonske zamudne obresti moralo prisoditi od kasnejšega datuma. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker so tožniki s svojima pritožbama uspeli le delno in sicer zgolj glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stransko terjatev, sami krijejo stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker odgovor na pritožbi toženke v ničemer ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako torej ni bil potreben za postopek, krije toženka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).