Jedro

V obravnavanem primeru gre po vsebini za t.i. regulacijsko začasno odredbo, s katero želi tožnik do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari urediti razmerje tako, da doseže vnaprejšnje plačilo razlike med že prejetimi zneski pokojninske dajatve in vtoževanim višjim zneskom. Vendar je regulacijske začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom iz spora o glavni stvari, dopustno izdajati izjemno restriktivno, tudi iz razloga, da zaradi pozitivne odločitve brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari.

Namen regulacijske začasne odredbe je začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, če je to potrebno zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe. Namen regulacijskih začasnih odredb ni v izvršbi ali izpolnitvi zahtevka iz spora o glavni stvari, še preden je o njem sploh meritorno razsojeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi tožena stranka izračunala razliko med že izplačanimi zneski delne invalidske pokojnine in zneskom delne invalidske pokojnine 330,00 EUR po sodni odločbi ter izplačala zapadle zneske razlike za vse mesece prikrajšanja za nazaj, oz. podredno plačala razliko med že izplačanimi zneski delne invalidske pokojnine 215,00 EUR mesečno in zadnjim izplačanim nadomestilom v višini 389,00 EUR za vse mesece prikrajšanja za nazaj, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče nemudoma izda pozitivno začasno odredbo.

Sklicuje se na utemeljitev sklepa opr. št. Psp 164/2018, da je začasno odredbo mogoče uveljavljati tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba iz spora o glavni stvari. Meni, da izpodbijani sklep nasprotuje predhodnim odločitvam v sodnih postopkih od leta 2011, ko mu je bilo denarno nadomestilo odvzeto kar dvakrat za več kot leto dni in ki ga je vedno dobil nazaj. Po 8 letnem iskanju pravice še vedno nima urejene višine polovične invalidske pokojnine. Zavrnilni sklep v delu, po katerem ni verjetne izkazanosti terjatve do denarnega nadomestila v višini 389,14 EUR naj bi bil sam s seboj v nasprotju. Od 1. 4. 2017 prejema minimalno nakazilo, nazadnje 218,16 EUR, kar ni zakonita polovična invalidska pokojnina. Znesek nima podlage v pravu, in bi že zato sodišče moralo izdati ugoditveno začasno odredbo.

Podredno pritožbenemu sodišču predlaga, da z začasno odredbo naloži plačilo razlike do zneska 330,03 EUR, saj že prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je terjatev v tem obsegu verjetno izkazana. Tožena stranka s pritožbo glede na stališče v zadevi Psp 322/2017 v zvezi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji, ne more uspeti.

Ne strinja se z obrazložitvijo v 4. tč. izpodbijanega sklepa, da z začasno odredbo želi doseči vnaprejšnje izplačilo razlike med že prejetim zneskom in zneskom, ki je dosojen s sodbo. V nobenem delu zahtevka ne išče vnaprejšnje izplačilo, ampak le tisto, kar mu po zakonu pripada. Meni, da upravni odločbi z dne 5. 4. 2017 in 7. 6. 2017 ne smeta biti izvršeni, ker tožena stranka v 163. členu ZPIZ-1 ni imela podlage za odvzem nadomestila.

