Jedro

Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju ..., Ljudska demokratična republika Alžirija, kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe je toženka navedla, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Ob vložitvi prošnje tožnik svoje istovetnosti ni izkazal. Toženka je s tožnikom opravila osebni razgovor, ob prisotnosti njegove pooblaščenke. Iz njegove prošnje ter podatkov spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik kot razloge za vložitev prošnje navedel ekonomske razloge (v svoji izvorni državi je živel na ulici, kjer so ga kriminalne skupine že tudi okradle in mu grozile, očim ga je vrgel iz hiše, umival se je v reki, bolnišnično oskrbo je dobil brezplačno, denar za hrano pa od priložnostnega dela in v mošeji oziroma brezplačno hrano v restavraciji). Toženka je ob upoštevanju 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odločila, da je treba tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisa dogodkov je namreč jasno razvidno, da gre izključno za slabe življenjske razmere, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. V zvezi z njegovimi navedbami, da so ga nekajkrat okradli kriminalci in mu grozili, je imel tožnik na voljo zaščito države, kot pa je tudi tožnik sam povedal, je policija njegovo prijavo sprejela in jo tudi obravnavala. Če storilcev ni prijela, to še ne pomeni, da je neučinkovita. Ker tožnik ne ve razloga, zakaj osebe niso bile prijete, s tem ne more utemeljevati, da mu izvorna država ne more ali noče nuditi zaščite. Njegovo prošnjo je torej treba zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik pa tudi prihaja iz varne izvorne države Alžirije (Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav), oziroma se je sam deklariral za njenega državljana. Toženka sicer dvomi, da je tožnik podal svoje resnične osebne podatke, vendar nima razloga za utemeljen dvom, da je tožnik državljan Alžirije. V tožnikovih navedbah tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tako je treba zavrniti njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 3. Tožnik je v tožbi najprej navedel, da mu pred začetkom postavljanja vprašanj na osebnem razgovoru niso bili predstavljeni razlogi in pogoji, ki upravičujejo mednarodno zaščito. Uradna oseba se je sicer res oprla na vabilo na razgovor, vendar je tožnik prava neuka oseba, ki ne pozna slovenske zakonodaje, niti mednarodnih predpisov ter s tem pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Brez ustreznega pravnega poduka ter neustreznem izpraševanju tožnika je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. 21. člen ZMZ-1 sicer res predpisuje obveznost prosilca, da navede vsa dejstva in okoliščine, pomembne za zadevo, vendar je treba tu upoštevati osebno okoliščino prosilca, ki je osamljen v tuji državi, obkrožen z osebami, ki jih ne pozna, kot tudi nerazumevanje prosilca o pravni pomembnosti njegove izjave. To bi moral organ upoštevati in tožniku pojasniti njegov pravni položaj. Organ tudi ni upošteval temeljnih postopkovnih jamstev iz 4. člena ZMZ-1, saj iz zapisnika z dne 23. 4. 2018 ne izhaja, da bi bil tožnik informiran o relevantnih informacijah po ZMZ-1, zlasti pa organ ni navedel osnovnih razlogov po 27. členu ZMZ-1, tožniku pa tudi ni pojasnil, kaj je resna škoda. Tožnik je to razumel kot materialno prikrajšanje. Toženka tudi ni upoštevala 22. člena ZMZ-1. Odločba nima nobenih navedb in informacij o izvorni državi, niti ni bil tožnik z njimi seznanjen. Odločba se sicer res opira na Odlok, vendar pa pri tem toženka ne upošteva, da je Ministrstvo za zunanje zadeve na spletni povezavi v rubriki varnost potovanj ugotovila obstoj varnostnih zadržkov za potovanja v posamezne dele Alžirije, saj bi nekatera področja lahko bila nevarna. Odločba o tem nima nobenih razlogov in je tudi zato nezakonita. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in se sklicevala na obrazložitev odločbe, posebej izpostavila, da je bil tožnik večkrat seznanjen z razlogi za priznanje mednarodne zaščite, oziroma mu je bila dana možnost, da se mu predstavijo, zakon pa toženki ne nalaga uporabe informacij o izvorni državi. Navedla je še, da je tožnik 3. 5. 2018 samovoljno zapustil azilni dom in se do priprave tega odgovora ni vrnil. 5. Sodišče je odgovor toženke na tožbo poslalo pooblaščencu tožnika.

6. Sodišče je tožbo tožnika zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Kot je razvidno iz podatkov spisa (natančneje iz odgovora toženke na tožbo), je tožnik zapustil azilni dom 3. 5. 2018. 8. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu, I Up 315/2016 z dne 15. 1. 2017, s katerim je zavrglo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vložitev pritožbe, (med drugim) navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilca za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, 6. točka obrazložitve citiranega sklepa). Nadalje je še navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično štela njegova prošnja za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji, ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o njegovi tožbi zoper odločbo toženke. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče (Vrhovno sodišče RS ali sodišče prve stopnje) v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (sodbo v konkretnem primeru), saj, kot je bilo že navedeno, obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (tako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012 - 7. točka obrazložitve). Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik tako po presoji Vrhovnega sodišča RS s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve). Pri tem se Vrhovno sodišče RS sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče. 9. Glede na v prejšnji točki obrazložitve povzeto stališče sodišče tudi v obravnavanem primeru meni, da je tožnik z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ne obstaja več, se sodišče tudi ne bo opredeljevalo do tožbenih navedb tožnika.

10. Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovo tožbo zavrglo, ker je, ob upoštevanju zgoraj povzetih okoliščin ter materialnopravne podlage, ki velja za obravnavani primer, presodilo, da upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.