Jedro

Upravni organ je investitorju utemeljeno izdal gradbeno dovoljenje za legalizacijo dela dovodnega kanala za malo hidroelektrarno, saj je gradnja skladna s prostorskim aktom, iz podatkov v upravnih spisih pa tudi izhaja, da se stanje kmetijskega zemljišča (pašnik 2. razreda) z gradnjo ni bistveno poslabšalo, saj je objekt vkopan v zemljišče in se nahaja pod nivojem zemljišča. Tožeči stranki je bil status stranskega udeleženca priznan zato, ker ima na sosednji parceli pravico služnosti, hoje in vožnje, zato ima pravno varstvo le v okviru (morebitnega) posega v njeno služnostno pravico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje investitorju A. d.o.o., izdal gradbeno dovoljenje za legalizacijo dela dovodnega kanala vključno z vtočnim objektom za MHE A. na zemljišču parc. št. 81/2 k.o. A. pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je gradnja skladna z določili Odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v Občini Nova Gorica (v nadaljnjem besedilu PUP), ki velja tudi za območje Občine Miren-Kostanjevica. Iz kartografske dokumentacije, ki je sestavni del prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Miren-Kostanjevica je razvidno, da je zemljišče parcele na kateri je predvidena gradnja opredeljeno kot prvo območje kmetijskih zemljišč. Nadalje navaja, da PUP v četrtem odstavku 4. člena določa, da je na najboljših kmetijskih zemljiščih gradnja objektov možna takrat: ko gre za objekte komunalne infrastrukture oziroma gospodarske javne infrastrukture (1. alinea), ko za gradnjo v 1. alinei navedenih objektov ni mogoče uporabiti zemljišč, ki so manj primerna za kmetijsko obdelavo (2. alinea), ko gre za gradnjo v 1. alinei navedenih objektov, ki bistveno ne vplivajo na kulturno dediščino in rabo sosednjih zemljišč (3. alinea), ko gre za v 1. alinei navedene objekte, ki bistveno ne ovirajo kmetijske rabe, pri čemer se manjše naprave, kot npr. črpališča odpadne in meteorne vode, črpališča in hidroforne naprave za pitno vodo, revizijski in vodovodni jaški, stojna mesta za nadzemne vode ter brezžične povezave in podobne naprave štejejo kot del objektov, navedenih v 1. alinei (4. alinea) in ko gre za v 1. alinei navedene objekte, ki ne bodo ogrozili ali zaprli možnosti dolgoročnega prostorskega razvoja določenega naselja (5. alinea). Glede na to, da predvidena gradnja predstavlja manjši del dovodnega kanala na Malo HE, ki je zgrajena na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja, št. 351-721/89-7 z dne 2. 7. 2005 in glede na to, da ima investitor sklenjeno koncesijsko pogodbo za uporabo vodnega vira iz katere izhaja, da bo električno energijo dajal v javno omrežje, je zaključil, da gre za objekt iz 1. alinee četrtega odstavka 4. člena PUP. Nadalje ugotavlja, da iz mnenja in soglasja Občine Miren-Kostanjevica z dne 14. 4. 2010 izhaja, da je parc. št. 81/2 k.o. B., v naravi priobalno zemljišče vodotoka Vipava (breg reke Vipave), kot je po podatkih iz zemljiškega katastra opredeljeno kot pašnik, zato je mogoče zaključiti, da gre za zemljišče, ki je manj primerno za kmetijsko proizvodnjo. Iz obrazložitve dopisa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, z dne 11. 2. 2010 nadalje izhaja, da poseg ni na območju varovanja kulturne dediščine, iz PGD pa je razvidno, da obravnavana gradnja ne bo vplivala na rabo sosednjih zemljišč in objektov, obravnavani del vodovodnega kanala pa tudi iz vidika mehanske odpornosti in stabilnosti nima vpliva na sosednje objekte in nepremičnine in ne bo povzročil škodljivih emisij v okolje. Investitor si je za gradnjo na kmetijskem zemljišču pridobil soglasje Zavoda RS za varstvo narave, Območna enota Nova Gorica, ter pozitivno mnenje Občine Miren-Kostanjevica o primernosti nameravane gradnje, zato je obravnavana gradnja tudi skladna z zahtevami četrtega odstavka 4. člena PUP. Gradnja ne bo ogrozila oziroma zaprla možnosti dolgoročnega prostorskega razvoja naselja, gre za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, na zemljišču manj primernem za kmetijsko izrabo, ki ni na območju varovanja kulturne dediščine, sam poseg pa tudi ne ogroža oziroma zapira možnosti dolgoročnega prostorskega razvoja. K predvideni gradnji je dal soglasje Zavoda RS za varstvo narave Območna enota Nova Gorica z dne 24. 5. 2010 in 11. 2. 2010. Predmetni odvzem vode in dovodni kanal je izveden v skladu s PGD za gradnjo male HE B., h kateri je Agencija RS za okolje izdala vodno gospodarsko soglasje, zato za legalizacijo dela kanala, ki je predmet tega postopka ni potrebno pridobiti dodatnih projektnih pogojev in novega vodno gospodarskega soglasja. Investitor je naknadno pridobil manjkajoče soglasje Zavoda za ribištvo Slovenije ter izkazal razpolagalno pravico z zemljiščem in sicer s Pogodbo o služnosti gradnje dovodnega kanala z dne 26. 6. 2009, ki jo je sklenil s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS iz katerega izhaja, da lastnik parcele št. 81/2 k.o. B. soglaša z obravnavano gradnjo. Glede na navedeno je zavrnil vse ugovore tožeče stranke in izdal izpodbijano gradbeno dovoljenje po tem, ko je ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji navedeni v 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1).

