Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožnici gredo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo od dneva, ko je od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se sedaj v celoti glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.547,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 319.732,48 SIT od 30.7.2005 do 31.12.2006, plačljivo v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju, - 50.995,39 SIT od 27.1.2006 do 31.12.2006, plačljivo v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju, - 1.547,02 EUR od 1.1.2007 do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.979,41 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila".

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 1.401,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.334,22 EUR od 7.5.2007 do plačila in od 67,50 EUR od 27.1.2006 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 302,97 EUR.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prisodilo tožnici prenizko denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. V pritožbi tožnica večinoma ponavlja dejstva, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, in trdi, da je tožnica upravičena do celotne vtoževane odškodnine za vse oblike utrpljene nematerialne škode. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pritožba posebej izpostavlja, da se bodo po ugotovitvi sodne izvedenke pri tožnici z leti težave omejene gibljivosti desne roke še večale, v najslabšem primeru pa lahko pride tudi do artroze zapestnega sklepa. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. S strani Z. T. je bila tožnici priznana trajna invalidnost v višini 5,5 %, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, čeprav gre za odločilno dejstvo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb postopka. Zmotna uporaba materialnega prava je tudi v tem, da sodišče ni prisodilo tožnici zakonskih zamudnih obresti od zahtevane odškodnine od 30.7.2005 dalje.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje o odmeri odškodnine za posamezne oblike nematerialne škode. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče odmerilo odškodnino v znesku 1.880,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti enak znesek, za strah je sodišče določilo odškodnino v znesku 625,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je tožnici prisodilo 250,00 EUR odškodnine, skupaj tako 4.635,00 EUR. Osnovni načeli za odmero odškodnine za nematerialno škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo terja od sodišča upoštevanje stopnje in trajanja oškodovančevih bolečin in strahu z ozirom na vse okoliščine, ki se pri posameznem oškodovancu odražajo, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da sodišče ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 179. člena OZ), upoštevajoč tako objektivne materialne zmožnosti družbe kot sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. To drugo načelo izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožničina graja višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo neupoštevna, to pa iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Tožnica se pri graji odločitve sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini sklicuje na okoliščine, ki jih je sodišče že upoštevalo in je zato pritožbeno ponavljanje teh ugotovljenih dejstev odvečno (tistih pritožbenih trditev, ki jih je sodišče prve stopnje že upoštevalo, pritožbeno sodišče zato ne ponavlja). Poleg tega pritožba zatrjuje posamezna dejstva, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih tožnica v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala in dokazovala. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je tako neutemeljena trditev, da je tožničino zdravljenje potekalo tudi hospitalno, saj sodna izvedenka ugotavlja, da je bilo zdravljenje le ambulantno. Glede strahu pritožbene trditve ne morejo privesti do višje odškodnine iz tega naslova. Sodna izvedenka je ugotovila, da je bil primarni strah kratkotrajen, le nekaj minut, sekundarni strah pa je bil le nižje intenzivnosti. Odškodnina za strah zato glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu nikakor ni prenizka, ampak celo na zgornji meji odškodnin za to obliko nematerialne škode. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti pritožba protispisno trdi, da je poškodba pustila tožnici brazgotine, saj sodna izvedenka tega ne ugotavlja. Tožnici v korist pa je sodišče prve stopnje pri odmeri te odškodnine materialnopravno napačno upoštevalo začasno skaženost, saj je o skaženosti možno govoriti le tedaj, kadar gre za trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti. V okviru te oblike nematerialne škode pri odmeri odškodnine zanjo ni moč upoštevati začasne skaženosti med zdravljenjem, saj tožničino nošenje longete z mavcem predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem (kar je sodišče prve stopnje že upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti), ne pa skaženost. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pritožba neutemeljeno izpostavlja tožničino zmanjšanje življenjske aktivnosti v času zdravljenja (da ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri). Tudi tu velja, da je sodišče prve stopnje v tožničino korist pri odmeri te odškodnine materialnopravno napačno upoštevalo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odškodnina prisodi le izjemoma, če so te bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti mora biti takšno, da je s tem nastalo škodo mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nematerialne škode. Ker gre za izjemo jo je treba ozko razlagati. V obravnavanem primeru ugotovljene okoliščine niso utemeljevale upoštevanja začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pri odmeri odškodnine iz tega naslova, vendar se tožena stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila. Razen tega je sodišče prve stopnje (pravilno) upoštevalo tožničine težave zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v času zdravljenja že pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti, zato jih tudi iz tega razloga ne more upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja premalo upoštevane okoliščine kot nemožnost ukvarjanja s športom oziroma, da tožnica ne more smučati (kar je sodišče prve stopnje vseeno nekritično upoštevalo), saj tožnica teh trditev sploh ni podala, zaslišana kot stranka pa je celo izpovedala, da se pred poškodbo ni ukvarjala s športom. Podobno velja glede v pritožbi zatrjevanih okoliščin (kot premalo upoštevanih), da tožeča stranka na more dalj časa šivati ter opravljati težjih kmečkih opravil, saj tega ni v tožničini trditveni podlagi. Zaslišana kot stranka pa je izpovedala le, da še lahko dela na vrtu (delo na vrtu sicer ne predstavlja težjega kmečkega opravila), da pa ji roka tedaj še dodatno zateče. Povedano torej kaže, da tožnica pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih ni toliko prikrajšana v tej smeri, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Pri tem pa sodišče prve stopnje res ni posebej upoštevalo, da je bila tožnica v času poškodbe stara 39 let in da se bodo tožničine težave po mnenju sodne izvedenke z leti večale, vendar pa glede na doslej povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da obseg in stopnja tožničinih duševnih bolečin (dosedanjih in bodočih) zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ob primerjavi z odškodninami v podobnih odškodninskih zadevah ne opravičujejo prisoje višje odškodnine za to obliko nematerialne škode. Enako velja tudi za vse ostale vtoževane oblike tožničine nematerialne škode. Pritožbeno sodišče zato meni, da je skupna prisojena odškodnina za nematerialno škodo ustrezna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za zatrjevani in ugotovljeni obseg tožničine nematerialne škode.

