Jedro

Stranka, ki ne vloži tožbe v roku, določenem v sklepu o napotitvi na pravdo, ni prekludirana za uveljavljanje svojih pravic. Če ne vloži tožbe v roku, zapuščinsko sodišče nadaljuje postopek ne glede na zahtevke, glede katerih jo je napotilo na pravdo, lahko pa stranke v tem primeru še po koncu zapuščinskega postopka sprožijo pravdo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Prvotožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica lastnica do 59/200 nepremičnine parc. št. *33/2 k.o. X in da ta del nepremičnine ne spada v zapuščino po A. K. ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice.

2. „Iz vseh zakonskih razlogov“ se pritožuje prvotožena stranka in predlaga, da višje sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da zavrne tožbeni zahtevek ali pa zadevo vrne v novo sojenje. Ker je tožbo vložila po preteku roka iz sklepa, s katerim je bila napotena na pravdo, je tožnica prekludirana za tožbo v smislu napotitve na pravdo, lahko bi vložila le izpodbojno tožbo. Podrejeno pa uveljavlja, da ni šlo za skupno premoženje. Pokojni je v predmetni nepremičnini prebival že precej pred tem, ko se je poročil s tožnico, zato bi moralo premoženje šteti za njegovo posebno premoženje. Poleg tega je zapustnik razpolagal z večjim premoženjem kot tožnica. Do leta 1988 je tožnica prihajala k zapustniku le občasno in ni imela interesa izboljšati bivalne pogoje. Nepremičnino je A. K. pridobil z izročilno pogodbo in je njegovo posebno premoženje. Tožnica je z vlaganji le izboljšala njene pogoje bivanja. Njeni dohodki niso zadoščali za izboljšave, ki bi pomenile lastniški delež. Poleg tega je z njo živel tudi njen sin. Do spremembe identitete in skupnega premoženja ni moglo priti. Izvedenec ni ugotavljal skupnih vlaganj, ampak le morebitna vlaganja v nepremičnino. Prisojeni delež je najmanj neekvivalenten in prevelik. Vlaganja tožnice niso bila odločilna za prisoditev lastniškega deleža. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Razlogi izpodbijane sodbe so v celoti pravilni, odločitev je jasno in popolno utemeljena, zato se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Zaradi odgovora na pritožbo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) pa poudarja:

6. Stranka, ki ne vloži tožbe v roku, določenem v sklepu o napotitvi na pravdo, ni prekludirana za uveljavljanje svojih pravic. Če ne vloži tožbe v roku, določenem v napotitvenem sklepu, zapuščinsko sodišče nadaljuje postopek ne glede na zahtevke, glede katerih jo je napotilo na pravdo (četrti odstavek 213. člena Zakona o dedovanju – ZD), lahko pa stranke v tem primeru še po koncu zapuščinskega postopka skladno s petim odstavkom 213. člena ZD sprožijo pravdo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 197/2006). Razlika je le v zahtevku: izločitev iz zapuščine se lahko zahteva le do konca zapuščinskega postopka. Zapuščinski postopek po pokojnem A. K. še ni končan, ponovno je prekinjen od vložitve tožbe v tej zadevi dalje. Zato je tožba za ugotovitev lastninske pravice in izločitev lastninskega deleža iz zapuščine dopustna.

7. Stališče pritožbe, da je nepremičnina, v kateri je že pred poroko s tožnico živel A. K., lastništvo na njej pa je pridobil na podlagi izročilne pogodbe po sklenitvi zakonske zveze, posebno premoženje A. K., je pravilno. Tako je tudi stališče prvostopenjskega sodišča. Tožnica pa je dokazala, da je z možem vlagala v to posebno premoženje delo in sredstva, ki so bila pridobljena tekom trajanja zakonske zveze z delom – oba zakonca sta bila zaposlena in sta prejemala dohodke. To pomeni, da sta v posebno premoženje A. K. vlagala skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Če pa zakonca vlagata skupno premoženje v premoženje enega zakonca, tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji, njuno skupno premoženje (prim. odločbo VS RS II Ips 846/2008). V nepremičnino A. K. sta zakonca vlagala (adaptirala staro poslopje in dozidala nov del) v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). V skladu z ZTLR so imela vlaganja v posebno premoženje enega zakonca stvarnopravne posledice v primeru, če so vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar (prim. odločbo VS RS II Ips 905/2008). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je prvotno poslopje (hlev) z vlaganji (adaptacijo in dozidavo) spremenilo identiteto, saj pred vlaganji objekt ni bil primeren za bivanje, sedaj pa je. Da so bila vlaganja, ki jih je zatrjevala tožnica, dejansko izvršena, izhaja tudi iz zaslišanja prve toženke ter s strani tožene stranke predlaganih prič. Na ugotovitve izvedenca tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala pripomb. Tožnica se ne bi mogla preseliti k možu, če objekta ne bi usposobila za bivanje. Trditve tožene stranke o višjih dohodkih A. K. niso dokazane, ostale so na ravni pavšalnih zatrjevanj. Navedba, da je s tožnico živel tudi njen sin, ni upoštevna. Gre za pritožbeno novoto, ki je tožena stranka ne opraviči (337. člen ZPP), pa še povsem pavšalna je. Zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR) tožena stranka, ki v tem delu nosi dokazno breme, ni uspela izpodbiti, saj njene trditve v tej smeri niso dokazno podprte.

8. Glede na ugotovitve izvedenca o doprinosu skupnih vlaganj zakoncev v predmetno nepremičnino, ki jim tožena stranka ni ugovarjala, ter neizpodbito zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, kar pomeni, da se šteje, da je bil doprinos zakoncev k povečanju vrednosti nepremičnine za vsakega ½, je tožnici prisojen delež 59/200 pravilen v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

9. V pritožbi uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP prvo sodišče ni zagrešilo, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, nosi pritožbene stroške pritožnica sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).