Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik od ponedeljka do sobote moral opravljati delovne naloge, povezane z delom na terenu in pripravo na delo na terenu ter pripravo poročil. Ob nedeljah pa je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje izvajal naloge, povezane s pripravo, dopolnitvijo in ureditvijo vseh poročil "za nazaj", pripravo obračunov operativnih stroškov, pripravo tedenskih načrtov in pripravo vsega potrebnega za naslednji delovni dan, vključno s pripravo obrazcev za izhod in njihovim pošiljanjem v odobritev, pripravo vozil, tehničnih sredstev in opreme ter operativno pripravo na sestanek naslednjega dne, kar je vključevalo pregled zadnjih poročil vira in telefonski poziv viru. Upoštevajoč izpovedi tožnika in navedenih prič o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je tožena stranka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 4.149,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2017 dalje do plačila in 1.877,62 EUR stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo 8. člena ZPP, saj se je oprlo le na izpovedi tožnika in prič, ni pa dokazno ocenilo listin z izjemo evidenc. Prezrlo je, da so evidence uradni dokumenti. Napačno je interpretiralo pisno izjavo in izpoved A. A., ki se nanaša na isto delovno mesto kot tožnikovo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti tožnikovi izpovedi, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, saj so bile formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedi prič ni upoštevalo, da so vse priče vojaki z vloženimi tožbami v istovrstnih zadevah. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj pričam verjame. Niti tožnik niti priče niso izpovedale, da jim je bilo delo odrejeno z ukazom. Priče so izpovedale, da sankcij ne bi bilo, če evidenc ne bi podpisali. B. B. tožniku ob nedeljah ni odrejal dela, kar pomeni, da je tožnik delo na ta dan opravljal samoiniciativno. Tožnik je podal pomanjkljivo in nekonkretizirano trditveno podlago. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi A. A. oziroma jo je le pavšalno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo, da je moral nekatera opravila opraviti v nedeljo, ker sicer v ponedeljek dela ne bi mogel opraviti, prekoračilo trditveno podlago tožnika. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi B. B. v letu 2021 in njegove izjave v letu 2019. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v tem sporu uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik za čas od 24. 4. 2015 do 31. 10. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah „JOINT ENTERPRISE“ - KFOR Kosovo. Opravljal je dela in naloge kot član C. skupine, njegov neposredni nadrejeni pa je bil B. B., ki je s tožnikom delal v paru (C.enoti) in je bil tudi vodja celotne skupine C. V drugi enoti sta bila D. D. in E. E. Enoti sta bili glede opravljanja operativnega dela podrejeni le romunskemu poveljniku.

6. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in preverljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo izjavam in izpovedim prič A. A. in F. F., sledilo pa je izpovedi tožnika in drugih zaslišanih prič. Ni utemeljen očitek, da ni dokazno ocenilo izpovedi B. B. v drugem sodnem postopku, saj takšnega (listinskega) dokaza (zapisnika o zaslišanju) v tem sodnem spisu ni, v spisu se nahajajo le pisne izjave prič, ki pa jih je sodišče prve stopnje vse ustrezno dokazno ocenilo. Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo izpoved te priče v tem sodnem postopku.1 Sodišču prve stopnje pritožba očita neupoštevanje tega, da so priče D. D., E. E. in B. B. (slednjega je predlagala tudi tožena stranka) vložile tožbe zoper toženo stranko na enaki dejanski in pravni podlagi. Zgolj zaradi uveljavitve ustavne pravice do sodnega varstva prič ni mogoče označiti za neverodostojne. Drugih razlogov, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo podvomiti v verodostojnost njihovih izpovedi, pa tožena stranka v pritožbi ne izpostavlja. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje razen evidenc ni dokazno ocenilo listin, tožena stranka v pritožbi ne konkretizira, katere od teh listin naj bi narekovale drugačno presojo odločilnih dejstev. Ker je tožena stranka zlasti s sklicevanjem na tožnikov podpis evidenc trdila, da mu je zagotovila tedenski počitek, je prvostopenjsko sodišče glavnino dokazne ocene glede listin utemeljeno oprlo na evidence. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do vsake dokazne listine, ampak le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev.

