Jedro

Presoja razlogov v zvezi s podaljšanjem pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obt. S.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 25.03.2003 je senat Okrožnega sodišča na Ptuju po določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obt. S.Z. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 03.04.2003 pritožbo obt. S.Z. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik M.G. s P., je dne 02.06.2003 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb ZKP po 11. točki 1. odstavka 371. člena in 3. odstavka 201. člena v povezavi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Končnega predloga zahteva ne vsebuje, iz njenih izvajanj pa se da povzeti, da se zavzema za nadomestitev pripora s hišnim priporom ali drugim blažjim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva vsebuje navedbe, ki nasprotujejo sodišču glede njegovih zaključkov o dejanskem stanju oziroma okoliščinah, ki so vodile sodišče do odločitve o podaljšanju pripora. Pri tem ne navede, kakšno kršitev zakona, bodisi procesno ali materialno, naj bi sodišče zagrešilo. Ker Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti presoja v okviru njene vsebine, ta pa se nanaša le na dejansko stanje, zaradi kršitve katerega zahteve ni mogoče vložiti, bo lahko ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni le neutemeljena, ampak tudi brezpredmetna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kot sledi iz obrazložitve zahteve, jo vidi v protispisnosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede ugotovitve, da je obtoženec kontinuirano in dalj časa izvrševal kazniva dejanja z iskanjem voznikov za prevoz ilegalcev oziroma s spremljanjem voznikov. V zvezi z utemeljitvijo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče navedlo, da je obtoženec kot član dobro organizirane združbe po predhodnih dogovorih v kratkem časovnem obdobju od 13.05.2002 do 09.09.2002 storil devet kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo. Na podlagi tega je sklepalo, da gre za izvrševanje kontinuirane, dalj časa trajajoče kriminalne dejavnosti. To pomeni, da je izhajalo iz v pravnomočni obtožnici navedenega očitka, ki zadeva obseg obtoženčeve kriminalne dejavnosti ter način in trajanje njenega izvrševanja.

Slednje pa ni v nasprotju z doslej zbranimi podatki in dokazi, na katerih temeljijo tudi ugotovitve v zvezi z utemeljenim sumom. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva z navedbo o obtoženčevi trdni prepričanosti, da ni proti njemu nobenega tehtnega materialnega dokaza, napada utemeljen sum, ki je ugotovljen s pravnomočno obtožnico. Toda pri tem ne trdi, da so se po pravnomočnosti obtožnice odločilne okoliščine tako spremenile, da je nastal dvom glede nadaljnjega obstoja utemeljenega suma. Z lastno presojo dokaznega gradiva in ostalih podatkov vložnik zahteve nakazuje, da so v tem pogledu nepravilne dejanske ugotovitve, ki jih vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po oceni zahteve za varstvo zakonitosti je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v povezavi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP, ker v danem primeru ni nobene potrebe za podaljšanje pripora, saj ni najmanjše nevarnosti, da bi obtoženec ponavljal očitana mu kazniva dejanja. Vložnik zahteve se pri tem sklicuje na okoliščine, da obtoženec ni bil nikoli obravnavan na sodišču, prav tako ne pri sodniku za prekrške za kakršnokoli ravnanje, ki bi nakazovalo na njegovo protipravno ravnanje. Iz teh navedb sledi, da vložnik zahteve očita sodišču, da ni upoštevalo in presodilo obtoženčevega prejšnjega življenja kot ene izmed subjektivnih okoliščin, naštetih v določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Pri presoji realne nevarnosti, da bo obtoženec na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja, je sodišče, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, upoštevalo predvsem težo obtoženčevih dejanj in način njihove storitve kot objektivni okoliščini ter osebne lastnosti, izkazane z njegovo vztrajnostjo glede na ponavljanje kaznivih dejanj v inkriminiranem obdobju, ne da bi pri tem posebej izpostavilo tudi okoliščino, da je brez zaposlitve. Zahteva tedaj neutemeljeno prikazuje, da ni podlage za zaključek, da obstaja pri obtožencu ponovitvena nevarnost, zaradi česar sodišče ni nepravilno uporabilo določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa, ni podana. Sicer pa zahteva z zavzemanjem za drugačno oceno ugotovljenih okoliščin v povezavi z obtoženčevo dosedanjo nekaznovanostjo, mladostjo in nepremišljenostjo, uveljavlja prav tako zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to je razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Z navedbo, da v danem primeru ni nobenega sorazmerja med trajanjem pripora in dejanjem, ki se očita obtožencu, zahteva po eni strani izpodbija zaključek pravnomočnega sklepa glede sorazmernosti med omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obtoženčevo svobodo, in med ogrožanjem varnosti ljudi, ki jo predstavlja izvrševanje kaznivih dejanj, po drugi strani pa opozarja na trajanje pripora, ki utegne glede na veliko število obtožencev trajati bistveno dalj časa, kot bi bilo potrebno, kar bo pomenilo že izvrševanje neizrečene kazni. Pravnomočni sklep vsebuje povsem določne razloge o tem, zakaj je podana sorazmernost med priporom in zagotavljanjem varnosti ljudi ter tudi oceno dosedanjega poteka tega kazenskega postopka, ki se kljub obsežnosti zadeve (večje število obtožencev in kaznivih dejanj ter zahtevna izvedba dokaznega postopka) v okviru objektivnih možnosti odvija dovolj hitro. Na podlagi dosedanjega postopanja sodišča namreč ni mogoče sklepati, da bi zoper obtoženca odrejeni in podaljšani pripor trajal nerazumno dolgo. Sodišče je tudi pravilno ocenilo na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin, da pripora ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom ali drugim milejšim ukrepom. S sklicevanjem na okoliščine, da obtoženec živi pri starših, da ima zagotovljene osnovne pogoje za življenje in z obstoječo delavnico zagotovljene tudi pogoje za pridobitno dejavnost v bližnji prihodnosti ter z lastno oceno njegove nezaposlenosti, zagovornik v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP izpodbija dejanske zaključke pravnomočnega sklepa.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. S.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).