Jedro

3 do 4 metre globoka nezavarovana in premalo osvetljena odprtina predstavlja v nočnem času povečano nevarnost za nastanek poškodbe.

Res začne po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR zastaranje teči takrat, ko oškodovanec zve za obseg škode in za tistega, ki jo je povzročil. Za obseg škode zve praviloma takrat, ko je zdravljenje zaključeno oziroma ko se njegovo zdravstveno stanje stabilizira. Tudi če se tožnica ni udeležila zadnjega naročenega kontrolnega pregleda 28.11.1994, to ne pomeni niti, da je bilo zdravljenje že zaključeno ob prejšnjem kontrolnem pregledu, pa tudi ne, da se je že prej zavedala celotnega obsega škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 15.1.1994 hudo telesno poškodovala, ko je okoli pol enajstih zvečer nesla smeti v kontejner ob stavbi tožene stranke in potem želela pot nadaljevati naprej proti parkirišču, vendar je nenadoma padla v 3 do 4 metre globoko odprtino in si poškodovala obe nogi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke, tožničin prispevek pa je zaradi njene premajhne pazljivosti določilo s 30 odstotki. Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti je od zahtevanih 2.800.000 SIT odmerilo na 2.500.000 SIT, za strah od zahtevanih 800.000 SIT na 500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 4.000.000 SIT na 3.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa na vseh zahtevanih 1.000.000 SIT. Skupno odmero 7.500.000 SIT je zaradi tožničinega soprispevka znižalo na 5.250.000 SIT in ta znesek naložilo v plačilo toženki, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V začetku obsežno utemeljuje svoj ugovor zastaranja in opozarja na prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem začne zastaranje teči takrat, ko oškodovanec zve za škodo, ne pa takrat, ko naj bi bilo po oceni zdravnika zdravljenje končano. Pomembno je zato vprašanje, kdaj je bila škoda v določenem obsegu tako manifestirana, da bi oškodovanka lahko uveljavljala zahtevek. Tožničina neudeležba na naročenem kontrolnem pregledu v novembru 1994 kaže, da je sama imela ta pregled za nepotreben in je torej imela že prej zadostno predstavo o obsegu škode. Iz listin in pričanj izhaja, da je do tega prišlo še pred koncem oktobra 1994. Zato je 23.10.1997 vložena tožba prepozna. Toženka še povzema nekatere podatke iz zapisnikov kontrolnih pregledov z dne 4.7.1994 in 26.9.1994. Sodišči sta poleg tega storili več procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako se ne bi smeli opreti na pričo Z. G., ker je ta popolnoma neverodostojna. Toženka sedaj v reviziji pojasnjuje razloge za tako svojo trditev. Poleg tega so pričine trditve o neosvetljenosti kraja škodnega dogodka drugačne od izpovedi dveh prič, glede katerih se sodišči nista opredelili. Toženka iz izpovedi ene priče povzema, da naj bi tožnica to pot morala poznati in meni, da gre za napačno razlago izpovedi druge priče o tem, ali je bilo možno iti mimo kontejnerja. Ker sodišči nista vestno in skrbno presodili vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, sta storili kršitev iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in to tudi sodišče druge stopnje. Sodišči bi morali na podlagi drugega odstavka 177. člena ZOR ugotoviti, da je toženka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnice. Tožnica je poznala situacijo, zrinila se je mimo kontejnerja, že večkrat je hodila mimo, v bližini je gorela luč, poleg tega pa ji ni verjeti, da ni vedela, da prehod tam ni mogoč. V takšnih okoliščinah je bilo njeno ravnanje nepredvidljivo. Toženka podrejeno zatrjuje mnogo večji tožničin delež in še pripominja, da je višini zahtevka ugovarjala od samega začetka, prisojena pa je previsoka odškodnina.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga, ki sta jo ugotovili obe sodišči in ki je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP toženka v reviziji ne more več izpodbijati, je naslednja. Mesto, kjer so bili kontejnerji, ni bilo dovolj osvetljeno, ker je gorela le bolj oddaljena luč zgoraj pri fitnesu, druga luč v bližini kontejnerja pa ni gorela. Odprtina na koncu poti za kontejnerjem ni bila zavarovana z ograjo ali s kakšnim drugim varovalom. Kontejner za smeti je dostop do odprtine le deloma zapiral, ker je približno pol metra proste poti dopuščalo hojo mimo kontejnerja. Tožnica je prvič nesla smeti v kontejner, poti ni poznala in je po odvrženju smeti nameravala iti naprej proti parkirišču, vendar je padla 3 do 4 metre globoko v nezavarovano odprtino.