7. Pritožba zmotno očita pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, saj je že v tožbi, še bolj pa v drugi pripravljalni vlogi tožnik ustrezno opredelil, kaj je delal od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah. Prvostopenjske ugotovitve o delu tožnika so tako v okviru trditvene podlage, zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. oziroma 212. členom ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo trditvene podlage tožnika z ugotovitvijo, da je moral nekatera opravila opraviti v nedeljo, ker sicer v ponedeljek dela ne bi mogel opraviti. Tožnik je namreč že v tožbi trdil, da so ob nedeljah delali tista opravila, za katera med tednom ni bilo časa in da je delo v nedeljo potekalo kot priprava na delo v naslednjih dneh.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi tožnika in prič D. D., E. E. in B. B. (ki so opravljali povsem enaka dela in naloge kot tožnik) o tem, kaj je obsegalo tožnikovo vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah, ko je opravljal delo v delovnih prostorih v bazi, čeprav naj bi bil po navedbah tožene stranke glede na evidence prost. Ugotovilo je, da je tožnik od ponedeljka do sobote moral opravljati delovne naloge, povezane z delom na terenu in pripravo na delo na terenu ter pripravo poročil. Ob nedeljah pa je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje izvajal naloge, povezane s pripravo, dopolnitvijo in ureditvijo vseh poročil „za nazaj“, pripravo obračunov operativnih stroškov, pripravo tedenskih načrtov in pripravo vsega potrebnega za naslednji delovni dan, vključno s pripravo obrazcev za izhod in njihovim pošiljanjem v odobritev, pripravo vozil, tehničnih sredstev in opreme ter operativno pripravo na sestanek naslednjega dne, kar je vključevalo pregled zadnjih poročil vira in telefonski poziv viru. Upoštevajoč izpovedi tožnika in navedenih prič o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je tožena stranka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Čeprav so evidence uraden dokument in formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah, to še ne pomeni, da v sodnem postopku ni mogoče dokazati, da njihova vsebina ni resnična. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi na podlagi izpovedi priče A. A. sodišče prve stopnje moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da je bil A. A. tožniku nadrejen v smislu, da bi mu bilo poznano tožnikovo dejansko delo in koriščenje tedenskega počitka. Organizacija dela je bila v pristojnosti vodje skupine C. (B. B.), ki ji je delo odrejal vodja G. (častnik romunske vojske). Poleg tega je A. A. (enako kot F. F.) delo opravljal na drugi lokaciji in dostopa do kompleksa, kjer je delo opravljal tožnik, ni imel, lahko bi prišel tja na povabilo, vendar v času tožnikove misije na obisku v njihovih prostorih ni bil. 9. Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnik in priče niso izpovedali, da jim je bilo delo na dneve tedenskega počitka odrejeno z ukazom. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bili dvočlanski enoti, ki sta delovali v okviru C. skupine, glede vsebine dela podrejeni romunskemu poveljniku. Iz izpovedi priče B. B. izhaja, da so člani skupine v obliki ukaza od romunskega poveljnika že prvi dan misije prejeli usmeritev, da obveščevalna dejavnost ne pozna prostega dne, smiselno enako je izpovedala tudi priča E. E. Pritožbena navedba, da naj bi tožnik delo ob nedeljah opravljal samoiniciativno, glede na navedeno in glede na izpovedi tožnika in prič o tem, kako oziroma do kdaj zvečer je potekalo njihovo delo ob drugih dneh, ni utemeljena.

10. Ob upoštevanju vseh nalog, za katere iz sodbe izhaja, da jih je tožnik opravljal vsak dan v tednu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu tedenski počitek ni bil omogočen. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine. Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo tudi v vsebinsko podobnih zadevah opr. št. Pdp 117/2022 in Pdp 118/2022. 11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Pritožbene navedbe v tem delu niso povsem razumljive, saj ni jasno, katero izpoved B. B. ima pritožba v mislih.