Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo.

Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.006.064,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožnici naložilo povračilo stroškov postopka toženca v znesku 16.294,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka). Tožnico je zavezalo za plačilo sodne takse (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnica in predlaga njeno razveljavitev oziroma zavrnitev ugovora zastaranja z vmesno sodbo in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek v zvezi s preostalim delom zadeve. Sklicuje se na sklep III DoR 93/2024 z dne 10. 12. 2024, s katerim je Vrhovno sodišče v zadevi z identičnim dejanskim stanjem dopustilo revizijo glede vprašanj, ki se nanašajo na trimesečni rok za vložitev tožbe po 367. členu OZ, predvsem ali ta začne teči, še preden oškodovanec izve za pravnomočnost sklepa o napotitvi na pravdo. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo glede trenutka začetka teka roka za vložitev tožbe po prvem in drugem odstavku 367. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 129. člena ZKP; prestroga je gramatikalna razlaga, da začne rok za vložitev nove tožbe teči dan po nastopu pravnomočnosti odločbe o napotitvi na pravdo, tj. še preden upnik izve za pravico do vložitve odškodninske tožbe. Meni, da odločitev nasprotuje sodni praksi višjih sodišč (VDSS Pdp 451/2018 in Pdp 328/2023 ter VSL II Cp 2785/2011), zadeva VS II Ips 14/94, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa za presojo tega primera ni uporabljiva zaradi tedanje drugačne ureditve vročanja prepisa pravnomočne kazenske sodbe. Ker zastaranje posega v pravico do sodnega varstva, se zavzema, da je treba pravilo o zastaralnem roku uporabiti glede na okoliščine primera dovolj prožno, da stranki ni oteženo ali preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Opozarja, da je trimesečni zastaralni rok zelo kratek, da materialnih rokov ni mogoče podaljševati ter da ne smejo biti odvisni od človeškega faktorja (tj. trenutka odpreme in vročitve). Sklicuje se na stališče VS v zvezi z vprašanjem začetka teka zastaralnega roka kondikcijskih terjatev (II Ips 14/2020). Trdi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo poseglo v njeno pravico do sodnega varstva in dostopa do sodišča; ni se opredelilo do možnosti uporabe instituta zadržanja zastaranja zaradi neseznanitve; sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča Up 155/16-46, U‑I-40/16-33, ki se nanaša na prožnejšo razlago pravil o zastaranju glede na posebne okoliščine primera oziroma nepremagljive ovire, ki lahko zadržijo tek objektivnega zastaralnega roka iz 367. člena OZ. Ponavlja stališča v zvezi z ustavnopravnimi vidiki ureditve teka navedenega trimesečnega roka in zatrjuje poseg v pravici iz 14. in 22. člena Ustave ter dolžnost ustavnoskladne razlage po drugem stavku 125. člena Ustave. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba glede na potek postopka sodba presenečenja, na naroku 12. 11. 2024 je namreč sodišče prve stopnje sprejelo sklep o tem, da bo izdalo vmesno sodbo glede ugovora zastaranja. Zavzema se za to, da drugostopenjsko sodišče odloči z vmesno sodbo tako, da ugovor zastaranja zavrne, v preostalem delu pa zadevo vrne v nadaljnji postopek ter se v zvezi s tem sklicuje na sodbo VS RS III Ips 140/2007. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico. Sklicuje se na pravnomočno odločitev v zadevi "..." VSK Cpg 66/2024, v kateri je bilo obravnavano identično dejansko in pravno stanje; sklep o dopustitvi revizije zoper to odločbo pa ne pomeni, da bo VS RS reviziji ugodilo. Vztraja, da bi tožnica glede na pravnomočnost oprostilne sodbe zoper toženca 23. 12. 2022 morala vložiti tožbo najkasneje 23. 3. 2023, dne 3. 4. 2023 vložena tožba pa je prepozna, saj je vložena po izteku trimesečnega roka iz 367. člena OZ. Meni, da je takšna tudi sodna praksa višjih sodišč. Zanika, da bi izpodbijana sodba posegla v ustavno zagotovljene pravice tožnice, navedbe o zadržanju zastaranja pa so neutemeljene in nedovoljena pritožbena novota. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, izpodbijani sodbi namreč ni mogoče očitati, da je sodba presenečenja zato, ker je sodišče prve stopnje na seji senata sprejelo sklep, da bo izdalo vmesno sodbo. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, v postopku pred sodiščem prve stopnje se je razčiščevalo vprašanje zastaranja po drugem odstavku 367. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v zvezi s tem je tožnica imela možnost podajati navedbe in predlagati dokaze. Tudi sicer gre za pravno vprašanje (kdaj začne teči trimesečni rok za vložitev tožbe na podlagi navedene določbe v primeru napotitve oškodovanca na pravdo s strani kazenskega sodišča). Med strankama ni bilo sporno, kdaj je postala sodba kazenskega sodišča pravnomočna, kdaj je bila tožnici vročena in kdaj je vložila tožbo v tem postopku. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi nepričakovane pravne podlage. Sodišče prve stopnje je sicer res na glavni obravnavi sprejelo sklep, da bo o ugovoru zastaranja odločilo z vmesno sodbo, a na tak sklep sodišče ni vezano. Ker je štelo, da tožbeni zahtevek zaradi zastaranja že po podlagi ni utemeljen, je pravilno izdalo zavrnilno sodbo in ne vmesne sodbe.

