Jedro

Pri kaznivem dejanju prikrivanja je zakonski znak tega dejanja v opisu kaznivega dejanja v obtožbi, da je bil osebni avtomobil pridobljen s kaznivim dejanjem, ustrezno konkretiziran, če je v opisu abstraktnega dejanskega stanu navedeno, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, in z nadaljnjo trditvijo, da je bil avtomobil ukraden.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bilo s sodbama sodišč prve in druge stopnje kršeno določilo drugega odstavka 221. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5.12.2006 obdolženega M.S. (točka II) iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 221. člena KZ. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo pomočnice okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obsojenec preganjal, kaznivo dejanje po drugem odstavku 221. člena KZ. Predlagal je, da Vrhovno sodišče, ker je vložena zahteva v obdolženčevo škodo, le ugotovi, da je bil zakon (drugi odstavek 221. člena KZ) kršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obdolžencu, ki pa nanjo ni odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta enotni, da v opisu kaznivega dejanja niso navedeni vsi njegovi zakonski znaki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ, razhajata pa se v oceni, katere njegove bistvene sestavine niso ustrezno opredeljene.

Sodišče prve stopnje je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je prikril stvar, za katero bi moral in mogel vedeti, da je pridobljena s kaznivim dejanjem, s tem, da je v času od 19. do 25.4.2005 na svojem domu v Jurkloštru sprejel v hrambo (od štirih, poimensko navedenih oseb) neregistriran osebni avtomobil, čeprav bi moral in mogel vedeti, da je bil ukraden.

Po oceni sodišča takšen opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ, saj v njem niso navedene tiste okoliščine, na podlagi katerih obtožba zatrjuje, da je bil obdolženec v odnosu do svojega ravnanja, ko je sprejel v hrambo neregistriran avtomobil, malomaren. Te okoliščine so, kot navaja sodišče, zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in morajo biti navedene v opisu; če iz njega ni razvidno, katerih okoliščin bi se obdolženec moral in mogel zavedati, mu ni omogočena učinkovita obramba.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo državne tožilke zoper navedeno sodbo. Ugotovilo je, da z izrekom oprostilne sodbe kazenski zakon ni bil kršen in da je oprostitev pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Pomanjkljivost opisa višje sodišče vidi v tem, ker v njem ni naveden način pridobitve stvari, ki je predmet kaznivega dejanja oziroma kaznivo dejanje, s katerim je bila pridobljena. Nepopolnost izreka pripisuje modificirani obtožbi, v kateri je državni tožilec izpustil prvotni očitek, da so osebni avtomobil odpeljale imenovane osebe iz ograjenega prostora avtoodpada, kamor so vlomili dne 19.4.2005. Ni pa se višje sodišče strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo oprostilno sodbo: menilo je, da je subjektivni znak kaznivega dejanja oziroma obdolženčeva zavest, da je bil avto pridobljen s kaznivim dejanjem, "v dovoljni meri izkazan s trditvijo, da je obdolženec na svojem domu od v obtožbi navedenih oseb prejel v hrambo neregistriran avtomobil, zaradi česar bi moral in mogel vedeti, da je bil ta ukraden". V razlogih sodbe pa bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, ali to zadošča za obsodbo.

Vrhovni državni tožilec v zahtevi ugotavlja, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nezakoniti in da sta kršili kazenski zakon v vprašanju, ali vsebuje predmetno kaznivo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 221. člena KZ. Utemeljitev zahteve je moč strniti v ugotovitvi, da navedba (v opisu), da je bil avto ukraden, kot sestavni del očitka, povsem zadostuje, saj lahko pomeni le to, da je bil avto pridobljen s kaznivim dejanjem. Razlogi, ki kažejo na vsebino zavesti in volje (kaj bi moral in mogel vedeti), pa po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodijo v obrazložitev in ne v opis kaznivega dejanja, ki vsebuje tudi trditev, da bi obdolženec moral in mogel vedeti, da je neregistriran avto ukraden.

Vrhovno sodišče takšnemu stališču zahteve pritrjuje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve odločbe.

Opis slehernega kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) in obtožnici (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zakonski znaki so pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, vendar pa morajo biti praviloma ti znaki konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, seveda, kolikor je to mogoče in smiselno. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja.

Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Zakon ne zahteva, da mora opis kaznivega dejanja v obtožnici oziroma v sodbi vsebovati abstraktni (zakonski) dejanski stan. Pri sestavljanju opisa se v praksi uporabljajo različni načini oziroma tehnike, med njimi najpogosteje ta, da se dejstva v opisu konkretnega dejanskega stanu prepletajo z zakonskimi pojmi, ki pa v takšnem primeru niso vedno zgolj v funkciji pravnega izhodišča odločanja, marveč prevzamejo vlogo dejstev oziroma pomenijo že tudi konkretizacijo opisa kaznivega dejanja. Takšen način je smiseln zlasti za opredeljevanje t.i. subjektivnih znakov kaznivega dejanja (v zakonu so opredeljeni z izrazi, kot so npr. "vedoma", "mu je šlo zato", "z namenom" itd.). V takšnih primerih je opis popoln, četudi je zakonski znak konkretiziran zgolj z povzetkom zakonskega besedila. Pri tem je treba upoštevati tudi splošno pravilo, da v opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje (sklepa) na obstoj tako imenovanih notranjih oziroma subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje).

