Jedro

Izpodbojna pogodba (ki je obremenjena z napako volje po 60. in 61.čl. ZOR), ima pravni učinek in obvezuje stranko, dokler se s konstitutivno sodno odločbo ne razveljavi. Zato izpodbojnih pogodb ni mogoče uspešno izpodbijati z ugovorom v pravdi, ampak le s tožbo na razveljavitev (112. in 117.čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1.točka izreka) potrdi.

Pravdni stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku znesek 852.318,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 21.11.2000 do plačila, znesek 34.251,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2000 do plačila in znesek 8.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2000 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v višini 299.622,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo izvedbo dokaznega postopka, o določenih pomembnih dejstvih in dokazih pa se ni izjasnilo in o tem izpodbijana sodba nima razlogov. Izvedeni dokazi so potrdili toženčeve navedbe, da sta pravdni stranki ob ogledu ugotovili, da parcela nima mejnikov na zahodni (desni) strani, na strani, kjer se je nahajala vidna dovozna pot, po kateri je edino mogoč dostop na vsako od štirih teras; tožnik je trdil, da je ta dovozna pot sestavni del parcele. Toženec je bil pripravljen kupiti parcelo le v primeru, da je dovozna pot sestavni del parcele; zato sta se dogovorila, da tožnik naroči geodetsko izmero in zamejničenje parcele; ker toženec s tem še ne bi imel lastnega dovoza do parcele z javne poti, se je s tožnikom dogovoril, da mu po predhodni parcelaciji proda še del spodnje parcele št. 3363; zaradi potrebe odobritve pogodbe (in v izogib stroškom parcelacije) sta se dogovorila za (laično) pogodbo z osnovnimi sestavinami, po odobritvi pa bi zadevo prepustila odvetniku, ki bi z eno pogodbo uredil prodajo obeh parcel; v primeru, da dovozna pot ne bi bila sestavni del parc.št. 3364, sta se dogovorila, da bi bila laična pogodba brez veljave. Zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je kupoval zemljišče za potrebe izgradnje počitniške hišice, zato mu je bila lastna dovozna pot potrebna (zaradi spremembe namembnosti mu morebitna služnost ne bi zadoščala). Ker pa je kasnejša geodetska izmera pokazala, da vidna pot na desni strani parc.št. 3364 ni sestavni del te parcele, je toženec tožniku po telefonu takoj sporočil, da je to napako na predmetu prodaje ugotovil ob priliki ogleda parcele, ki ga je opravil po zamejničenju s strani geodetov, in da zaradi tega ni več zainteresiran za nakup zadevne parcele. S tem v zvezi je tožniku na njegovo zahtevo naknadno poslal tudi pismeno izjavo, da odstopa od nakupa parc.št. 3364 k.o. P. Take toženčeve ustne in pisne izjave pa ne gre kvalificirati kot izjavo o odstopu od pogodbe po čl. 133 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ampak kot izjavo o razdrtju pogodbe po 3.tč. 1.odst. 488.čl. istega zakona. Zadostuje namreč enostranska izjava, odstop od pogodbe. Ker je v takšnem primeru pogodba razveljavljena ex tunc, od začetka, mora vsaka stranka vrniti to, kar je prejela V obravnavani zadevi nobena od strank še ni ničesar izpolnila po pogodbi z dne 16.08.1999, zato nobena tudi ni imela do druge kondicijskega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje navedene določbe ni uporabilo, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Da je tožnik tožencu res zatrjeval, da je pot ob zahodni strani parc.