Pravkar povzete odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč revizija skuša izpodbiti z zatrjevanjem procesnih kršitev, ki pa to niso, saj iz njenih trditev izhaja, da se toženka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izpodbijanje verodostojnosti priče je izpodbijanje dejanskega stanja, sklicevanje na izpoved dveh drugih prič prav tako, pri čemer revizija prezre, da ti priči tistega večera nista bili tam, zakaj tretji priči ni verjelo, pa je sodišče obrazložilo. Zato je neutemeljena trditev o pomanjkanju ocene izpovedi dveh prič oziroma o napačni in nepopolni dokazni oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. To velja tako glede samega poteka škodnega dogodka, kot tudi glede razlogov o zatrjevani nepredvidljivosti tožničinega ravnanja, saj tudi nepredvidljivost revizija utemeljuje z okoliščinami, ki so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč, da predstavlja 3 do 4 metre globoka nezavarovana in premalo osvetljena odprtina v nočnem času povečano nevarnost za nastanek poškodbe. Zato je v obravnavani zadevi v skladu s 173. in prvim odstavkom 174. člena ZOR podana toženkina objektivna odgovornost. Toženka se ni uspela v celoti razbremeniti svoje odgovornosti, saj niso izkazani vsi zahtevani pogoji iz drugega odstavka 177. člena ZOR. Ne gre za škodo, ki naj bi nastala izključno zaradi takega ravnanja oškodovanca, ki ga toženka ni mogla pričakovati, niti se izogniti posledicam ali jih odstraniti. Da lahko kdo ponoči pade v tako nezavarovano in neosvetljeno odprtino, bi toženka lahko pričakovala, saj tudi v času, ko je tema, v njen Športno rekreacijski center ... hodi veliko ljudi. Toženka bi tak dogodek lahko preprečila na enostaven način tako, da bi odprtino ustrezno zavarovala, kot je na njene ugovore odgovorilo že sodišče prve stopnje v razlogih na začetku tretje strani svoje sodbe.

Toženka uveljavlja večji tožničin soprispevek tako, da se sklicuje na svoje prejšnje trditve o okoliščinah, v katerih naj bi prišlo do obravnavanega dogodka. Ker te trditve iz že pojasnjenih razlogov niso upoštevne, revizijsko sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da ugotovljena tožničina premajhna pazljivost nikakor ne upravičuje določitve višjega prispevka od 30 odstotkov.

Revizijska graja previsoko prisojene odškodnine je le pavšalna, tako kot je bila tudi v pritožbenem postopku. Tožnica je ob padcu utrpela spiralni zlom leve stegnenice in zlom prve stopalnice na desni nogi. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, primarni in sekundarni strah velika, zaradi posledic poškodbe tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in tudi zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je njeno škodo konkretiziralo, upoštevalo je vse tožničine individualne značilnosti, skupna odmera 7.500.000 SIT pa je tudi ustrezno umeščena v sicerjšnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah. S tako odmero sta obe sodišči na podlagi meril iz 200. in 203. člena ZOR tudi po presoji revizijskega sodišča določili pravično denarno odškodnino.

Toženka neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja. Pri tem skuša s povzemanjem nekaterih podatkov iz medicinske dokumentacije opredeliti drug datum zaključka zdravljenja, kot sta ga ugotovili obe sodišči. Tako tudi pri tem vprašanju nedovoljeno posega v dejanske ugotovitve obeh sodišč. Res začne po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR zastaranje teči takrat, ko oškodovanec zve za obseg škode in za tistega, ki jo je povzročil. Za obseg škode zve praviloma takrat, ko je zdravljenje zaključeno oziroma ko se njegovo zdravstveno stanje stabilizira. Tudi če se tožnica ni udeležila zadnjega naročenega kontrolnega pregleda 28.11.1994, to ne pomeni niti, da je bilo zdravljenje že zaključeno ob prejšnjem kontrolnem pregledu, pa tudi ne, da se je že prej zavedala celotnega obsega škode. Prav iz podatkov prejšnjega kontrolnega pregleda z dne 26.9.1994, na katerega se toženka sicer nepopolno sklicuje, izhaja, da tožničino zdravstveno stanje takrat še ni bilo stabilizirano. Toženka namreč ne omenja tistega dela izvida, ki govori proti njenemu stališču. Zdravnik je ob tem pregledu zapisal tudi, da priporoča postopno odvajanje od bergel in od šepanja, pa tudi še fizikalno terapijo. Zdravljenje takrat torej še ni bilo končano. Tožnica se je po pregledu v septembru 1994 še morala odvajati vsaj uporabe bergl, kar je po njeni izpovedi trajalo nekako do konca leta 1994. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je bila v bolniškem staležu do novembra 1994. Zato sta obe sodišči pravilno poudarili, da zdravljenje ni moglo biti zaključeno pred novembrom 1994. Pred tem tudi tožničino zdravstveno stanje še ni bilo stabilizirano. Ko je tožnica 23.10.1997 vložila tožbo, triletni zastaralni rok še ni potekel. Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.