Jedro

Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera na tožeči stranki, vendar materialno pravo v zvezi s tem ni bilo kršeno. Tožeča stranka je namreč v zadostni meri izkazala, da je smrt njene zakonite zastopnice nastopila zaradi nezgode (potrdilo o smrti, izpoved zdravnice, ki je smrt obravnavala, izvedensko mnenje, ki je obstoj nezgode dopuščalo). Ob takem stanju v zadevi se je (procesno) dokazno breme preselilo k toženi stranki, ki bi morala zbuditi dvom v obstoj nezgode. tega pa ji zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah, da ni šlo za nezgodo in s pavšalnim povzemanjem določb splošnih pogojev o razlogih, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ni uspelo. Ker naše pravo ne pozna dokaznih pravil, je vzrok smrti mogoče dokazovati tudi na druge načine in ne samo z izvidom obdukcije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru toženi stranki naložilo v plačilo znesek 94.477 EUR iz naslova zavarovalnine za primer smrti po polici št. 11.016.038 o nezgodnem dodatnem zavarovanju za primer smrti in za primer nezgodne smrti. S to polico je tožeča stranka zavarovala svojo ustanoviteljico in družbenico M.Š.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je M.Š. dne 17.6.2011 umrla zaradi nezgode z utopitvijo in da je tožeča stranka toženo pravočasno obvestilo o dogodku, najprej ustno nato pa še pisno. Zato je nastala obveznost tožene stranke za plačilo zavarovalnine.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Najprej meni, da se sodišče ni opredelilo do trditev, da bi bil lahko vzrok smrti tudi bistveno zmanjšana duševna sposobnost zaradi vpliva alkohola, kar je eden od razlogov za izključitev odgovornosti zavarovalnice. Obstoj nezgode kot zavarovalnega primera je dokazno breme tožeče stranke. Tega dejstva ni dokazala, saj bi ga lahko dokazala le z obdukcijo, kar je pojasnil tudi sodni izvedenec. Kljub temu šteje sodišče potrdilo o smrti za zadosten dokaz. Tudi dejstvo, da iz zdravstvenega kartona pokojne niso razvidne nobene bolezni, ki bi lahko bile vzrok smrti, ne izključuje možnosti, da je šlo za naravno smrt. Povsem napačno pa je stališče sodišče, da je tožena stranka imela možnost pravočasno zahtevati obdukcijo. Ne drži, da bi zakoniti zastopnik tožeče stranke toženo ustno obvestil že v ponedeljek, 21.6.2011. Delavka tožene stranke je to zanikala. Razlogi izpodbijane sodbe, zakaj verjame Š. in ne B., so nesprejemljivi. B. ni povedala, da se dogodka ne bi spominjala, njen vpogled v škodni spis pred zaslišanjem pa nima prav nobene zveze. Tudi sicer iz izpovedi zakonitega zastopnika ne izhaja, da bi B. seznanil s čim drugim, kot z dejstvom smrti. Nenazadnje je za vzrok smrti izvedel šele v torek od Policijske postaje Umag. Tožena stranka razgovora, na katerega sodišče opira svojo odločitev, niti ni zatrjevala, zato je bistveno kršilo določbe postopka. Tožena stranka lahko obstoj tega dogovora zanika šele v pritožbi. Zato je nesprejemljiv zaključek, da je tožena stranka imela dovolj časa zahtevati obdukcijo. V zvezi s tem je sodišče brez ustrezne trditvene podlage ugotovilo, da je bil pogreb 29.6.2011, kar je za toženo stranko sporno in lahko šele v pritožbi trdi, da je bil pogreb pred 29.6.2011. V dopisu z dne 22.6.2011 ni nobene okoliščine, ki bi toženo stranko lahko navedla k zahtevi za obdukcijo. Tožeča stranka bi skladno z zavarovalnimi pogoji morala prijaviti nezgodo s smrtnim izidom, kar pomeni, da bi morala seznaniti zavarovalnico z vsemi tistimi dejstvi, ki kažejo na to, da je smrt posledica nezgode. Zadnji odstavek 22. člena Splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja (AUVB 95) določa, da zavarovalnica v primeru neizpolnitve v 22. členu določenih obveznosti iz malomarnosti ni dolžna izplačati zavarovalnine. V predmetni zadevi je tožeča stranka ravnala malomarno, saj bi vsak povprečen človeka zavarovalnico ne obvestil le o smrti, temveč tudi o vzroku smrti. Te določbe pa ni mogoče opredeliti kot obveznost, za katero se uporablja 942. člen Obligacijskega zakonika (OZ), saj je temeljna dolžnost zavarovanca, da stori vse, kar je potrebno, da zavarovalnici omogoči ugotavljanje, ali je do zavarovalnega primera sploh prišlo.