Jedro

Določilo o zamudnih obrestih od odloženega dela kupnine v prodajni pogodbi sam po sebi ne posega v zakonska upravičenja prodajalca, da postopa po kateri od možnosti, ki jih predvideva ZOR v 124. in 126. členu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da se razveže prodajna pogodba z dne 06.01.1992 med tožnico in tožencema. Tožencema je naložilo, da izpraznita poslovni prostor v trgovskem kompleksu in ga izročita tožnici. Ugotovilo je, da je tožnica izpolnila svojo obveznost in tožencema izročila poslovni prostor, ki je bil predmet prodaje po pogodbi z dne 6.1.1992. Toženca pa nista v celoti izpolnila svoje obveznosti, saj kljub opominom in vloženi tožbi nista plačala več kot trideset odstotkov kupnine. Ugotovilo je, da med strankami ni bilo dogovorjeno, da bi preostanek kupnine zapadel v plačilo tedaj, ko bo tožnica zagotovila toženi stranki telefonski priključek v poslovnem prostoru.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da se z dogovorom o zamudnih obrestih tožnica kot prodajalka ni odrekla svojim pravicam iz 124. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Potrdilo je prvostopenjsko ugotovitev, da stranke niso sklenile dodatka k pogodbi, ki bi plačilo preostale kupnine vezal na obveznost tožnice, da preskrbi telefonski priključek za poslovni prostor.

Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da si je tožnica zagotovila zamudne obresti za neplačano kupnino, s tem pa se je odrekla svojemu izbirnemu upravičenju odstopa od pogodbe. Trdi, da o tem izpodbijana sodba nima razlogov. Vztraja pri trditvi, da je bilo dogovorjeno, da bo plačala preostanek kupnine, ko ji bo tožnica zagotovila telefonski priključek. Pri tem se sklicuje na cenitev ing. K. Ker tožnica telefonskega priključka ni preskrbela, preostanek kupnine ni zapadel v plačilo. Sklicuje se na 122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči in drugotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri vzajemnih pogodbah ima pogodbi zvesta stranka pravico zahtevati od druge stranke izpolnitev obveznosti (124. člen in prvi odstavek 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), sme pa tudi razdreti pogodbo, če postavi naknadni rok za izpolnitev in ta poteče brez uspeha (drugi odstavek 126. člena ZOR). Izbira je na strani pogodbi zveste stranke. Pravdne stranke s prodajno pogodbo z dne 6.1.1992 niso izključile nobenega od upravičenj po 124. in 126. členu ZOR. Dogovorile so se, da bosta kupca polovico kupnine plačala z odlogom do konca leta 1992. Za primer zamude pa so dogovorile zamudne obresti od neplačanega zneska. Ta dogovor sam po sebi ne posega v zakonska upravičenja prodajalca, da postopa po kateri od možnosti, ki jih predvideva ZOR v 124. in 126. členu. Če bi tožnica vztrajala pri izpolnitvi pogodbe, kar bi bila upravičena, bi na podlagi navedenega pogodbenega določila lahko zahtevala zamudne obresti. To pa ji ne jemlje pravice do izbire druge sankcije za pogodbeno nezvestobo tožene stranke, to je za razdrtje pogodbe. Takšno stališče je zavzelo sodišče druge stopnje in ga obrazložilo. Pri tem ni niti zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Obrazložitev je pravilna in zadostna. Je razumljiva in jo je mogoče preizkusiti.

Tožena stranka izpodbija tudi nadaljnjo ugotovitev obeh sodb, da stranke niso dogovorile obveznosti tožnice, da zagotovi telefonski priključek v poslovnem prostoru in da bi bila zato obveznost plačila kupnine odložena do tedaj. Tožena stranka v reviziji navaja razloge za drugačno stališče. Sklicuje se na cenitev ing. K. in s tem izpodbija dokazno oceno, na kateri temelji drugačna ugotovitev obeh sodb. Vendar dejanskih ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb, s katerimi se tožena stranka zavzema za drugačno dokazno oceno, ne more obravnavati. Trditev, da neplačani del kupnine zaradi takšnega dogovora med strankami še ni zapadel v plačilo, je v nasprotju z dejanskim stanjem, kakršnega sta ugotovili sodbi prve in druge stopnje. Podlaga za revizijsko odločanje pa je dejansko stanje, ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).