Ministrstvo za okolje in prostor RS, je z odločbo št. 35108-52/2010-2-MP z dne 4. 5. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v obrazložitvi zavrnilo njene ugovore kot neutemeljene.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov iz 1. do 3. točke 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje zmotno zaključil, da je predmetna gradnja dopustna, čeprav gre za gradnjo na najboljšem kmetijskem zemljišču in predvidena gradnja ni gradnja gospodarske javne infrastrukture. Gre namreč za objekt z močjo le nekaj KW, ki kot izhaja iz projektov ne bo služil javni službi državnega ali lokalnega pomena. Višek proizvodnje električne energije bo sicer odplačno namenjen javnemu omrežju, kar pa še pomeni, da objekt služil občemu dobremu. Koncesijska pogodba sklenjena med Republiko Slovenijo in investitorjem ureja medsebojna razmerja v zvezi z rabo vode za proizvodnjo električne energije v MHE na vodotoku Vipava. Ta pogodba pa v 11. členu določa le pogoje plačila za koncesijo, ki se določi glede na merilo oddajanja električne energije v javno omrežje, niti koncesijska pogodba niti drugi akt pa ne določata, da je koncesionar dolžan vso proizvedeno električno energijo oddati v javno omrežje. Glede na dejstvo, da gre za poseg v zemljišče, ki je trajno namenjeno kmetijski rabi je potrebno izjeme dovoljenosti gradnje presojati restriktivno, zato je po mnenju tožeče stranke gradnja spornega kanala na zemljišču, ki je trajno namenjeno kmetijski rabi nedopustna, saj ni skladna z določbami četrtega odstavka 4. člena PUP. V nadaljevanju tožbe ugovarja tudi sami projektni dokumentaciji, ki naj ne bi vsebovala projekta strojnih in elektro instalacij in rešitev zajema vode in upravljanja loput na zajemališču vode. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in ji povrne stroške postopka.

V pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2011 vztraja pri tožbenih navedbah in dodatno navaja, da je Vlada RS dne 16. 6. 2011 ugotovila, da so podani razlogi za razdrtje koncesijske pogodbe z dne 25. 2. 2008, kar je dodatni argument, ki govori v prid dejstvu, da je odločitev tožene stranke nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložite in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih, ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Predmet izpodbijane odločbe je legalizacija izgradnje podzemnega vtočnega cevovoda z zajetjem za Malo HE v dolžini 14 m, širini 2 m in globini 2,3 m, na parc. št. 81/2 k.o. B., ki je del Male HE, zgrajene na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-721/89-7 z dne 7. 2. 2005. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da si je tožeča stranka za poseg v prostor pridobila vsa potrebna soglasja. V zadevi ni sporno, da v naravi predstavlja zemljišče parc. št. 81/2 k.o. B., za katero si je investitor od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije pridobil služnostno pravico, ki je vpisana v zemljiško knjigo, pašnik 3. razreda. Iz PGD nedvomno izhaja, da bo predmetna gradnja vkopana v zemljišče in se bo nahajala pod nivojem zemljišča, zato bo treba po izvršeni gradnji v skladu z vodnogospodarskim soglasjem z dne 15. 6. 2001 po končani gradnji vse površine ustrezno sanirati, skladno s stanjem pred posegom (točka 9. in 10. vodnogospodarskega soglasja), tako da se stanje kmetijskega zemljišča (pašnik 2. razreda) ne bo bistveno poslabšalo. Za odločanje v zadevi je pravno relevantno stanje na dan izdaje upravne odločbe, tako da zatrjevana razveljavitev koncesijske pogodbe za odvzem vode na v tem upravnem sporu ne vpliva. Tudi po mnenju sodišča je tako izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Ugovori tožeče stranke niso utemeljeni. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožeči stranki priznan status stranskega udeleženca zato, ker ima na sosednji parceli parc. št. 609/6, ki je sicer v lasti Občine Miren pravico služnosti, hoje in vožnje. Stranski udeleženci v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta ščitijo svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskih udeležencev in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od prepisov ter kot take pravno priznane. Stranski udeleženec ima namreč pravico udeleževati se postopka le, če izkazuje svoj pravni interes (prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljnjem besedilu ZUP), to je, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi bilo s sporno gradnjo poseženo v njeno služnostno pravico hoje in vožnje na parc. št. 609/6 k.o. B. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih bi izhajalo, da načrtovana gradnja posega v njen pravno zavarovan interes kot imetnika služnostne pravice na sosednjem zemljišču bi lahko tožeča stranka preprečila izdajo gradbenega dovoljenja. Če posega v njen pravno zavarovan interes ni, tudi morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev tožbi stranskega udeleženca, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega je upravičena po določbah ZUP in ZUS-1. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožečih strank. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na tehnične rešitve zapornic in opredelitve Male HE kot objekt javne infrastrukture neupoštevni.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške postopka.