Jedro

Pravno stališče o pravilni razlagi materialnega prava v postopku denacionalizacije ni obnovitveni razlog v smislu 4. točke 260. člena ZUP in s tem tudi ne revizijski razlog po 85. členu ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.5.2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Upravne enote Laško, Oddelka za gospodarstvo in kmetijstvo ter občo upravo z dne 6.4.2006. Z njim je bil na podlagi določbe 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavržen njegov predlog, da se iz razlogov 4. točke 260. člena omenjenega zakona obnovi postopek denacionalizacije po pok. T.T., ki je bil pravnomočno zaključen dne 7.9.2005. Odločitev organa prve stopnje temelji na presoji, da okoliščina, na katero se tožnikov predlog opira, naj ne bi bila verjetno izkazana. Z odločbo omenjenega organa prve stopnje (z dne 4.12.2000), ki je bila izdana v prejšnjem postopku, je bila zvrnjena tožnikova zahteva za denacionalizacijo kapitala (posojila) v znesku 1.960,00 din, ki ga je pok. T.T. preko konzorcija delničarjev vložil v G.p. d.d. L. (GPL).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da pravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 26/2004 z dne 31.8.2005 (denacionalizacijska zadeva vlagatelja B.K. kot pravnega naslednika konzorcista I.Ž.) o pravilni razlagi materialnega prava - Uredbe o postopku za ocenitev vrednosti in ugotavljanja odškodnine za nacionalizirano premoženje, Uradni list FLRJ, št. 98/47 - da je terjatve konzorcistov za sredstva posojila GPL obravnavati kot udeležbo delničarjev v osnovnem kapitalu podjetja, ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP niti dela relevantnega dejanskega stanja za odločitev v tožnikovi denacionalizacijski zadevi. Pravni nasledniki konzorcistov, ki so uveljavljali denacionalizacijo zneskov posojil vloženih v GPL, so udeleženci samostojnih pravnih razmerij; njihovi procesnopravni položaji pa lahko narekujejo tudi različno materialno pravno obravnavo njihovih vlog.

Tožnik v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno presodilo, da sporno vprašanje ali so bili konzorcisti glede na omenjeno Uredbo delničarji GPL ni predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije terjatev konzorcistev. Tako kot v tožbi navaja, da omenjeno vprašanje predstavlja predhodno vprašanje, ki sodi v pristojnost sodišča. Gre za krovno vprašanje, ki se nanaša na vse konzorciste, ne pa samo na posameznega med njimi. Sicer pa ponavlja tožbene navedbe ter predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve v ponoven postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revident z navedbami v reviziji, da je vrhovno sodišče v zadevi I Up 26/04 z dne 31.8.2005 zavzelo pravno stališče o pravilni razlagi materialnega prava - Uredbe o postopku za ocenitev vrednosti in ugotavljanja odškodnine za nacionalizirano premoženje, ki ima pravno naravo predhodnega vprašanja tudi v postopku denacionalizacije po pok. konzorcistu T.T. (tožnikovem pravnem predniku) izraža nestrinjanje s presojo sodišča o pravilnosti (oziroma zakonitosti) odločitve tožene stranke oziroma organa prve stopnje glede uveljavljanega obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP. Presoja zakonitosti oziroma pravilnosti upravnega postopka oziroma odločitve upravnega organa o tem ali je zatrjevana okoliščina obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP pa ne more biti revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1. Po določbah 85. člena ZUS-1 se namreč revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so navedeni v njej, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ker revident ni uveljavljal bistvene kršitve določb navedenih v 2. in 3. odstavku 75. člena ZUS-1, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Z revizijo izpodbijana odločitev je procesne narave, zato revizijsko sodišče niti ni moglo preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 pa revizije, kot je že bilo omenjeno, niti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

V obravnavani zadevi uveljavljani razlogi, niso revizijski razlogi po 1. odstavku 85. člena ZUS-1. Zato je vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena omenjenega zakona kot neutemeljeno zavrnilo.