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodbe in opozorila na po njenem mnenju nedopustne novote v pritožbi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je trditveno in dokazno breme za nastanek zavarovalnega primera na tožeči stranki, vendar materialno pravo v zvezi s tem ni bilo kršeno. Tožeča stranka je namreč v zadostni meri izkazala, da je smrt njene zakonite zastopnice nastopila zaradi nezgode (potrdilo o smrti, izpoved zdravnice, ki je smrt obravnavala, izvedensko mnenje, ki je obstoj nezgode dopuščalo). Ob takem stanju v zadevi se je (procesno) dokazno breme preselilo k toženi stranki, ki bi morala zbuditi dvom v obstoj nezgode. tega pa ji zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah, da ni šlo za nezgodo in s pavšalnim povzemanjem določb splošnih pogojev o razlogih, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ni uspelo. Ker naše pravo ne pozna dokaznih pravil, je vzrok smrti mogoče dokazovati tudi na druge načine in ne samo z izvidom obdukcije. Prav to je tožeči stranki uspelo. Izvedenec je ugotovil, da v zdravstveni dokumentacije pokojne ni nobenega podatka. ki bi kazal na kakšne zdravstvene težave, ki bi lahko bile vzrok smrti. Iz njegovega mnenja sicer res izhaja, da je utopitev z gotovostjo mogoče dokazati samo z obdukcijo, vendar je tudi navedel, da se ta v praksi ne opravi vedno in se na utopitev pogosto sklepa zgolj po opravljenem zunanjem pregledu trupla v sklopu mrliškega pregleda, če je truplo najdeno v ustreznih okoliščinah in se ob zunanjem pregledu izključijo poškodbe in znaki nasilja in če je na utopitev kot vzrok smrti mogoče sklepati tudi iz izjav očividcev in podatkov o zdravstvenem stanju umrlega. Vse našteto je, skupaj z izpovedjo zdravnice, ki je opravila mrliški pregled in je potrdila, da je šlo prav za tak primer, ko so vse okoliščine kazale na utopitev, sodišče prve stopnje upoštevalo in na ta način prišlo do zaključka, da je bil vzrok smrti utopitev. Ker torej ni bilo nobenih strokovnih okoliščin, ki bi zahtevale obdukcijo, tega pa ni zahtevala niti tožena stranka, se slednja ne more sklicevati, da bi tožeča stranka nastanek zavarovalnega primera lahko izkazala samo z obdukcijo.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih in konkretiziranih navedb tožene stranke. Res je ta navrgla tudi, da bi do smrti lahko prišlo v zvezi z alkoholom, vendar so bile te trditve preveč pavšalne (tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da bi obstajala vsaj minimalna možnost, da je bila pokojna v trenutku smrti pod vplivom alkohola), zato se sodišču do teh trditev niti ni bilo treba opredelili.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno glede tega, kdaj in kako je sedanji zakoniti zastopnik tožeče stranke obvestil toženo nastanku zavarovalnega primera. Prepričljive dokazne ocene (na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja sklicuje) tožena stranka zgolj s sklicevanjem na izpoved priče B. in z zanikanjem zaključkov sodišča ne more omajati. V zvezi s tem je tožeča stranka podala tudi vse potrebne navedbe najmanj v prvi pripravljalni vlogi. Ker je bila tožena stranka o vzroku smrti obveščena že telefonsko, se pritožnica neuspešno sklicuje na vsebino dopisa z dne 22.6.2011. Tožeča stranka zato tudi ni ravnala malomarno in v nasprotju s splošnimi pogoji. Sicer pa dejanske trditve, iz katerih tožena stranka v pritožbi izpelje malomarnost, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP) in že iz tega razloga z njimi ne more uspeti.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka dovolj časa, da zahteva obdukcijo, je na podlagi povedanega pravilen. Tožeča stranka je navedla, da je prevoz trupla v Slovenijo trajal kar nekaj časa, sklicevanje sodišča na relativno pozen datum pogreba zato ni brez podlage v navedbah tožeče stranke. Tudi sicer pa je navedba tožene stranke, da bi (če bi vedela, da se bo sodišče sklicevalo na datum pogreba) lahko navedla, da je bil pogreb prej, pri čemer drugačnega datuma v pritožbi niti ne navede, niti zanj ne predloži kakšnega dokaza, povsem pavšalna in tudi neprimerna. Nenazadnje pa je tudi dopis tožeče stranke prejela 22.6.2011, podrobnejše podatke pa je tožena stranka zahtevala šele 12.7.2011 (ko tudi izkustveno ni mogoče pričakovati, da bi imel zavarovanec v primeru dvoma zavarovalnice možnost doseči izvedbo še kakšnega drugega dokaza glede vzroka smrti, če prej po mnenju za to pristojnih organov sicer ta ni bil potreben).

Na podlagi povedanega in ker ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku izgubila, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR (nagrada po tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi(1)).

op. št. 1: Tožeča stranka ni izkazala, da v zvezi s pritožbo fotokopirala kakršnokoli listino, zato je v tem delu njen stroškovni zahtevek neutemeljen.