7.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo toženec kot vodilni delavec tožnici povzročil na delu oziroma v zvezi s svojim delom v povezavi z gradnjo logističnega centra A., na podlagi ugotovitve, da je ugovor zastaranja vtoževanega odškodninskega zahtevka utemeljen, saj je potekel absolutni zastaralni rok, določen v 352. členu OZ. Glede na datum pravnomočnosti sodbe v kazenskem postopku, s katero je bil toženec oproščen storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter s katero je bila tožnica s svojim premoženjskopravnim zahtevkom zoper njega napotena na pravdo (23. 12. 2022), je štelo, da je tožba z dne 3. 4. 2023 vložena po poteku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe o napotitvi na pravdo. Tako materialnopravno stališče je pravilno.

8.Po drugem odstavku 367. člena OZ se v primeru, da sodišče upnika napoti, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, pa ta vloži novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil napoten na pravdo, šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, ki se je zaključil z oprostilno sodbo. Skladno s 129. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) nastopi v primeru vložitve pritožbe pravnomočnost sodbe z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.

9.Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi, da je postala sodba v kazenskem postopku, v katerem je bil toženec oproščen in s katero je bila s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, pravnomočna 23. 12. 2022, ter da je tožbo vložila 3. 4. 2023. Neutemeljeno pa nasprotuje ugotovitvi, da s tem ni zamudila zakonsko določenega trimesečnega roka za vložitev tožbe z zavzemanjem za to, da ta rok ni začel teči že dan po prejemu kazenskega spisa z overjenimi prepisi sodbe pritožbenega sodišča (24. 12. 2022), temveč šele dan po tem, ko ji je bila kot oškodovanki navedena sodba z napotitvijo na pravdo vročena (3. 1. 2023). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo.

10.V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje že opredelilo do večine argumentov, ki jih tožnica ponuja pri zavzemanju za zavrnitev ugovora zastaranja toženca. Na razloge sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče sklicuje in jih sprejema kot svoje. Tako je pravilno uporabilo jezikovno razlago določbe 367. člena OZ v povezavi z določbo 129. člena ZKP, ki vežeta začetek teka trimesečnega roka na pravnomočnost oprostilne sodbe, in ne na dan vročitve sodbe oškodovancu, opozorilo je na njuno kogentnost ter jasnost in nedvoumnost besedila. Če je besedilo člena jasno, njegova razlaga ni potrebna (in claris non fit interpretatio). Pravilno je zavrnilo tudi tožničino zatrjevanje, da sta navedeni določbi OZ in ZKP v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do enakosti pred zakonom iz 14. točke Ustave. Enaki položaji morajo biti obravnavani enako, različni pa različno; pri objektivnih rokih velja, da začno teči in se iztečejo ne glede na seznanjenost upravičenca do sodnega varstva, to velja za vse upravičence enako.

11.V pritožbi se tožnica zavzema za prožnejšo uporabo pravila o zastaralnem roku, da ji ne bi bilo oteženo ali preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bile navedene jasne zakonske določbe prestroge do tožnice kot oškodovanke oziroma bi ji onemogočile sodno varstvo glede zahtevanega odškodninskega zahtevka. Tožnica je zahtevek utemeljevala na ravnanjih toženca v letih 2007 in 2008, v zvezi s katerimi je vse do konca leta 2022 potekal kazenski postopek, v katerem je tožnica postavila tudi premoženjskopravni zahtevek. Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, ta dodatni trimesečni rok dopušča oškodovancu povsem dovolj časa za preoblikovanje že postavljenega premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku v za obravnavanje primerno odškodninsko tožbo. Tožnica je bila nenazadnje že s sodbo sodišča prve stopnje (I K 31679/2012 z dne 28. 2. 2022 - listina A 21) seznanjena s (sicer nepravnomočno) odločitvijo, da mora s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, tudi sicer pa je glede na sodno prakso v zvezi z obravnavo premoženjskopravnih zahtevkov v okviru kazenskega postopka in zahtevnimi pravnimi vprašanji civilne odškodninske odgovornosti vodstvenih delavcev gospodarskih družb, s katerimi se v okviru ugotavljanja kazenske odgovornosti obtoženih kazensko sodišče ne ukvarja, morala pričakovati, da bo s premoženjskopravnim zahtevkom skoraj zagotovo napotena na pravdo oziroma k sprožitvi individualnega delovnega spora.