Pritožba sicer izpostavlja tudi mnenje sodne izvedenke, da lahko pride z leti pri tožnici v najslabšem primeru do artroze (zatrditve) zapestnega sklepa, vendar tega ni mogoče upoštevati kot bodoče škode (182. člen OZ) pri odmeri odškodnine. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke smiselno izhaja, da v bodočnosti tega poslabšanja ni moč pričakovati kot gotovega po običajnem teku stvari, saj sodna izvedenka le nakazuje to možnost poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja. Tako ni gotovo, da bodo škodne posledice v tej smeri v prihodnosti sploh nastale. V tem trenutku ta možnost ni dovolj predvidljiva, prav tako pa tudi niso ocenljive vse njene posledice. Zato ta hipotetična škoda ne more biti upoštevana v tej zadevi. Če bo do tega poslabšanja prišlo, pa bo to lahko pomenilo novo škodo, ki bo tožnico posebej upravičevala do odškodnine.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo dejstva, da je Z. T. priznala tožnici v okviru odškodnine za obravnavano poškodbo iz naslova nezgodnega zavarovanja trajno invalidnost v višini 5,5 %. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti temelji na dejanskih ugotovitvah o oškodovančevem zmanjšanju telesnih in (ali) duševnih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Pogoj za prisojo te odškodnine je, da oškodovanec trpi duševne bolečine zaradi poslabšanja stanja na področju kakovosti njegovega življenja, pri čemer je treba ugotoviti vse tiste konkretne posledice, ki izkazujejo tovrstno oškodovančevo prikrajšanost, praviloma tudi s pomočjo sodnih izvedencev medicinske stroke. Šele na tej podlagi in ob upoštevanju že omenjenih načel individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine je možno odmeriti pravično denarno odškodnino v pomenu 179. člena OZ. Podatek o višini invalidnosti, izraženi zgolj v določenem odstotku, zato sam zase v tem kontekstu ne pove ničesar in zato ne predstavlja odločilnega dejstva, njegovo neupoštevanje pa tudi ne pomanjkljivosti sodbe v pomenu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je moralo sodišče prve stopnje za odločitev o denarni odškodnini za to obliko nematerialne škode ugotoviti, v čem konkretno se kaže zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti.

Tožnica se utemeljeno pritožuje glede odločitve sodišča o teku zamudnih obresti oz. glede tega, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na 943. člen OZ pri utemeljevanju odločitve, od kdaj je tožena stranka v zamudi. Določba tega člena o 14-dnevnem roku se nanaša na obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, v neposrednem, na podlagi zakona vzpostavljenem odškodninskem razmerju med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico terjati odškodnino od zavarovalnice (965. člen OZ), pa ne pride v poštev. Tožnici gredo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo od dneva, ko je od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti (2. odstavek 299. člena OZ). Ker je tožnica zahtevala odškodnino od toženke z zahtevkom z dne 12.7.2005, s tožbo pa zahteva zakonske zamudne obresti od 30.7.2005, ji pripadajo zakonske zamudne obresti od tega dne (1. odstavek 2. člena ZPP). Tako je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od nespornega dela odškodnine (2.921,05 EUR) za čas od 30.7.2005 do 20.1.2006 (ko je bil nesporni del odškodnine plačan) v znesku 212,80 EUR, od tega zneska pa tudi do zakonskih zamudnih obresti od 27.1.2006 do plačila (381. člen OZ). Od prisojenega zneska odškodnine za nematerialno škodo (1.334,22 EUR) pa gredo tožnici zakonske zamudne obresti od 30.7.2005 do plačila. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo spremenilo tako, da je tožnica upravičena do odškodnine, kot je razvidno iz prve točke izreka spremenjene sodbe, z zamudnimi obrestmi vred od posameznih zneskov, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne (4. točka 358. člena ZPP). Glede na uvedbo EURA s 1.1.2007 je pritožbeno sodišče spremembo valute ustrezno upoštevalo v izreku spremenjene sodbe.

Ker se je tožnica pritožila zoper zavrnilni del sodbe in je s pritožbo delno uspela, je sprememba izpodbijane sodbe narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji. Tožnica je po temelju, ki je bil sporen, uspela v celoti, po višini pa v obsegu 23,90 %. Njen skupen uspeh v sporu znaša tako 61,95 %, zato ji pripadajo pravdni stroški v tem obsegu, toženi stranki pa v obsegu 38,05 % (upoštevajoč vse okoliščine primera - 2. odstavek 154. člena ZPP, in ob uradoma upoštevni pravilni uporabi materialnega prava - 2. odstavek 350. člena ZPP). Glede višine priznanih pravdnih stroškov se pravdni stranki nista pritožili, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo na prvi stopnji odmerjene pravdne stroške pravdnih strank. Tožnici pripada glede na uspeh 2.207,06 EUR, toženi stranki pa sorazmerno njenemu uspehu 227,65 EUR. Po pobotu teh stroškov toženka dolguje tožnici znesek 1.979,41 EUR, zato je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo tudi v odločitvi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Tožnica je s pritožbo uspela le v obsegu 2,86 %, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP).