Jedro

V primeru ugotovljenega začasnega povečanja obsega dela ZDR v drugem odstavku 53. člena dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, če povečan obseg dela oziroma neprekinjen čas trajanja take zaposlitve ni daljši kot dve leti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2011 prenehalo nezakonito, ter da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 1. 9. 2011 dalje.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto izdelovalec gumenih izdelkov, ter mu za obdobje od 1. 9. 2011 dalje do dneva reintegracije na delo obračunati bruto plačo v višini 802,47 EUR mesečno z vsemi dodatki, kot če bi tožnik dejansko delal, od obračunane bruto plače plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožniku pa izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni.

Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 530,35 EUR in jih nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370501417 sklic na št. 00 66-12, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje 31. 8. 2011 prenehalo nezakonito in da je v delovnem razmerju tudi od 1. 9. 2011 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in ga razporedi na delovno mesto izdelovalec gumenih izdelkov ter da mu za obdobje od 1. 9. 2011 do dneva reintegracije obračuna in izplača plačo, ki bi jo prejel, če bi v tem obdobju delal. Tožnik je sklenil štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas (od 23. 8. 2010 do 31. 8. 2011), vse za delovno mesto izdelovalec gumenih izdelkov in iz razloga začasno povečanega obsega dela. Sodišče je na podlagi izpovedi priče, direktorice programa, na katerem je delal tožnik, presodilo, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi ekonomskega rizika poslovanja, povezanega z negotovostjo o tem, kolikšno število delavcev bo potrebovala glede na vsakokratni obseg naročil. To pa ne predstavlja razloga začasno povečanega obsega dela, niti drugega zakonskega razloga, ki bi utemeljeval sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pri tem se je sodišče sklicevalo na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 327/2006 in VIII Ips 558/2007 ter odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 596/2009. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačen zaključek obeh sodišč, da povečanje obstoječih naročil ne pomeni povečanega obsega dela. Vsak dodatni obseg dela je povezan z „ekonomskim rizikom poslovanja“ oziroma negotovostjo glede naročil. To kar lahko tožena stranka planira glede na izkušnje v preteklih letih zanjo ni povečan obseg dela in zaradi njega tudi ne zaposluje delavcev za določen čas, ampak to rešuje z npr. štiri izmenskim delom, dodatnimi delovnimi sobotami. Kadar pa to ni možno, ker dobi npr. večje naročilo, ki ga z obstoječimi delavci ne more realizirati, pa pride do povečanega obsega dela in je edina možnost, da se za realizacijo pridobljenih naročil sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Na absurdnost zaključka sodišča kaže tudi to, da delodajalec lahko zaradi ekonomskih razlogov, torej zaradi ekonomskega rizika poslovanja, zakonito odpoved pogodbo o zaposlitvi delavcem, ki so pri njem zaposleni za nedoločen čas. Če bi bil tožnik zaposlen za nedoločen čas, bi mu tožena stranka iz ekonomsko poslovnega razloga (stornacije naročil) lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi začasno povečanega obsega dela pa pa ga nikoli ne more zaposliti za določen čas. Sodišče je ugotovilo, da je zatrjevani razlog iz druge alineje prvega odstavka 52. člena ZDR (povečan obseg dela) dejansko obstajal, nato pa utemeljuje, da je bil razlog sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas (prva alineja prvega odstavka 52. člena ZDR).

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 52. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za začasno povečan obseg dela. Pogodba se sklene za čas, ki je potreben, da se delo, katerega obseg je začasno povečan, opravi (prvi odstavek 53. člena ZDR). Gre torej za to, da se obseg dela glede na običajen, reden obseg dela poveča in to začasno. Zakon ne pozna več posebne časovne omejitve pri tem razlogu, velja pa splošna omejitev iz drugega odstavka 53. člena ZDR: delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. Povečan obseg dela že po zakonu izgubi naravo začasnosti, če traja neprekinjeno več kot dve leti.