št. 3364 k.o. P. sestavni del te parcele, sta potrdili priči K.M. in B.I. (zapisnik z dne 15.10.2004). To dejstvo izhaja iz 4.tč. prodajne pogodbe z dne 16.08.1999. Prav tako ga potrjujejo tudi naročena in izvedena geodetska izmera ter zamejničenje parcele na zahodni strani, kjer je tudi pot. Posredno pa ga je potrdil tudi sam tožnik s tem, da je v postopku izpovedoval nejasno, nelogično, da je z odgovori prihajal sam s seboj v nasprotja, pogosto se je izmikal odgovorom na konkretno zastavljena vprašanja. Tožnik je izpoved dograjeval tako, da jo je na vsaki od treh obravnav prilagajal trenutnim potrebam, kar pa mu je sodišče prve stopnje nekritično dovolilo. Ni namreč logično to, da tožnik toženca ni obvestil o dnevu izmere in parcelacije (20.01.2000), niti, da so geodeti to opravili, toženca ni obvestil, da je pogodbo (v nasprotju z dogovorom) prijavil davčni upravi in plačal davek in da so prodajalci overili podpise na pogodbi. Ni logično, da tožencu in njegovi ženi tega ni sporočil, vsaj ob priliki, ko sta mu povedala, da odpovedujeta pogodbo, če sedaj trdi, da je bila pogodba odpovedana šele potem, ko je bilo vse navedeno že izvedeno. Tožnik ni pojasnil, zakaj je od toženčeve žene zahteval, naj mu pošlje pisno izjavo o odstopu od pogodbe, če je temu nasprotoval in je njegova izpoved resnična. Ni logično, da toženca pred vložitvijo tožbe ni pozval na plačilo kupnine, niti drugi prodajalci. Ne gre verjeti njegovi izjavi, da je toženca pozval na plačilo kupnine "kasneje, ko je bilo vse sprovedeno", in sicer po telefonu in to ob dejstvu, da mu je toženec posredoval odpoved pogodbe (zapisnik z dne 15.10.2004, 2.odst. 4.strani), s katero pa se ni strinjal. Tožnik ni pojasnil, zakaj tožencu ob pozivu na plačilo kupnine ni kot dokaz poslal fotokopije geodetskih listin in prodajne pogodbe, sposobne za vpis lastninske pravice na ime slednjega, kaj šele, da mu ni poslal originala pogodbe, kar bi šele lahko pomenilo izpolnitev pogodbene obveznosti tožnika in preostalih prodajalcev (slednji bi morali tožencu omogočiti vpis lastninske pravice na kupljeni parceli na njegovo ime). Na njegovo neverodostojnost kaže njegova izjava o tem, da ni bil s strani toženca seznanjen za kakšen namen kupuje parcelo, in izjava o mejnikih, za katere sta toženec in priča B.I. prepričljivo izpovedala, da so bili v letu 2000 postavljeni, nato pa odstranjeni. Tožniku ni verjeti, da ni šel na parcelo preveriti sam, da mejnikov ni več, ampak je vprašal soseda P.B., če je koga videl, da je mejnike odstranil, ampak šele pred obravnavo 14.10.2004. Po prepričanju toženca je mejnike sam postavil nazaj na prvotno mesto in nato v zadevo vpletel soseda vse z namenom, da bi bila izpoved toženca in priče B.I. neverodostojna. Ne vzdrži zaključek sodišča, da bi lahko toženec in njegova žena na podlagi katastrskega načrta ugotovila, da pot ne sodi v parcelo in da iz pričevanja B. izhaja, da je ta razumel tožnika tako, da pot ni tožnikova, ker je pot potrebno šele urediti. Prezrlo je izpoved priče, da je tožnika razumel tako, da je pot sestavni del parcele, saj sicer ne bi mogel odgovoriti, da je "ta pot toženčeva last" (zapisnik z dne 15.10.2004, zadnji odstavek 14. strani in 1.odst. 15.strani), predhodno pa je tudi izpovedal, da je razumel tožnika tako, da tožnik tožencu prodaja