Jedro

Za storitev kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ ni pogoj, da se je oškodovanec počutil ponižanega in razžaljenega.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členom 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo spoznalo obsojenega D.V. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. V plačilo je obsojencu naložilo tudi stroške kazenskega postopka, oškodovanca F.I. pa je na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je za tem s sodbo z dne 13.09.2000 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in s plačilom stroškov pritožbenega postopka obremenilo obsojenca.

Dne 29.01.2001 pa je zagovornik obsojenca, odvetnik V.B., zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (odločbo Okrajnega sodišča v Mariboru in odločbo Višjega sodišča v Mariboru) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedba zagovornika v zahtevi, da sodišče ni ugotavljalo, kakšen je bil časovni presledek med prvim in drugim dejanjem, opisanem v krivdoreku, pri čemer naj bi bilo glede na izpovedbe prič (predvsem D.D.) celo vprašljivo, ali je prišlo do spora med obsojencem in oškodovancem res ob 21.30. uri, kot je to ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi, pomeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja tudi glede vložnikovega izpodbijanja dokazne ocene izpovedb prič R.I. in B.M. ter zatrjevanje, da obsojencu dejanji nista dokazani, temveč gre le za domneve. Iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP), niti navedbe v zahtevi niso takšne narave, da bi vnesle precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena (427. člen ZKP).

Kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o tem, zakaj sodišče, predvsem glede drugega kaznivega dejanja ocenjuje, da sta dejanji bili objektivno žaljivi za zasebnega tožilca.

Te navedbe niso utemeljene. Ali gre za razžalitev, je namreč potrebno presojati med drugim glede na čas, okoliščine in navade osebe, kateri je žalitev namenjena. V obravnavani kazenski zadevi izpodbijana sodna odločba ugotavlja, da so v ravnanju obsojenca kritičnega dne podani tako objektivni kot subjektivni znaki dveh kaznivih dejanj razžalitve. Nadalje zaključuje, da se obe dejanji kažeta kot celota, storjena z enakim motivom, tesno časovno in krajevno povezani (zaradi česar je dejanji opredelilo tudi kot nadaljevano kaznivo dejanje). Pri kaznivem dejanju opisanem v točki 1 sodba sodišča prve stopnje ugotavlja še, da besede, ki jih je izrekel obsojenec zasebnemu tožilcu, pomenijo žaljivo vrednostno oceno, podcenjevanje drugega in nespoštovanje njegovega dostojanstva, pri kaznivem dejanju opisanem v točki 2 pa, da se je tudi oškodovanec počutil ponižanega in razžaljenega (kar sicer za samo storitev kaznivega dejanja ni pogoj). Sodišče je torej presojalo in obrazlagalo, zakaj šteje, da je obsojenec s tem, ko je dvakrat sunil z obema rokama v prsi zasebnega tožilca, potem, ko ga je ozmerjal z gnojem in barabo, ob ugotovitvi, da se je zasebni tožilec tudi subjektivno počutil razžaljenega in upoštevajoč odnose med njima, izpolnil vse subjektivne in objektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja, oziroma da pomeni tudi obsojenčev fizični napad na oškodovanca napad na njegovo čast in dobro ime.

S tem, da naj bi višje sodišče v odločbi "obšlo" oceno izpovedi prič, ki bremenita obsojenega V., je po mnenju zagovornika kršilo že uveljavljano določbo iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče v izpodbijani sodbi zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno ocenilo vse izvedene dokaze. Glede ocene verodostojnosti prič B.M. in R.I. se je v celoti pridružilo zaključkom s pritožbo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer je še posebej poudarilo, da izpovedbi prič nista edini, ki sta sodišče vodili k izreku obsodilne sodbe, temveč se je to, poleg navedenega in izpovedbe oškodovanca, oprlo še na zdravniško dokumentacijo in izpovedbo docela nepristranske priče Ž.D. Odločba višjega sodišča vsebuje torej navedbe izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in pritožbe ter zaključke v zvezi s spornimi vprašanji, oziroma vsebuje razloge o pritožbenih očitkih v zvezi z oceno verodostojnosti obremenilnih prič.

Vrhovno sodišče, kot izhaja iz navedenega, ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti oziroma da je zahteva deloma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na v izreku odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je pri višini povprečnine sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter obsojenčeve premoženjske razmere (3. odstavek 92. člena ZKP).