12.Ni mogoče slediti niti pritožbenemu vztrajanju, da bi se ji navedeni trimesečni rok lahko iztekel, še preden bi bila seznanjena s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku in napotitvijo na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila seznanjena s pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe dober teden dni od njenega nastopa, tako da v tej zadevi do takšne hipotetične situacije, v kateri bi se res lahko odprlo vprašanje dostopa do sodišča, ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnici ni bila ogrožena pravica do učinkovitega sodnega varstva, saj je imela od trenutka seznanitve s pravnomočno odločitvijo o napotitvi do izteka roka na voljo več kot deset tednov, da že oblikovani premoženjskopravni zahtevek preoblikuje v tožbo na delovno sodišče. Stranka ima načeloma pravico rok izkoristiti do zadnjega dne, vendar pa s pravico, da tožbo vloži prav na zadnji dan roka, ni mogoče utemeljiti tožničinega zavzemanja, da bi se jasno in nedvoumno zakonsko določen tek roka tolmačilo drugače, kot izhaja iz zapisanega zakonskega besedila. V zvezi s tem se ni mogoče sklicevati na po vsebini povsem drugačne primere glede tolmačenja začetka teka zastaralnega roka kondikcijskih terjatev v sodni praksi (II Ips 14/2020), niti na možnost uporabe instituta zadržanja zastaranja zaradi neseznanitve kot v odločitvi Ustavnega sodišča Up 155/16-46, U-I-40/16-33, ki se nanaša na vprašanje upoštevanja posebnih okoliščin na strani nujnega dediča glede pravočasnosti uveljavljanja nujnega deleža v obliki vračila daril

skladno z 41. členom Zakona o dedovanju (ZD). Podobnih posebnih okoliščin, ki bi v luči jamstva učinkovitega uresničevanja pravice tožnice do sodnega varstva nakazovale nujnost prožnejše razlage pravil o zastaranju, v obravnavani zadevi ni. Tožnici ni bila kršena ustavno zagotovljena pravica dostopa do sodišča, razlaga določb 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP pa tudi ne posega v zahtevo po ustavnoskladni razlagi pravnih pravil iz drugega stavka 125. člena Ustave.

Prav tako na pravilnost izpodbijanega materialnopravnega stališča ne vpliva tožničino sklicevanje na nekatera drugačna stališča v sodni praksi pritožbenih sodišč (VDSS Pdp 451/2018 in VSL II Cp 2785/2011).2 Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Ne gre niti za odstop od ustaljene sodne prakse, saj glede na različne odločitve sodišč o vprašanju tolmačenja začetka trimesečnega roka iz 367. člena OZ ne gre za ustaljeno sodno prakso, na kar kaže tudi odločitev Vrhovnega sodišča v dejansko in pravno v bistvenem podobni zadevi, da se ugodi predlogu za dopustitev revizije v zvezi s tem vprašanjem (III DoR 93/2024). Samo dejstvo dopustitve revizije v zvezi s pravnomočno odločitvijo, v kateri je zavzeto enako materialnopravno stališče kot v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje (VSK Cpg 66/2024), pa ne pomeni samodejno, da je to stališče napačno, Vrhovno sodišče bo pravilnost materialnopravnega stališča šele presojalo, ko bo odločilo o reviziji. Pri odločanju se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sicer nekoliko starejšo, a vendarle po vsebini relevantno odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 14/94, razlike glede tedaj veljavne ureditve vročanja kazenske sodbe oškodovancu pa niso take, da bi v tej zadevi utemeljevale prožnejše tolmačenje pravila o teku zastaralnega roka ob napotitvi upnika na pravdo po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1

Večdesetletno bivanje v tujini, nepoznavanje slovenskega prava, neseznanjenost s sklepom, da se zapuščinska obravnava ne bo opravila, ker ni zapuščine, oficioznost nepravdnega zapuščinskega postopka idr.

2

(Drugačno) stališče v sklepu, s katerim je bil v tej zadevi razveljavljen sklep o zavrženju tožbe, ker niso bili podani razlogi za zavrženje tožbe, ni bilo podlaga za odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 328/2023, nanj sodišče ni vezano.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352, 367, 367/2 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240, 240/1, 240/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 129 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 41 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 125 Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.