Sestavine (zakonski znaki) obravnavanega kaznivega dejanja prikrivanja po 221. členu KZ so: 1. stvar oziroma tisto, kar je bilo zanjo pridobljeno (s prodajo ali zamenjavo); 2. pridobitev takšne stvari na enega od konkretnih oziroma splošno navedenih načinov v zakonu; 3. védenje oziroma zavest storilca, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek) oziroma njegova (vsaj nezavestna) malomarnost v odnosu na okoliščino, ali je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem (drugi odstavek).

Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja določno izhaja, kateri predmet (osebni avtomobil) in na kakšen način (hramba) naj bi obdolženec prikril. V tem delu konkretizacija opisa niti ni problematizirana; pogledi sodišč se razhajajo le glede konkretizacije okoliščin iz 3. točke.

Kaznivo dejanje prikrivanja po 221. členu KZ je akcesorne narave. Podano je le, če se ugotovi, da je stvar, na katero se nanaša izvršitveno dejanje, pridobljena s kaznivim dejanjem. Pri tem ni potrebno, da je storilec tega temeljnega kaznivega dejanja obsojen oziroma, da je zoper njega voden kazenski postopek. Zadošča ugotovitev (dokazanost), da stvar, ki je predmet kaznivega dejanja, izvira iz (kateregakoli) kaznivega dejanja, s katerim si jo je bilo mogoče prilastiti oziroma pridobiti. V tem je izraženo bistvo tega kaznivega dejanja, ki je v inkriminaciji pomoči storilcu nekega drugega (temeljnega) kaznivega dejanja potem, ko je to izvršeno, pri tem pa ne gre za vnaprejšnjo obljubo pomoči. V subjektivnem pogledu za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ zadošča védenje oziroma zavest storilca, da je bil predmet pridobljen s kaznivim dejanjem in da takšno stvar prikriva. Ni pa potrebno, da storilec ve za konkretno kaznivo dejanje, storilca, pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja itd. Pri kaznivem dejanju po drugem odstavku navedene določbe (to je tudi predmet zahteve), storilec ravna najmanj z nezavestno malomarnostjo, kar pomeni, da je moral in mogel vedeti, da je stvar, ki je predmet prikrivanja, pridobljena s kaznivim dejanjem.

V predmetni zadevi je zakonski znak, da je bil osebni avtomobil pridobljen s kaznivim dejanjem, ustrezno konkretiziran z navedbo v opisu abstraktnega dejanskega stanu, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, in z nadaljnjo trditvijo, da je bil avtomobil ukraden. Podrobnejše navedbe "o načinu pridobitve stvari" in ostalih modalitet temeljnega kaznivega dejanja v opis kaznivega dejanja, kot zmotno ugotavlja sodišče druge stopnje, ne sodijo. Takšna zahteva ne izhaja niti iz zakonskega opisa, "da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem", pa tudi sporočilo odločbe Vrhovnega sodišča (I Ips 58/2004 z dne 22.4.2004) glede tega vprašanja ni takšno, kot ga predstavlja višje sodišče, marveč enako stališču, sprejetem v tej odločbi.

Nižjima sodiščema tudi ni mogoče pritrditi, ko navajata: da bi moral opis kaznivega dejanja obsegati tudi okoliščine, na podlagi katerih bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da je bil avtomobil, ki ga je prejel v hrambo, ukraden (tako sodišče prve stopnje) oziroma, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, da je obdolženčev subjektivni odnos do dejanja dovolj izkazan že s trditvijo, da je prejel neregistriran avtomobil; višje sodišče s tem posredno pritrjuje sodišču prve stopnje, da tudi te okoliščine sodijo v opis kaznivega dejanja.

Sodišči prve in druge stopnje na opisan način zamenjujeta (nujno) konkretizacijo vsebine obdolženčeve zavesti in volje, ki je izražena v očitku, da bi se moral in mogel zavedati, da prejema v hrambo ukraden osebni avtomobil (nezavestna malomarnost) z dejstvi in okoliščinami, s katerimi se utemeljuje takšen njegov subjektivni odnos do navedene okoliščine in ki same zase ne pomenijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, kot zmotno navaja prvostopenjsko sodišče. Predstavljajo zgolj posredne okoliščine (indice), s katerimi se dokazujejo tako imenovana notranja, subjektivna dejstva (zavest, volja), in zato ne spadajo v izrek (opis kaznivega dejanja), temveč v obrazložitev sodbe oziroma obtožbe.

Z vprašanjem dokazanosti navedenih zakonskih znakov kaznivega dejanja se sodišči takrat nista ukvarjali. Kljub temu ne bo odveč opozoriti, da sprejeto stališče, da je opis obravnavanega kaznivega dejanja popoln oziroma "sklepčen", v ničemer ne zmanjšuje vloge državnega tožilca (drugi odstavek 16. člena ZKP), ki je (vedno) dolžan navajati dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Ne zmanjšuje pa tudi vloge sodišča pri presoji utemeljenosti obtožbe, kajti tudi sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca ter na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je bila z izpodbijanima sodbama v obdolženčevo korist kršena določba drugega odstavka 221. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.