Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V odločbi o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo stališče, da se v postopkih izdaje dovoljenj za gradnjo upoštevajo le tista soglasja, ki so dana za konkreten poseg, ki je predmet gradbenega dovoljenja, da se mora soglasje nanašati na projektno dokumentacijo, ki je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Ponovno odločanje o tem vprašanju ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in ker izpodbijana sodba od te upravnosodne prakse ne odstopa, pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 19. 8. 2010. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentkino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo steklenjaka oziroma zimskega vrta na tam navedenem zemljišču, in sicer na južnem delu dvorišča (ob pritličnem stanovanju št. 7) tam navedenega večstanovanjskega objekta. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da ni izkazano soglasje vseh etažnih lastnikov večstanovanjskega objekta za gradnjo steklenjaka na dvorišču, ki je v solasti vseh etažnih lastnikov. Tožena stranka je z odločbo z dne 7. 12. 2010 zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski akt. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentkina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 7. Revidentka z navedbo, da gre za pomembno pravno vprašanje, uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

9. Revidentka je kot pomembno pravno vprašanje navedla: „da se revizija nanaša na pomembno pravno vprašanje zahtevane določnosti oziroma določljivosti soglasja etažnih lastnikov za poseg v skupne prostore stavbe“.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje je sicer pomembno pravno vprašanje, vendar je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče glede tega vprašanja, zato revizija ni dovoljena.

11. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo stališče, da se v postopkih izdaje dovoljenj za gradnjo upoštevajo le tista soglasja, ki so dana za konkreten poseg, ki je predmet gradbenega dovoljenja (smiselno enako odločbe Vrhovnega sodišča I Up 308/2004 z dne 15. 2. 2007, I Up 1355/2005 z dne 25. 1. 2007, I Up 714/2004 z dne 27. 11. 2008, in tudi I Up 1423/2003 z dne 11. 10. 2006). V upravnosodni praksi tako tudi ni nobenih dvomov ali dilem, da se mora soglasje nanašati na projektno dokumentacijo, ki je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Prav to pa glede soglasja etažnih lastnikov določa tudi določba drugega odstavka 61. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ta določa, da se lahko gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo stanovanjske stavbe ali za spremembo namembnosti izda v skrajšanem postopku, če investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priloži notarsko overjeno soglasje etažnih lastnikov, da se strinjajo z nameravano gradnjo, kot je razvidna iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma, če takšni lastniki dajo takšno izjavo na zapisnik pri pristojnem upravnem organu. Iz citirane zakonske določbe, ki se sicer nanaša na gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo oziroma spremembo namembnosti, jasno izhaja, da mora biti soglasje etažnih lastnikov dano na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. V upravnosodni praksi pa tudi ni sporno, da mora investitor tako soglasje, torej soglasje, ki je dano na konkretno dokumentacijo, ki je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, izkazati tudi pri vseh ostalih posegih v prostor.

12. Ker je upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki ga revidentka izpostavlja, ustaljena, ponovno odločanje o tem vprašanju ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, saj izpodbijana sodba od te upravnosodne prakse ne odstopa, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

13. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanje zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).