Jedro

Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se ne začne po uradni dolžnosti, se začne na zahtevo zavarovanca, kakor je to določeno v prvem odstavku 259. člena ZPIZ-1, zato opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja, ob izpolnitvi polne starosti tožnice s strani tožene stranke, ne pomeni njenega protipravnega ravnanja. Zato ni podan eden izmed elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, kakor to določa 131. člen OZ. Tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi tožena stranka ravnala protipravno, niti da bi škodo tožeči stranki povzročila iz malomarnosti. Ob uporabi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je tožbeni zahtevek na tem pravnem temelju za plačilo zakonskih zamudni obresti iz naslova odškodnine zakonito zavržen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 6. 10. 2011 in z dne 22. 3. 2012 in da je toženec dolžan tožnici izplačati zamudne obresti od razlike pokojnine po odločbi z dne 21. 2. 2003 in 4. 8. 2011, od dne 2. 1. 2007 dalje in sicer od zapadlosti vsake mesečne pokojnine dalje, pa do plačila in ji povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je štelo, da niso podani pogoji za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po drugem odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) prav tako opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja ob izpolnitvi polne starosti ne pomeni protipravnega ravnanja, presodilo pa je, da tudi niso izpolnjeni pogoji po 277. členu ZPIZ-1 za izplačilo zakonskih zamudnih obresti.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da gre pri izdaji odločbe z dne 4. 7. 2011 vsebinsko za popravek nezakonitega stanja in tako za povsem primerljiv primer, v katerem je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti sam ugotovil (po štirih letih) nezakonito stanje v škodo tožnice in ga z odločbo popravil. Vsebinsko gledano tako obravnavani primer v celoti ustreza določilom drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Do takšne uporabe citiranega določila se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč je povzelo le jezikovno razlago in tako neutemeljeno razlikuje med primeri, ko je protipravnost ugotovljena s strani pritožbenega organa ali sodišča in med primeri, ko protipravnost po uradni dolžnosti ugotovi že organ prve stopnje. Zmotno je stališče, da v danem primeru ne gre za protipravno ravnanje toženke. Toženka je dolžna skrbeti za koristi svojih zavarovancev. Odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, torej je bila toženka zavezana za ukrepanje in ugotovitev določenega dejanskega stanja brez zahteve tožnice. Sodišče se do navedb o protipravnem ravnanju toženke, ki je kršila 7. in 140. člen ZUP ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 6. 10. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za izplačilo odškodnine in zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnici je bila z odločbo Območne enote A. tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2003 priznana pravica do predčasne pokojnine v višini 113.197,17 SIT mesečno od 3. 11. 2002 dalje, zmanjšana za 5 % po 40. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ/92), v zvezi s 396. členom ZPIZ-1. Tožnica je odločbo prejela dne 27. 2. 2003 in se zoper njo ni pritožila, zato je postala dokončna in pravnomočna. Toženka je z odločbo št. ... z dne 4. 8. 2011, ki je postala dokončna in pravnomočna, tožnici priznala pravico do predčasne pokojnine v višini 621,29 EUR mesečno od 2. 1. 2007 dalje, kar predstavlja predčasno pokojnino brez 5 % zmanjšanja. Dne 10. 10. 2011 je toženka tožnici izplačala razliko med pripadajočim zneskom predčasne pokojnine po odločbi z dne 4. 8. 2011 in izplačano predčasno pokojnino z zmanjšanjem, od 2. 1. 2007 dalje do 30. 9. 2011 v višini 1.924,30 EUR. Dne 6. 9. 2011 je tožnica vložila zahtevo za izplačilo odškodnine po 276. členu ZPIZ-1, ki jo je toženka zavrnila z odločbo Območne enote A. z dne 6. 10. 2011 z obrazložitvijo, da so bila izplačila zneskov pokojninskih dajatev opravljena na podlagi odločbe organa prve stopnje, ne pa na podlagi odločb organa druge stopnje ali po sodbi sodišča, zato niso izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti. Dne 22. 3. 2012 je toženka izdala dokončno odločbo, s katero je zavrnila pritožbo z dne 27. 10. 2011. Tožnica je že pred tem dne 8. 3. 2012 zaradi molka organa zahtevala sodno varstvo.

V obravnavani zadevi gre torej za spor zaradi plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti oziroma zaradi plačila zakonskih zamudnih obresti.

