Jedro

Zavarovalna pogodba preneha veljati po samem zakonu, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti. V tem letu pa je zavarovalnica dolžna nuditi zavarovancu jamstvo za primer škodnega dogodka, zavarovanec pa dolguje plačilo premije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi dajatveni del sklepa o izvršbi z dne 3.3.1997, s katerim je bilo tožencu naloženo, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek 275.400,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Glede na uspeh tožeče stranke v postopku je toženi stranki še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 13.500,00 SIT stroškov postopka in 5.400,00 SIT stroškov izvršilnega postopka iz 3. tč. sklepa z dne 3.3.1997. Zoper sodbo se pritožuje toženec z laično pritožbo. V pritožbi opisuje okoliščine, zaradi katerih ni uspel plačati tožeči stranki zavarovalne premije, ki je predmet tožbenega zahtevka. Zavarovalna pogodba se nanaša na tovorno vozilo s polpriklopnikom, ki ga je imel toženec od leta 1994 v najemu. Odločil se je namreč za opravljanje samostojne dejavnosti, a se je že kmalu pokvaril motor vozila, in zaradi denarnih težav ni imel dovolj sredstev niti za nakup goriva.

Denar za popravilo in za prvi del zavarovalne premije si je moral sposoditi. Kasneje se je z vozilom prevrnil, ostal brez denarja in brez dela. Vseskozi se ga je držala smola. Ker z vozilom ni vozil, pa je v svoji zavesti tudi bil prepričan, da ne uživa uslug zavarovalnice. Šele v novembru 1997 je končno dobil stalno zaposlitev, s tem da njegov osebni dohodek znaša le okrog 48.000,00 SIT mesečno. Vseskozi je živel v upanju, da bo nekako le speljal povračilo vseh svojih dolgov in da bo premijo plačal, čeprav z zamudo. Predlaga, naj se te okoliščne upošteva in presodi, ali je bila zavarovalnici Triglav res storjena škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je v zadevi odločilo na podlagi 4. odst. 913. čl. ZOR, ki določa, da zavarovalna pogodba, (ki je bila v konkretnem primeru sklenjena dne 26.4.1995), preneha veljati po samem zakonu, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti. Ker je bila torej konkretna zavarovalna pogodba eno leto od zapadlosti premije veljavna in je bila v tem obdobju zavarovalnica zavezana nuditi zavarovancu za primer škodnega dogodka jamstvo, ki ga je pogodba določala, je tudi toženec za navedeno obdobje dolžan plačati zavarovalno premijo.

Zavarovalno kritje ni bilo odvisno od pogoja, ali bo toženec z vozilom dejansko vozil celotno zavarovalno dobo, zato tudi ni mogoče upoštevati razlage, da s tovornjakom ni vozil in da zato uslug zavarovanja ni užival. Na obstoj dolga tudi ne vplivajo šibke socialne razmere na strani tožene stranke, saj te okoliščine nimajo pravne teže, kot to pričakuje toženec. Ker pa je nesporno toženec s plačilom premije zamujal, dolguje na podlagi 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) od zapadlosti posameznih obrokov premije tudi zakonite zamudne obresti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo pomanjkljivosti v postopku, na katere mora po 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti in ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).