Jedro

Reviziji je bilo ugodeno. Pri nezakoniti sklenitvi delovnega razmerja za določen čas delavec ni mogel biti siguren, ali ne gre morda za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Ko mu je prenehalo delovno razmerje, je že veljal ZDR iz leta 1990 in je bilo treba upoštevati prvi odstavek 18. člena in 102.a člen ter delavcu izdati odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o odpovedi delovnega razmerja z dne 13.7.1990, na vzpostavitev delovnega razmerja in na plačilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da pisni odpravek sklepa o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločena čas ne obstaja, da pa je bil tožnik z vsemi sklepi, ki se nanašajo na sklenitev delovnega razmerja za določen čas, seznanjen in da bi moral nanje takoj reagirati, če je menil, da je sklenil delovno razmerje za nedoločena čas. Ker ni reagiral, se šteje, da se je strinjal s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas. Sklep o odpovedi delovnega razmerja je dekleratoren sklep, zato zanj določila tretjega odstavka 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ZTPDR), ne veljajo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje in z njegovim pravnim sklepanjem. V 36. členu v času odločanja veljavnega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 24/83, 5/86 in 18/88), ni bilo določbe o pravni domnevi, da je delavec sklenil delovno razmreje za nedoločen čas, če ga je sklenil v nasprotju z zakonom. Obe sodišči sta šteli, da za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bilo zakonitih pogojev, vendar je imela pravnomočnost sklenitve delovnega razmerja za določena čas za posledico, da omenjene nezakonitosti ni več mogoče upoštevati. Delovno razmerje za določen čas ni moglo prerasti v delovno razmerje za nedoločen čas.

Tožnik je v reviziji zoper odločbo sodišča druge stopnje, ki jo je vložil skupaj z revizijo v zadevi VIII Ips 127/95, uveljavljal iste razloge, kot v navedeni zadevi in navajal, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, da ni podpisal pogodbe za določen čas in da je na delu ostal tudi po tem, ko bi mu po navedbah toženca, če bi res sklenil delovno razmerje za določena čas, prenehalo delovno razmerje. Glede na to okoliščino je treba po mnenju tožnika ugotoviti, da je po prvem odstavku 18. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, ZDR), sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Smiselno je predlagal spremembo ali razveljavitev izpodbijane odločbe zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je vložil odgovor na revizijo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/10, ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in nedovisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 54/1/94), smiselno uporablja kot republiški predpis.

V odgovoru na revizijo je toženec navajal, da se je izpraznilo delovno mesto vzdrževalca objektov. Čeprav je bilo tožencu znano, da je bil tožnik pri prejšnjem delodajalcu v suspenzu zaradi alkoholizma in drugih prekrškov, so ga zaposlili, vendar za določena čas, saj niso imeli soglasja pristojnega organa za njegovo zaposlitev za nedoločen čas. Smiselno je predlagal, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno, saj iz dokumentacije izhaja, da je bilo s tožnikom sklenjeno delovno razmerje za določen čas.

Revizija je utemeljena.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 13/94, ZDSS) v 73. členu določa, da je zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, dovoljena revizija iz razlogov, ki jih določa zakon. Revizija se lahko vloži v dvanajstih mesecih od uveljavitve tega zakona. Če je revizija vložena po prvem odstavku tega člena, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Iz listin, ki so v spisu in iz izpovedbe prič izhaja, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, vendar v nasprotju z zakonom. Nesporno je, da je bilo delovno mesto vzdrževalca objektov sistemizirano in nezasedeno, zato bi moralo biti sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik je bil brez zaposlitve in, kot navaja toženec, alkoholik. V taki situaciji je razumljivo, da je sprejel ponujeno zaposlitev, pa čeprav je bilo odločeno, da za določen čas. Pisnega odpravka sklepa o zaposlitvi s pravnim poukom o pravici do ugovora ni dobil, čeprav bi se le na podlagi takega sklepa lahko odločil, ali bo vložil ugovor ali ne, ker bi bilo iz odpravka sklepa nedvoumno razvidno, da sklepa delovno razmerje za določen čas. Iz izpovedb zaslišanih prič namreč izhaja, da je tožnik lahko računal, da bo v delovnem razmerju morda ostal za nedoločen čas. Priča ... je izpovedal, da je obstajala možnost, da sklene tožnik delovno razmerje za nedoločen čas, vendar bi moral dobiti toženec za to soglasje strokovnih služb, zaradi zagotovitve njegove plače. Priča ... je izpovedal, da je delo vzdrževalca objektov stalno, da so takega delavca rabili in bi tožniku delovno razmerje za določen čas spremenili v delovno razmerje za nedoločen čas, če bi bili z njim zadovoljni. Iz zapisnika seje izvršenega odbora toženca z dne 5.9.1989 je razvidno, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas šestih mesecev s poskusnim delom in če bo tožnik delo opravljal v skladu z opisom del in nalog, se ga bo sprejelo za nedoločen čas. Čeprav tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil, kar je razvidno iz izpovedbe priče Viljema Čampe, in je komisija, ki je spremljala tožnikovo delo, dala o rezultatih negativno mnenje, mu delovno razmereje ni prenehalo, ampak je bilo podaljšano še za pet mesecev. Da je bila ocena negativna, je razvidno tudi iz zapisnika omenjene komisije z dne 10.1.1990. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe napisalo, da je predlagatelj vsaj mesece marca 1990, če že ne prej, izvedel za eventuelne kršitve njegovih pravic in če je menil, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, bi moral vsaj takrat v predpisanem zakonitem roku reagirati in zahtevati sodno varstvo, česar pa ni storil. Tega res ni storil, vendar je lahko ocenil, da toženec svojih odločitev ne uresniči in verjetno zato, kot prava nevešča oseba ni vložil zahteve za varstvo pravic. Pri taki nejasni situaciji, ko pristojni organi niso uredili delovnega razmerja tožnika na zakonit način, nastane dvom o pravilnosti uporabe 36. člena ZDR, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje. Ker je delovno razmerje potekalo drugače, kot določa zakon, bi bil toženec dolžan, če je menil, da so nastopili razlogi za prenehanje delovnega razmerja, 13.7.1990 izdati pisni sklep o prenehanju delovnega razmerja z ustreznim pravnim poukom. Takrat je že veljal novi ZDR, ki v 102.a členu določa, da mora imeti dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje delavec uveljavi pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti. Sklep brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom po tem določilu ne more biti v škodo delavca. Ker je zaradi povedanega nastal dvom ali je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba obe odločbi nižjih sodišč, na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo dejansko stanje popolneje ugotovilo in o zadevi ponovno razsodilo.