parcelo s potjo (isti zapisnik, 2.odst. 14.strani). Sodišče je zmotno presodilo pomen zapisa v 4.tč. prodajne pogodbe z dne 16.08.1999. Pogodbo je sestavila toženčeva žena zgolj za potrebe odobritve pravnega posla, katere predmet bi bila prodaja parcele 3364 k.o. P. Tako je izpovedal toženec kot tudi slednja, o tem pa priča tudi pogodba sama. Pogodba vsebuje le nujne sestavine in sicer označbo pogodbenih strank, predmet, ceno (pa še ta ni v celoti določena, saj ni jasno, ali je kupec dolžan kupnino plačati v DEM ali v SIT), intabulacijsko klavzulo, dogovor o plačilu stroškov in sporno ugotovitev pogodbenih strank, da "poteka dovozna pot do parcele ob desnem robu parcele". Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so med pravdnima strankama obstajali tudi stranski dogovori (dogovor o geodetski izmeri in zamejničenju parcele št. 3364, dogovor o parcelaciji parcele 3363 in o prodaji dela te parcele tožencu za potrebe poti, dogovor o izgradnji poti preko parcele št. 3363 in drugih), ki so bili za stranki zelo pomembni, kljub temu pa niso bili omenjeni v pogodbi, je zaključiti, da je med strankama obstajala velika mera medsebojnega zaupanja, in da je bila narava pogodbe z dne 16.08.1999 resnično taka, kot zatrjuje toženec. Po drugi strani pa je toženčeva žena, ki ni pravni strokovnjak, v pogodbo vnesla določilo o dovozni poti iz razloga, ker obstoja poti v naravi niso potrjevala mejna znamenja (tožnik je zatrjeval, da pot sodi k parceli, ob tem, da mejnikov na tej strani parcele ni bilo). Ker sta toženec in njegova žena dopuščala možnost, da je tožnik glede tega v zmoti, in ker sta bila zainteresirana za nakup parcele le v primeru, da je pot sestavni del parcele (izgradnja poti na območju teras bi bila tehnično zelo zahtevna, če ne nemogoča, v vsakem primeru pa bi pomenila prekomerno razvrednotenje parcele), je bil dogovor takšen kot je bilo navedeno, iz previdnosti pa je toženčeva žena po svojih najboljših močeh vnesla v pogodbo ugotovitev o poteku dovozne poti, ki naj bi v primeru spora med strankama v prvi vrsti ščitila toženca in seveda tudi njo. Če bi namreč bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da pot ni tožnikova oziroma če ne bi bilo zgoraj navedenega dogovora med strankama, tega zapisa v pogodbo ne bi vnesla. Gornji pritožbeni razlogi zato pomenijo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodba ima pomanjkljivosti, ni je mogoče preizkusiti, nima razlogov oziroma so ti nejasni, med seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z listinami in zapisniki o izpovedbah in med samimi listinami oziroma zapisniki. Podrejeno pa toženec navaja, da sodišče ni imelo podlage, da je prisodilo tožniku kupnino v SIT in od tega tudi zakonske zamudne obresti, kot da bi šlo za denarno terjatev v SIT. Iz pogodbe in prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženec dolžan plačati kupnino v DEM.

Na pritožbo je tožnik po pooblaščencu odgovoril in prerekal toženčeve pritožbene trditve kot neutemeljene ter predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe izhajajo vse dejanske okoliščine, potrebne za razsojo, ki je tudi materialnopravno pravilna, očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP sodišče prve stopnje ni storilo, niti drugih bistvenih kršitev, upoštevnih po uradni dolžnosti (v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP).