Tožnica trdi, da bi morala toženka zaradi odpada zmanjšanja ob dopolnitvi 58 let starosti ji novo predčasno pokojnino odmeriti po uradni dolžnosti in je bila tako zavezana za ukrepanje in ugotovitev določenega dejanskega stanja brez zahteve tožnice. Odločbo bi morala izdati najkasneje v roku enega meseca od dne 2. 1. 2007 dalje in predstavlja kršitev navedenih rokov in izdaja odločbe šele po 4 letih protipravno ravnanje toženke. Odločba toženke je bila izdana 4 leta prepozno, po uradni dolžnosti, kar kaže, da je bila toženka zavezana za ukrepanje in ugotovitev določenega dejanskega stanja in izdajo odločbo, brez zahteve tožnice. Takšno razlogovanje v pritožbi pritožbeno sodišče ne sprejema. V skladu s prvim odstavkom 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP) se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Pristojni organ (po 126. členu ZUP) začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Določbo je potrebno razlagati tako, da organ začne postopek po uradni dolžnosti 1. če mu to izrecno in nepogojno nalaga zakon ali drug na zakonu temelječ predpis ali 2. če organ ugotovi oziroma izve, da je treba zaradi javne koristi začeti upravni postopek glede na neko dejansko stanje, gre pa za upravno zadevo, za katero sicer zakon ali drug predpis določa, da se obravnava po uradni dolžnosti. V dani situaciji vsekakor ne gre za javno korist. Prav tako toženi stranki ZPIZ/92 tega ni nalagal. ZPIZ/92 namreč glede uvedbe postopka za odmero predčasne pokojnine brez zmanjšanja nima določbe, ki bi toženi stranki nalagala, da mora ob doseženi starosti zavarovanca po uradni dolžnosti začeti postopek. Toženi stranki, ki je sicer sama, brez zahteve tožnice, na podlagi 253. člena ZPIZ-1, v korist tožnice izdala odločbo o novi višini predčasne starostne pokojnine, brez 5 % zmanjšanja, ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno.

Pa tudi sicer je potrebno upoštevati, da je protipravnost pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkretni primer posebej in se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialno pravno ali procesno pravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede na sodno prakso toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancu. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegove dela. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Na podlagi navedenega je tako pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se ne začne po uradni dolžnosti, začne na zahtevo zavarovanca, kakor je to določeno v prvem odstavku 259. člena ZPIZ-1 in tako opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja, ob izpolnitvi polne starosti tožnice s strani tožene stranke ne pomeni njenega protipravnega ravnanja. V posledici tega tudi ni podan eden izmed elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, kakor to določa 131. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami - v nadaljevanju: OZ). Tožeča stranka tako ni tekom postopka pred sodiščem prve stopnje dokazala, da bi tožena stranka ravnala protipravno, niti da bi škodo tožeči stranki povzročila iz malomarnosti. Ob uporabi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je tožbeni zahtevek na tem pravnem temelju za plačilo zakonskih zamudni obresti iz naslova odškodnine, zakonito zavrglo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ni podan niti dejanski stan iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. V skladu z navedenim določilom je mogoče zakonske zamudne obresti od dneva, ko bi bil posamezni znesek izplačan pa do izvršitve odločbe, uveljaviti kot odškodnino tudi v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V konkretnem primeru za takšen dejanski stan ne gre. Tožena stranka z izdano odločbo z dne 21. 2. 2003 ni napačno odmerila tožnici višine predčasne starostne pokojnine in tudi odločba z dne 4. 8. 2011 ni bila izdana v reviziji. Toženka z odločbo z dne 4. 8. 2011 ni korigirala ali odpravljala neke nepravilnosti ali neaktivnosti (vsaka neaktivnost še ne pomeni protipravnega ravnanja, kakor je bilo pojasnjeno zgoraj), temveč je ob ugotovitvi, da je tožnica že izpolnila predpisano starost 58 let v korist tožnice izdala odločbo o višini predčasne starostne pokojnine brez zmanjšanja, kakor je bilo to določeno v odločbi z dne 21. 2. 2003. Za navedeni primer pa glede na vsebino drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, tega instituta v danem primeru ni mogoče uporabiti.

Končno tožnici ne gredo zakonske zamudne obresti niti na podlagi 277. člena ZPIZ-1, ki toženi stranki nalaga dolžnost plačila zamudnih obresti na zapadle prejemke, če ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. V konkretnem primeru je tožena stranka izplačala tožnici pripadajoče zneske po odločbi z dne 4. 8. 2011, ki je postala izvršljiva dne 12. 8. 2011 znotraj 60 dnevnega roka (10. 10. 2011).

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sama.