7. Prvo dejansko vprašanje je, ali gre za povečan obseg dela, točneje tako povečan obseg dela, da ga delodajalec ne more opraviti z obstoječim številom delavcev. Lahko tudi z delom preko polnega delovnega časa ali prerazporeditvijo delovnega časa. Drugo dejansko vprašanje pa je, ali je tako povečan obseg dela le začasen, ali pa gre za običajen, pričakovan obseg dela. Tak je lahko tudi v primeru, kadar gre za običajna, pričakovana nihanja v obsegu dela. V takih primerih je Vrhovno sodišče v odločbah, ki jih navaja sodišče prve stopnje, štelo, da gre za „ekonomski riziko poslovanja“, ki ga ni mogoče šteti kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

8. Ali gre za začasno povečan obseg dela ali pa za ekonomski riziko poslovanja je dejansko vprašanje in je razmejitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera posebej. V zadevi VIII Ips 558/2007 je bilo odločilno predvsem to, da je bila tožnica zaposlena po več pogodbah o zaposlitvi za določen čas skoraj osem let, kar gotovo ni mogoče šteti za zgolj začasno povečan obseg dela. Pri tem je sodišče ugotovilo tudi, da je delodajalec za svojo redno proizvodnjo stalno potreboval določeno število delavcev, obseg dela pa je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil za znane kupce. V zadevi VIII Ips 327/2006 pa je šlo za primer, ko je delodajalec izdeloval blago izključno po naročilu edinega (tujega) naročnika. Šlo je za običajen, pričakovan obseg dela, sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (skoraj tri leta) pa je bilo povezano z negotovostjo, ali bo delodajalec obdržal poslovnega partnerja.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo in pri odločitvi upoštevalo naslednja dejstva: - v programu, v katerem je delal tožnik, dobivajo naročila za največ mesec vnaprej, zato se tudi proizvodnja načrtuje na 14 dni, - zaradi ugodne prodajne situacije v letu 2010 je imela tožena stranka v avgustu 2010 premalo zalog glede na potrebe trga, zaradi česar se je odločila za nove zaposlitve (tudi s tožnikom), - tudi v letu 2011 je bilo stanje še naprej ugodno, zaradi česar so v marcu 2011 uvedli dodatne delovne sobote, v maju 2011 pa 4-izmensko delo, - v mesecu avgustu 2011 je prišlo do (nepričakovane) stornacije naročil s strani skupine F. oziroma P., zaradi česar se je tožena stranka odločila za zmanjševanje zaposlenih tudi na ta način, da pogodb o zaposlitvi za določen čas ni podaljševala, - podjetju P. je tožena stranka običajno letno prodala 130.000 do 150.000 pnevmatik, od januarja 2011 do avgusta 2011 mu je prodala 100.000 pnevmatik, do konca leta pa le še 4000. 10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je (poleg dejstev, navedenih v prejšnji točki) upoštevalo sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi, izhaja tudi, da je tožena stranka zaradi sezonskega tipa proizvodnje imela ves čas v programu (pri katerem je delal tožnik) vedno od 15 do 20% zaposlenih za določen čas, ker je to štela za ustrezno fleksibilnost zaposlitve.

11. Odpoved naročil v avgustu 2011 je bila razlog za to, da tožena stranka s tožnikom ni sklenila nove pogodbe oziroma „ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi“. Zmanjšanje obsega proizvodnje je lahko tudi zakonit, torej utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcev, zaposlenih za nedoločen čas. Seveda le, če je trajno (ker se določena proizvodnja ukine) ali se predvideva, da bo trajno oziroma da bo trajalo daljši (nedoločen) čas ter ob dodatnem pogoju, da zaradi tega postane delo delavca (trajno) nepotrebno.

12. Predmet spora pa ni prenehanje delovnega razmerja in razlogi za to, temveč zakonitost sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo zmoten materialno pravni zaključek, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni obstajal zatrjevani razlog začasnega povečanja obsega dela. Da se je obseg dela v času sklenitve pogodbe povečal, niti ni bilo sporno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča pa izhaja, da je bilo povečanje tudi le začasno. Ob povečanju naročil in stanju zalog je tožena stranka v avgustu 2010 potrebovala dodatne delavce, da bi lahko zadostila potrebam trga. Tako stanje je trajalo do avgusta 2011, ko se je obseg dela zmanjšal in dodatne zaposlitve niso bile več potrebne, kar potrjuje, da je bilo povečanje obsega dela le začasno.

13. Glede na navedene ugotovitve se sodišče neutemeljeno sklicuje na stališča, zavzeta v zadevah VIII Ips 558/2009 in VIII Ips 327/2006. V prvem primeru je šlo za sklepanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v skoraj 8 letnem obdobju, v drugem primeru pa povečan obseg dela sploh ni bil ugotovljen. V primeru ugotovljenega začasnega povečanja obsega dela pa ZDR v drugem odstavku 53. člena dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, če povečan obseg dela oziroma neprekinjen čas trajanja take zaposlitve ni daljši kot dve leti.

14. Ker sta glede na navedeno sodišči druge in prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, ter sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

15. O stroških tožene stranke je sodišče odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1. O stroških revizijskega odgovora pa je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.