V obravnavani zadevi sta pravdni stranki dne 16.8.1999 sklenili (v skladu s 26.čl. ZOR ( ki se v danem primeru še uporablja, glede na 1060.čl. Obligacijskega zakonika) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah) prodajno pogodbo za parc.št. 3364 k.o. P. za ceno 32.460 DEM (3.246.000,00 SIT) s plačilom kupnine po overitvi podpisov na pogodbi, v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 59/96) o prometu s kmetijskim zemljišči, ko je potrebna odobritev pravnega posla s strani upravne enote (19. in nasl. členi). Toženec je pogojeval plačilo kupnine tudi z zamejničenjem parc.št. 3364 in parcelacijo spodnje tožnikove parc.št. 3363 in vrisom poti po tej parceli in je tožnik to izpolnil, in kot izhaja iz izpodbijane sodbe, so bili tudi podpisi na pogodbi overjeni in plačan davek in parcela tožencu na razpolago, zato tožnik utemeljeno zahteva plačilo (dela) dogovorjene kupnine in stroškov. Zgolj pavšalni pritožbeni trditvi, da tožniku ne gre verjeti, da je toženca pozval na plačilo, ko je vse dogovorjeno izpolnil, ni mogoče slediti, niti ni to odločilno. Da je bilo izvršeno zamejničenje parc.št. 3364 in parcelacija parc.št. 3363 ter vris poti, tudi za pritožbo ni sporno, niti dejstvo overitve podpisov in plačilo davka, o čemer je tožnik predložil tudi listinske dokaze. V skladu s 124.čl. ZOR je zato tožnik (kot prodajalec) upravičen zahtevati ob izpolnitvi svojih obveznosti izpolnitev obveznosti (dela kupnine in stroškov) od toženca (kot kupca), katere višine toženec s pritožbo niti ne izpodbija. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni imelo podlage za odločanje o denarni terjatvi v SIT. Denarna enota RS je tolar (1.odst. 1.čl. in 1.odst. 2.čl. Zakona o denarni enoti RS, Ur.l. RS, št. 17/91, 33/92). Čeprav je tožnik izhajal iz v prodajni pogodbi dogovorjenega zneska v DEM, ni nobenega dvoma, da lahko tožnik kot valuto izpolnitve uveljavlja tolar, čemur je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritrditi je sodišču prve stopnje, ko toženčevih trditev, "da gre za neobstoječo pogodbo, ker je bilo po zamejničenju parcele ugotovljeno, da dovozna pot ni sestavni del parc.št. 3364 k.o. P.", ni štelo kot ustreznih za ugotovitev nesporazuma po 63.čl. ZOR (česar pritožba niti ne izpodbija). Za nesporazum gre pojmovno le pri neujemanju izjav volj pogodbenih strank, zaradi česar pogodba med strankama ne nastane. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru za strogo obličen postopek ponudbe in sprejema ponudbe glede prodaje kmetijskega zemljišča, in ko velja le tisto, kar je v predpisani obliki izraženo (71.čl. ZOR). V takšnih okoliščinah je možnost nesporazuma o predmetu obveznosti izključena. Na to pa kaže pa tudi nadaljnje pritožbeno sklicevanje na razdrtje pogodbe, saj ni mogoče razdirati pogodbe, ki sploh ni nastala. Neupoštevne (v nasprotju z določbo 337.čl. ZPP) so pritožbene navedbe, da je bil toženec pripravljen kupiti parc.št. 3364 le v primeru, da je dovozna pot sestavni del parcele in da sta se pravdni stranki, v primeru, da dovozna pot ne bi bila sestavni del parcele, dogovorili, da bi bila prodajna pogodba brez učinka. Takih trditev v postopku na prvi stopnji toženec ni postavil. Trdil je, da je pogojeval nakup parcele z zamejničenjem parcele in da bo pogodba "brez pravnega učinka", dokler ne bo odobrena s strani upravnega organa in zamejničena, kar pravilno ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Tudi iz pritožbenih navedb pa izhaja, da je upravna enota pravni posel odobrila in je Geodetska uprava izvršila zamejničenje parcele št. 3364 in parcelacijo parc.št. 3363 ter vris poti po tej spodnji tožnikovi parceli. Pogodbeni stranki se sicer lahko tudi sporazumeta glede razdrtja pogodbe, vendar iz ugotovljenih dejstev na prvi stopnji ne izhaja, da bi se pravdni stranki o tem sporazumeli, kot je toženec zatrjeval v odgovoru na tožbo (2.tč.) in kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Ne drži tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih trditev o razdrtju pogodbe. Postavilo se je na stališče, da enostranski odstop od pogodbe ni upošteven (10.str. sodbe). V postopku na prvi stopnji se toženec sicer ni skliceval na izjavo o razdrtju pogodbe po 3.tč. 488.