Prepričan je, da mu pripada nadomestilo v znesku 389,14 EUR z uskladitvami tudi od 1. 4. 2017 dalje, vse do končanja spora o glavni stvari, saj tožena stranka ne bo utrpela znatne škode, zato ni dolžan dokazovati nevarnosti odtujevanja, skrivanja ali razpolaganja s premoženjem po 270. členu ZIZ-a. Tožena stranka razpolaga z milijardnimi sredstvi, sam pa z minimalnimi osnovnimi sredstvi za preživljanje sebe in žene. Preživlja težko situacijo in škodo na zdravju, ki se mu zaradi stresa slabša. Čeprav bi želel delati 4 ure, ne more dobiti izvedenskega mnenja za poskus samozaposlitve zaradi zavlačevanja s predmetno pritožbo.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da vpogleda v zadevi opr. št. Psp 76/2012 z dne 5. 3. 2012 in Psp 113/2014 z dne 12. 3. 2014, saj naj bi šlo za identična primera. V skladu s 70. členom ZDSS-1 naj zadrži izvrševanje izpodbijanega upravnega akta in po 270. ter 272. členu ZIZ-a ugotovi, da izpolnjuje pogoje za izdajo začasne odredbe. Upošteva naj, da izplačila denarnega nadomestila ni mogoče ustaviti, preden zaradi spremembe v invalidnosti ni določena višina nove denarne dajatve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z napotilom iz sklepa opr. št. Psp 164/2018 z dne 23. 4. 2018 in o predlagani začasni odredbi odločilo po vsebini. V okoliščinah konkretnega primera je primarni in podredno predlagani ukrep zavarovanja terjatve ob pravilni uporabi prava utemeljeno zavrnilo iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da gre v obravnavanem primeru po vsebini za t.i. regulacijsko začasno odredbo, s katero želi tožnik do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari urediti razmerje tako, da doseže vnaprejšnje plačilo razlike med že prejetimi zneski pokojninske dajatve in vtoževanim višjim zneskom. Vendar je regulacijske začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom iz spora o glavni stvari, dopustno izdajati izjemno restriktivno, tudi iz razloga, da zaradi pozitivne odločitve brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari.

V izpodbijanem sklepu je tako pravilno poudarjeno, da je namen regulacijske začasne odredbe, začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, če je to potrebno zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe. Namen regulacijskih začasnih odredb ni v izvršbi ali izpolnitvi zahtevka iz spora o glavni stvari, še preden je o njem sploh meritorno razsojeno.

6. Glede na vrsto predlagane začasne odredbe v konkretnem primeru, je zato sodišče prve stopnje o predlogu pravilno odločalo po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju2 (ZIZ) v zvezi s 4. odst. 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1). Po 1. odst. 270. člena ZIZ namreč lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da bi zoper dolžnika nastala. Hkrati mora biti v skladu z 2. odst. 270. člena ZIZ-a verjetno izkazana še nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavljena terjatev onemogočena ali precej otežena. Slednjega upnik ni dolžan izkazati le, če bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. člena).

7. V obravnavani zadevi ni pogojev za pozitivno odločitev o predlogu. Ker je ugoditvena prvostopenjska sodba opr. št IV Ps 1370/2017 z dne 5. 2. 2018 s sklepom opr. št. Psp 165/2018 z dne 10. 5. 2018 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, v zadevi ni meritorno razsojeno, zato ni mogoče šteti, da terjatev verjetno obstoji vsaj v višini 330,03 EUR, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Hkrati ni izkazana verjetnost obstoja terjatve v višini razlike med zadnjim izplačanim zneskom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem delu in odmerjenim zneskom delne invalidske pokojnine po upravnih odločbah, ki sta predmet tožbe iz spora o glavni stvari, zato je podredni predlog prav tako zakonito zavrnjen.

Tudi sicer je potrebno v celoti pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ni nobene nevarnosti, da bi bila uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena, ker bi tožena stranka odtujevala, skrivala ali kako drugače razpolagala s premoženjem. Zagotovo ni nevarnosti, da tožnikova pravica, v kolikor bo s tožbenim zahtevkom iz spora v glavni stvari uspel, ne bi bila izvršena, da torej tožena stranka morebitne ugoditvene sodbe ne bi v celoti izvršila.

8. Pritožnikova preostala obširna izvajanja, od zatrjevanja o dolgoletnem iskanju pravic na podlagi novega primera invalidnosti, škodljivih posledicah na zdravstvenem stanju, želji po samozaposlitvi za 4. ure itd., za rešitev predmetne zadeve pravno niso odločilna in se zato pritožbenemu sodišču do njih posebej ni potrebno niti opredeljevati. Poudarja le, da v obravnavni zadevi ne gre za identično dejansko stanje kot v pravnomočno zaključenih sodnih sporih o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja zaradi novega primera invalidnosti. Prav zato se tožnik ne more uspešno sklicevati niti na razloge iz ugoditvenih začasnih odredb opr. št. Psp 76/2012 z dne 5. 3. 2012 ali Psp 113/2014 z dne 12. 3. 2014. 9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami. 3 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.