Jedro

S potrdilom pristojnega upravnega organa, da tožnik od 26.2.1992 nima več dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, je bilo rešeno predhodno vprašanje o obstoju v 1. členu odloka predpisanega pogoja, ki ga mora tujec izpolnjevati, da se ga šteje za upravičenca do prevzema izplačevanja vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravic do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine po tem, ko je ugotovilo, da D.D. ne izpolnjuje v 1. členu in 2. alineji 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanih pogojev. Ugotovilo je, da tožnik - brez slovenskega državljanstva - nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji (1. člen), niti ni bil po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu (2. alineja 2. odstavka 2. člena). Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo odločb nižjih sodišč tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji prijavil stalno prebivališče že leta 1962, Mestni sekretariat za notranje zadeve Ljubljana pa mu ga je samovoljno in brez kakršnekoli podlage odvzel. Dokler ni končan upravni postopek v zvezi z stalnim prebivališčem, je šteti, da tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ima. Zato bi moralo sodišče z odločanjem počakati do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v upravnem sporu. Odločitev sodišča je namreč odvisna od predhodne rešitve vprašanja o pravici tožnika do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Revizija opozarja tudi na status tožnika po 18.7.1991, ko je bil delno na dopustu, delno v bolniškem staležu, največ časa pa na razpolagi (zaprt v kasarni, brez možnosti izhoda). Pisno potrdilo o tako imenovani razpolagi, pa imajo, po revizijskih navedbah, le tisti, ki so bili sodelavci bivše JA.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in nima dovoljenja za stalno prebivanje oziroma stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 28.2.1992 dalje. Iz ugotovljenih dejstev torej sledi, da D.D. v času izdaje prvostopne odločbe SPIZ (10.8.1992) ni izpolnjeval pogoja določenega v 1. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 47/92 - v nadaljevanju: odlok) za prevzem obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev. To so relevantna dejstva, na podlagi katerih tožniku po določbi 1. člena omenjenega odloka ni mogoče priznati pravice do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine. Revidentu je s tem v zvezi potrebno, ponovno pojasniti, da je stalno prebivališče za osebe brez slovenskega državljanstva pogoj za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobili upravičenci in ki se v postopku za priznanje pravice do prevzema dokazuje z osebno izkaznico (7. odstavek 6. člena odloka).

Odločilnega pomena za pridobitev pravice do prevzema izplačila vojaške pokojnine je slovensko državljanstvo upravičenca oziroma v primeru, da ni državljan Republike Slovenije, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnikov status je bil po določilu 13. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) varovan le do 25.2.1992. Po tem določilu ustavnega zakona so bili državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (23.12.1990) imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu zakona o tujcih, izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Državljanski status osebe, ki ni zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije v roku šestih mesecev po uveljavitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je bil varovan v skladu z navedenim 13. členom ustavnega zakona še dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije to je 25.2.1992. S tem dnem so za tožnika - državljana SFRJ - ki je tako postal tujec, začele veljati določbe zakona o tujcih. Navedena zakonska ureditev je namreč posledica spremenjenega državnopravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila pravice tujcev. Zato ne gre za nobeno samovoljnost upravnega organa, kot mu očita revizija. Kot oseba brez slovenskega državljanstva bi bil tožnik po določilu 1. člena odloka, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, upravičen do akontacije vojaške pokojnine le, če bi mu bilo ob pogojih iz 1. odstavka 16. člena in 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz potrdila Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana, je imel tožnik kot tujec od 28.2.1992 dalje le dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi dovoljenja za bivanje. S potrdilom pristojnega upravnega organa, da tožnik od 26.2.1992 nima več dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, je bilo rešeno predhodno vprašanje o obstoju v 1. členu odloka predpisanega pogoja, ki ga mora tujec izpolnjevati, da se ga šteje za upravičenca do prevzema izplačevanja vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji.

Prvi odstavek 12. člena ZPP določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. To pomeni, da je sodišče vezano tudi na odločbo (v tem primeru potrdilo) drugega organa in tako tudi upravnega organa. To izhaja tudi iz načel prirejenosti upravnih organov in sodišč ter enotnosti pravne ureditve. Potrdilo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana sta v tem obsegu sodišči nižje stopnje upoštevali s stališča vezanosti nanj. Očitana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

Ker tožnik tudi po presoji revizijskega sodišča ne izpolnjuje nobenega od predpisanih pogojev, ga ni mogoče šteti za upravičenca po 1. členu odloka, zato mu utemeljeno ni bila priznana pravica do izplačevanja akontacij vojaške pokojnine. Odločitvi sodišča sta zato tudi materialnopravno pravilni.

Revizijske trditve o tem, da obe nižji sodišči nista upoštevali odločilnih dejstev, izhajajočih iz izpovedbe samega tožnika, da je bil po 18.7.1991 delno na dopustu, v bolniškem staležu oziroma na razpolagi, ampak sta ugotovili, da je bil do 31.11.1991 v aktivni vojaški službi, so neupoštevne. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da tožnik ni izpolnjeval primarnega pogoja iz 1. člena odloka, po mnenju revizijskega sodišča, nadaljnja presoja tožnikovih vojaških aktivnosti po 18.7.1991 kot drugega pogoja iz 2. alineje 1. odstavka 2. člena ni bila potrebna, saj je ob ugotovljenih dejstvih tudi pravno nepomembna. Izpolnjevanje pogojev po 2. členu odloka in njih ugotavljanje je pravno relevantno le v primeru, če so podani razlogi, da je vojaško osebo ali drugo osebo, katerih status je bil predpisan v zakonih, ki so urejali službo v nekdanji JLA in so bile pokojninsko in invalidsko zavarovane po posebnem zakonu, po 1. členu omenjenega odloka sploh šteti za upravičenca. S tem pa je dan odgovor tudi na uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, to je prej omenjenih določb iz odloka.

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).