čl. ZOR, ampak je iz njegovih navedb (na naroku 14.05.2004, "ko je geodetska odmera pokazala, da obstoječa pot ob desnem robu parcele ni del te parcele, je šteti izpolnitev tožeče stranke kot neizpolnitev") razumeti, da se je skliceval na neizpolnitev prodajne pogodbe. Glede na to, da sta pravdni stranki veljavno sklenili prodajno pogodbo, pa toženec ni upravičen razdreti pogodbo v skladu z določili 124.-132.čl. ZOR, saj ta določila urejajo razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve. Pritožbeno sklicevanje toženca na določbo 488.čl. ZOR zato predstavlja nedovoljeno širjenje njegovih prvostopenjskih navedb, po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi neupoštevno. Cit. določba 488.čl. ZOR pride namreč v poštev v primeru odgovornosti za stvarne napake stvari, za katere odgovarja prodajalec. Ob nespornih ugotovitvah, da je toženec podal ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča, katerega sta si z ženo ogledala in v pogodbi (4.tč.) ugotovila, da poteka dovozna pot ob desnem robu parcele, pa o kakšni stvarni napaki glede prodajanega zemljišča ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo (2. odst. 10.str. sodbe), da se toženec na zmoto ni skliceval, čeprav bi toženčeve trditve, da je mislil, da je dovozna pot sestavni del parc.št. 3364, lahko kazale na zatrjevanje bistvene zmote v smislu 61.čl. ZOR, ko trdi, da pogodbe sicer ne bi sklenil. Kadar pride ob sklepanju pogodbe do napake glede volje pogodbenih strank, je takšna pogodba izpodbojna in stranka, v interesu katere je bila izpodbojnost ugotovljena, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (111., 112.čl. ZOR). Izpodbojna pogodba (ki je obremenjena z napako volje po 60. in 61.čl. ZOR), pa ima pravni učinek in obvezuje stranko, dokler se s konstitutivno sodno odločbo ne razveljavi. Zato izpodbojnih pogodb ni mogoče uspešno izpodbijati z ugovorom v pravdi, ampak le s tožbo na razveljavitev (112. in 117.čl. ZOR). (Nasprotne) tožbe na razveljavitev prodajne pogodbe pa toženec ni vložil, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pa tudi v primeru, če bi šlo za (prvotno) zatrjevani nesporazum v smislu 63.čl. ZOR, ki pomeni absolutno ničnost pogodbe, velja, da se mora ničnost uveljavljati (109.čl.) s tožbo, kadar je med strankama spor o dejstvih, na katera se opira ničnost. Dokler pa pogodba ni izpodbita, velja. Zato pritožba ni utemeljena in tudi pritožbena graja prvostopenjske dokazne ocene ne prepriča in se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja z logično in prepričljivo prvostopenjsko dokazno oceno, ki je povsem v skladu z zahtevami iz 8.čl. ZPP. Pritožba ponavlja, "da je tožnik trdil, da je dovozna pot sestavni del parc.št. 3364 in kar izhaja iz 4.tč. pogodbe in kar sta potrdili priči K.V. in B.I.". V 4.tč. prodajne pogodbe pa sta po mnenju pritožbenega sodišča pogodbeni stranki povsem jasno ugotovili, da poteka dovozna pot do parcele ob desnem robu parcele in ne da je sestavni del parcele, pa tudi imenovani priči nista nedvoumno potrdili toženčevih trditev, kot skuša prikazati pritožba, ko izpostavlja le iztrgan del izpovedi priče B. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in kar pritožba ne pobija, je tožencu B. svetoval, da vztraja, da mu tožnik uredi lastno pot do parcele, kar se sklada s tožnikovo izpovedjo in dejstvom, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se bo v spodnji tožnikovi parceli, ki meji na javno cesto, vrisala pot, ki jo bo toženec kupil do polovice in utrdil pot za neposreden dostop do parcele iz javne ceste, to pa je potrdila tudi toženčeva žena.

Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in presodilo pritožbene trditve le v mejah 1. odst. 360.čl. ZPP in mu na ostale zato ni bilo treba odgovarjati in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353.čl. ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške, tožnik pa stroške odgovora na tožbo, ki v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165.čl. ZPP).