Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upnik, ki je bil seznanjen s prevzemom dolga ter je na tej podlagi prevzemniku izstavil račun in ga kasneje celo tožil, naj obveznost izpolni, je konkludentno privolil v prevzem dolga.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
1. Tožeča stranka v tej pravdi od toženke zahteva plačilo po pogodbi za nepremičninsko posredovanje. Tožena stranka se zahtevku upira, češ da je dolg prevzela tretja oseba.
2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo in tožečo stranko obsodilo na povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.
3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. V njej uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba gradi na predpostavki, da upnik (tožeča stranka) ni privolil v prevzem dolga. Privolitev upnika pa je bistven pogoj za učinkovanje prevzema dolga. Pritožba se sklicuje na izpovedbe zaslišanih prič. Te naj bi utrjevale dejansko tezo, da je bila glede vprašanja privolitve tožeče stranka tiho. Res je sicer, da je privolitev v prevzem dolga mogoče izjaviti tudi s konkludentnimi dejanji. Vendar pa je tožeča stranka ves čas dokazovala, da je šlo v konkretnem primeru za tako imenovani prevzem izpolnitve in ne za prevzem dolga. Tudi pogoji za uporabo zakonske domneve za konkludentni pristanek iz tretjega odstavka 427. člena OZ (1) niso izpolnjeni. Pritožba dalje sodišču očita, da v obravnavani zadevi ni ravnalo v skladu z zahtevami do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj bi moralo navesti, zakaj je predlagane dokaze zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP (2).
4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Pravno vprašanje, ki ga je treba rešiti v obravnavani zadevi je, ali naslednje ravnanje upnika: - ki je vedel, da je tretja oseba prevzela toženčev dolg; - ki je potem tudi račun za plačilo tega dolga izstavil tretji osebi; - ki je zoper tretjo osebo nato tudi sprožil pravdni postopek za plačilo tega, konkretnega dolga ter tudi dosegel pravnomočno ugodilno sodbo zoper tretjo osebo; treba šteti kot konkludentno privolitev upnika v smislu 427. člena OZ.
7. Prej navedena pravno odločilna dejstva niso pritožbeno izpodbijana. Odgovor pritožbenega sodišča na navedeno materialnopravno vprašanje je pritrdilen.
8. OZ v 427. členu ne zahteva, da mora biti upnikova privolitev v prevzem dolga izrecna in tudi ne, da bi morala biti na kakršenkoli način oblična. Še več, v tretjem odstavku 427. člena je celo izrecno določena domneva, v skladu s katero se o upnikovi privolitvi sklepa iz njegovega ravnanja (če brez omejitev sprejme kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu).
9. Bistvena torej ni upnikova izrecna izjava, marveč njegovo ravnanje, iz katerega je mogoče nedvoumno sklepati, da je na novo nastali pravni položaj pristal. Še več, zadošča, da je njegovo ravnanje takšno, da se nedvoumno vede kot upnik iz pravnega razmerja s tretjo osebo. Takšno jasno ravnanje ima pravne posledice privolitve tudi zaradi uresničitve temeljnega načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), katerega sestavni del je tudi utrjeno načelo teorije in prakse venire contra factum proprium (3).
10. Tožeča stranka je s svojim preteklim ravnanjem nedvoumno ravnala kot upnik tretje osebe (prevzemnika). Saj ga je prav na takšni podlagi tudi tožila v samostojni pravdi. Tako pa ne bi mogla ravnati, če bi štela, da je šlo le za prevzem izpolnitve. Kajti v tem primeru upnik nima nasproti tretjemu nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ).
11. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna.
12. Neutemeljeni pa so tudi procesni očitki. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Obrazložitev je razumna in pravilna. Drugače pa je s pritožbo, ki na konkretne utemeljitvene razloge sodišča podaja zgolj pavšalen pritožbeni očitek.
13. Ker torej pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP.
14. Tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za njeno vlogo tako za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Iz tega razloga jih pritožbeno sodišče ni priznalo.
(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami)
(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- Uradno prečiščeno besedilo; s poznejšimi spremembami)
(3) Ki pomeni, da se nihče ne sme sklicevati na to, da njegovo prejšnje ravnanje, ki nasprotuje njegovim trenutnim prizadevanjem ali navedbam, ni bilo pravno relevantno.