Jedro

Dejstvo, da je bila omarica postavljena v času, ko je bil lastnik tožnikov pravni prednik, še ne pomeni, da toženec s svojim ravnanjem ni vznemirjal tožnika v izvrševanju lastninske pravice. Za utemeljenost zahtevka zadostuje ugotovitev, da toženec za postavitev stvari na tuji nepremičnini ni imel dovoljenja lastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku prostovoljnega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za varstvo pred vznemirjanjem. Tožencu je naložilo, da mora v roku 15 dni odstraniti omarico za krajevni kabelski sistem na nepremičnini parc. št. 1341/21 k. o. ..., ki je v lasti tožnika (I. točka izreka), ter mu v bodoče prepovedalo vznemirjanje lastninske pravice na navedeni nepremičnini z nedopustno postavitvijo objektov (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Trdi, da so dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi. Tožnik je v tožbi navedel, da je lastnik nepremičnine parc. št. 1341/21 k.o. ..., vendar pa je k tožbi priložil zemljiškoknjižne izpiske, iz katerih izhaja, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine A. d.o.o. Kolikor je sodišče sámo ugotavljalo lastništvo z vpogledom v zemljiško knjigo, je preseglo svoje pristojnosti ob izdaji zamudne sodbe. Pridobitev podatkov iz javne knjige predstavlja izvajanje dokazov, dokazno oceno ter vsebinsko presojo dejstev, v katero se sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne sme spustiti. Z vpogledom v zemljiško knjigo je sodišče bistveno kršilo pravila postopka tudi zato, ker tožnik izvedbe tega dokaza ni predlagal. Tožba ni sklepčna. Iz tožbenih navedb izhaja, da je na nepremičnini parc. št. 1341/21 k. o. ... postavljena omarica za krajevni kabelski sistem, ki je v dejanski posesti toženca. Nadalje iz njih izhaja tudi, da je omenjena omarica stala na predmetni nepremičnini že v času, ko je bila ta v lasti prejšnjega lastnika. Skladno s sodno prakso ne gre za vznemirjanje lastninske pravice, če so stvari, s katerimi se lastninska pravica vznemirja, na nepremičninah že v času, ko je tožnik nepremičnine kupil. Ravno takšen dejanski stan pa zatrjuje tožba. Ker glede na zatrjevana dejstva v tožbi ne gre za vznemirjanje, tožbeni zahtevek na podlagi prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni utemeljen, sodišče pa je nepravilno uporabilo materialno pravo in nepravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe. Tožnik je zatrjeval, da je lastnik obravnavane nepremičnine, da je toženec na njej postavil omarico za krajevni kabelski sistem, ne da bi za tako ravnanje imel bodisi soglasje prejšnjega lastnika bodisi služnostno pravico, in da tudi sam ne soglaša z ustanovitvijo služnosti, ki jo je prejšnjemu lastniku ponudil toženec. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost negatornega zahtevka iz 99. člena SPZ, po katerem lahko lastnik oziroma domnevni lastnik v primeru, ko ga tretji protipravno vznemirja drugače kot z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje. Dejstvo, da je bila omarica postavljena v času, ko je bil lastnik tožnikov pravni prednik, še ne pomeni, da toženec s svojim ravnanjem ni vznemirjal tožnika v izvrševanju lastninske pravice. Za utemeljenost zahtevka zadostuje ugotovitev, da toženec za postavitev stvari na tuji nepremičnini ni imel dovoljenja lastnika.1

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi in da je zato podana ovira za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

7. Poleg zemljiškoknjižnega lastnika je za vložitev negatorne tožbe po 99. členu SPZ aktivno legitimiran tudi domnevni lastnik (dobroverni lastniški posestnik). Zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino 1341/21 k. o. ... z dne 4. 1. 2019, ki ga je tožnik priložil tožbi in iz katerega izhaja, da je zemljiškoknjižni lastnik A., d.o.o., tako ni v nasprotju z njegovo trditvijo, da je lastnik navedene nepremičnine. Glede na to, da je tožnik v tožbi navedel, da je bila navedena družba prejšnji lastnik obravnavane nepremičnine, navedeni dokaz pomeni le, da tožnik ob vložitvi tožbe še ni začel postopka za vknjižbo lastninske pravice, ne pa tudi, da ni imel pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice in da ni bil posestnik nepremičnine. Ker to dvoje zadostuje za sklep, da je tožnik domnevni lastnik, zemljiškoknjižni izpisek ni v nasprotju z zatrjevanimi odločilnimi dejstvi.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila storjena z izvedbo dokaza z vpogledom v zemljiško knjigo. Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da vpogled v zemljiško knjigo predstavlja izvedbo dokaza in da sodišče v zamudni sodbi ne ocenjuje dokazov, ampak mora izhajati iz domneve o obstoju dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, vendar pa kršitev navedenega pravila ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedeni dokaz potrjuje namreč dejstvo, da je tožnik (ne le domnevni, ampak tudi) zemljiškoknjižni lastnik, obstoj tega dejstva pa za ugoditev zahtevku ni bil potreben. Že zgoraj je bilo ugotovljeno, da za utemeljenost zahtevka zadostuje ugotovitev, da je tožnik domnevni lastnik.

9. Ker niti uveljavljeni niti po po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeni stroški, odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife ter ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja o pritožbi (0,60 EUR), znašajo skupno 373,32 EUR, in sicer gre za stroške odgovora na pritožbo (500 točk) in 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ), glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Sodba VSK I Cp 987/2003 z dne 5. 5. 2004, na katero se sklicuje pritožnik, se navezuje na prodajo nepremičnine na javni dražbi v sklopu izvršilnega postopka, zato okoliščine iz navedene sodbe niso primerljive z dejstvi predmetnega postopka.