Jedro

V poglavju o pravicah in dolžnosti staršev ter otrok ZZZDR ne loči, ali gre za razvezana zakonca ali gre za zunajzakonska partnerja, katerih skupnost je prenehala, ko se urejajo odnosi med njima glede otrok. Po logiki stvari je jasno, da ima tudi v primeru spremenjenih razmer zunajzakonski partner pravico zahtevati, da se izda nova odločba o varstvu in vzgoji otroka, če to terjajo koristi otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožnice, da se ji povrnejo stroški odgovora na pritožbo, se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se mladoletna hči pravdnih strank H.T., rojena 26.2.2000 zaupa v varstvo in vzgojo materi, to je tožnici M.T.. Tožencu je naložilo, da je dolžan od 29.11.2010 plačevati mladoletni hčerki preživnino v višini 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi o stikih med tožencem in mladoletno hčerko in jih konkretiziralo tako tedensko, kot tudi v času praznikov in drugih prostih dnevih, predvsem v času počitnic.

2. Toženec v pravočasni pritožbi zoper to sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je bila v zadevi P 1 sklenjena sodna poravnava med staršema mladoletne H.T., to je med tožnico in tožencem. Sodišču je, ko je razpisalo v tej zadevi obravnavo 20.7.2010, sporočil, da je zadeva že urejena tako glede preživnine, kot glede stikov s sodno poravnavo, s katero je bilo dogovorjeno skupno starševstvo. Predlagal je, da sodišče tožbo v tej zadevi zavrže. V obeh zadevah, to je zadevi P 2 in v konkretni zadevi, je tekel spor o istem predmetu. Ker je v prvi prišlo do sklenitve sodne poravnave, to preprečuje ponovno odločanje o tožbi v konkretni zadevi. S ponovno odločitvijo o isti zadevi, o kateri je sklenjena sodna poravnava, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da so se razmere po sklenjeni sodni poravnavi tako spremenile, da skupno starševstvo ni več mogoče. Določba 421. člena ZPP se nanaša samo na bivšega zakonca, tožnica pa to ni, saj sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti. Določba 421. člena oz. celotno 27. poglavje ZPP se nanaša samo na razveze zakonskih zvez. Sklicevanje na izenačitev zakonske in zunajzakonske skupnosti ni dovolj. Zakon mora eksplicitno in natančno določiti in razločiti subjekte, kot je to storil v omenjenem členu, kje je točno določeno, kdo lahko da zahtevo za novo odločbo. To je lahko le bivši zakonec ali pa organ pristojen za socialne zadeve. V konkretni zadevi takšna zahteva ni bila podana s strani pristojnega organa, saj se sodišče v obrazložitvi sklicuje samo na poročilo CSD, ki ne pomeni zahteve za izdajo nove odločbe zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka. Tožba, vložena 24.3.2010, je bila vložena zaradi določitve preživnine, ne pa za izdajo nove odločbe zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka. Kasneje se je izkazalo, da ni upravičena, saj se je spor med staršema uredil s sporazumom o skupnem skrbništvu. Tožnica je v dopisu sodišču 30.8.2010 vztrajala pri tožbenem zahtevku in navedla, da tudi CSD ni soglasen z izjavo o sodni poravnavi, vendar tega ni izkazala, kakor tudi ne CSD. Tožnica bi lahko zahtevala le obnovo postopka, ne pa izdajo nove odločbe. Njeno vztrajanje, da se ta zadeva dokonča, ni bilo iskreno. Težave z zamujanjem, ki naj bi bile razlog za novo odločbo na osnovi spremenjenih razmer in koristi otroka, so bile že obravnavane in rešene na CSD in se kasneje niso več ponovile. Pri tem tudi ne gre za neke razmere, ki bi nastale šele po sodni poravnavi. Tudi ni res, da je prišlo do spremenjenih razmer zaradi nespoštovanja obveznosti toženca glede stikov z mladoletnim otrokom. Ne pred in ne po sodni poravnavi ni prišlo do kakršnihkoli težav glede stikov, zato tudi tu ne gre za kakšne spremenjene razmere in koristi otroka, ki bi lahko bile razlog za novo odločbo. Problem glede dogovarjanja o skupnem starševstvu ves čas izhaja s strani tožnice, ki zavrača komunikacijo in je zato skupno dogovarjanje izredno težavno. Poleg tega samovoljno odloča o nekaterih zadevah, ki so stvar skupne odločitve in niso stvar vsakdanjega življenja, zato nastajajo dodatni nedogovorjeni stroški. Res je z njegove strani prihajalo do zamud plačila stroškov preživljanja. Vzrok pa je bil v neizplačanih plačah, zaradi česar se je tudi sam znašel v veliko večji stiski kot tožnica, ki prejema redno socialno podporo. Meni, da izpodbijana sodba ne utemeljene zahteve v spremembi sodne odločbe zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka. Tožnica bi lahko zahtevala le razveljavitev sodne poravnave, če meni, da zato obstajajo razlogi iz drugega odstavka 392. člena ZPP. Tožbo v tej zadevi pa bi bilo treba zavreči kot tudi sam predlaga v pritožbi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da že v prejšnjem postopku ni bila prepričana, ali se bo skupno starševstvo lahko izvajalo, zato je vložila tožbo na dodelitev hčere v varstvo in vzgojo ter plačevanje preživnine. Toženec se obravnave v tej zadevi ni udeležil, čeprav je bil vabljen in niti izostanka ni opravičil. Sodišče je zato pravilno postopalo, ko je odločilo na podlagi tožničine izpovedi in vpogleda v predložene listine. Pravilno je ugotovilo, da skupno starševstvo ni več mogoče, ker je v času od sklenitve sodne poravnave do obravnavanja zadeve prišlo do sprememb na strani toženca. Od novembra 2009 do septembra 2010 je obstajala poskusna doba, v kateri naj bi se dokazalo, ali je skupno starševstvo oz. skrbništvo mogoče. Oče otroka je imel v tem času možnost, da se dokaže kot odgovoren in zrel skrbnik, pa se to ni zgodilo. Obljub se ni držal, njegovo neresno obnašanje ter neustrezno izpolnjevanje obveznosti ni omogočalo komunikacije, zato tudi ni bilo mogoče pričakovati skupen dogovor staršev glede otroka in je skupno starševstvo nemogoče. Od septembra 2010 ni plačal nobene položnice, prav tako ni plačal preživnine razen 2.2.2011, ko je nakazal na račun matere 60,00 EUR. Pri tem pa dobro ve, da živita mati in otrok le od socialne pomoči in otroškega dodatka. Njegove navedbe o finančnem stanju so že nekaj let enake. Tožnica jim ne verjame, saj si je toženec med tem privoščil izlet v Španijo, v Dubrovnik, ipd. Meni, da je pritožba samo še en poskus zavlačevanja plačevanju obveznosti do otroka. O pravni kvalifikaciji odločitve v izpodbijani sodbi pa bo itak moralo odločiti sodišče po uradni dolžnosti. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj sodna poravnava, ki je bila sklenjena v zadevi P 1 13.7.2010, ni razlog za zavrženje tožbe v konkretni zadevi. Po sklenjeni sodni poravnavi so se okoliščine v zvezi z izvajanjem stikov in glede plačevanja preživnine tako spremenile, da je to terjalo novo odločitev o dodelitvi otroka, preživnini in izvajanju stikov. Skupno starševstvo se je v tem času izkazalo kot neustrezna rešitev, zato je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka je sodišče prve stopnje imelo vso podlago izdati novo odločbo o dodelitvi otroka, plačevanju preživnine in izvajanju stikov.

6. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni aktivno legitimirana v tem postopku zaradi določbe četrtega odstavka 421. člena ZPP, po kateri sme sodišče na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve izdati novo odločbo o varstvu in vzgoji otrok ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Ta določba je res v procesnem zakonu, ki ureja postopek v zakonskih sporih. Vendar pa je treba to določbo povezati tudi z določbami ZZZDR-ja, iz katerih pa jasno sledi, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenile zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu kot če bi sklenila zakonsko zvezo in ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (12. člen ZZZDR-ja). V poglavju o pravicah in dolžnosti staršev ter otrok ZZZDR ne loči, ali gre za razvezana zakonca ali gre za zunajzakonska partnerja katerih skupnost je prenehala, ko se urejajo odnosi med njima glede otrok. Zato je po logiki stvari same jasno, da ima v primeru spremenjenih razmer tudi zunajzakonski partner pravico zahtevati, da se izda nova odločba o varstvu in vzgoji otroka, če to terjajo koristi otroka. V primeru, če je predmet spora izdaja nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka, se o preživnini in stikih odloča skupaj s takšno novo odločitvijo o varstvu in vzgoji v pravdnem postopku, kot je v konkretnem postopku odločalo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, ki jo očita v pritožbi toženec.

7. Dejanske okoliščine v zvezi s spremenjenimi razmerami toženec zgolj pavšalno izpodbija. Sodišče prve stopnje je te okoliščine ugotovilo iz prepričljive izpovedi tožnice, ki jo potrjuje tudi dopis Centra za socialno delo z dne 3.11.2010, zato teh dejanskih ugotovitev pritožba ni omajala.

8. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka, ki jo očita pritožba, niti ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako v zadevi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

9. Tožnica je na pritožbo odgovorila, vendar v odgovoru ni navedla nobene nove okoliščine, ampak le ponovila tiste, s katerimi je že v postopku na prvi stopnji utemeljevala spremenjene razmere zaradi katerih je potrebna nova odločba. Zato stroški nastali z odgovorom niso bili potrebni in je pritožbeno sodišče njen predlog za povrnitev stroškov zavrnilo. Sicer pa tožnici sami stroški niti niso nastali, saj je odgovor napisala pooblaščenka, ki ji je bila dodeljena v postopku brezplačne pravne pomoči.