Jedro

Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno naložilo, da mora izplačati tožnici razliko med izplačanimi zneski povračil in pripadajočimi zneski povračil stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevaje stroške javnega prevoza, kot je določeno v Uredbi o povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek ni v skladu z ustavo, ki je inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od julija 2004 do decembra 2006 v skupnem znesku 817,23 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in z zapadlostjo razvidno iz izreka (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v višini 858,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se ne strinja z razlago odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-256/1995, da iz odločbe ne izhaja spornost same višine povračila stroškov prevoza, temveč zgolj spornost odločitve z davčnega vidika ter pristojnost organa, ki je sprejel uredbo. Vse odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije je potrebno v celoti upoštevati, saj predstavljajo obvezujoč splošni akt. Ustavna odločba učinkuje le za naprej, to je za pravna razmerja, o katerih ob uveljavitvi odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato bi predstavljalo vsakršnokoli ravnanje sodišča in njegova presoja, ki bi imela podlago v predpisih, ki niso skladni z ustavo in za katere je potekel rok za odpravo neskladnosti, temeljno kršitev ustavnega načela, saj je Republika Slovenija pravna država. Ker se določbi 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998) sklicujeta na uredbo, za katero je bilo z ustavno odločbo ugotovljeno, da je v neskladju z ustavo, sta v nasprotju tudi navedeni določbi tarifnih prilog. Lahko pa so določbe navedenih tarifnih prilog zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe nične v primeru, če uredba, na katero se sklicujejo, ne bi bila v neskladju z ustavo, saj določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračila stroškov za prevoz na delo in iz dela. Tožeči stranki je pravilno povrnila stroške prevoza z dela in na delo v spornem obdobju v skladu z določbo 2. točke 52. člena SKPgd in 2. točke 53. člena KPDT in ji iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstaja in pravilnosti pooblastila pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od julija 2004 do decembra 2006. Pravna podlaga za takšno presojo je v določbi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo. Poleg tega mu ni potrebno dokazovati na kakšen način je prišel na delo in kakšni so njegovi dejanski stroški. V tej zvezi vodi evidenco prisotnosti na delu delodajalec, pri čemer je delavec v vsakem primeru upravičen do povračila stroškov najmanj v višini stroškov javnega prevoza.

Tožena stranka je v konkretnem primeru sama določila pravila obračunavanja prevoznih stroškov. V tej zvezi so bili zaposleni delavci dolžni, da so ji predložili podatke o razdalji od stalnega prebivališča do delovnega mesta, pri čemer je sama od izvajalcev prevoza pridobila podatke o ceni javnega prevoza in delavcem povrnila stroške v višini 60 % javnega prevoza.

Vendar tožena stranka pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala, da določbi 1. odstavka 4. točke tarifne priloge k SKPgd in KPDT predpisujeta, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela izplačuje ter usklajuje z višino zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba, Ur. l. RS, št. 72/1993 in spremembe). Določbi 1. in 2. člena Uredbe namreč opredeljujeta višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznava upravičencu kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 98 oktanov. Zato tudi morebitna razveljavitev oz. odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPgd in KPDT (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-6/2009, v 10. točki obrazložitve).

Tudi sicer, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se stranke v navedenih kolektivnih pogodbah niso v ničemer sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delodajalci plačevati delavcem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v odločbi opr. št. U-I-296/1995 (ki jo pritožba izpostavlja kot pomembno) ugotovilo, da Uredba ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedeni določbi ni ugotovilo nobene neustavnosti Uredbe v obsegu določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov, in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V tej zvezi je bila Uredba sprejeta predvsem za davčno pravne namene, ki je v nadaljevanju povzročila zgolj spremembe na tem področju, pri čemer je višina prevoznih stroškov ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini ostala ves čas enaka.

Zato je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenih zahtevkov pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožeči stranki pripadajočo razliko med 60 % dejansko izplačanimi stroški in pripadajočimi 100 % stroški prevoza na delo in z dela, upoštevajoč stroške javnega prevoza. V tej zvezi je na podlagi predloženih izplačilnih listov, ob upoštevanju višine dejansko izplačanih prevoznih stroškov v spornem obdobju, za tožečo stranko pravilno določilo višino pripadajoče razlike do 100 % višine pripadajočih stroškov, ki bremenijo za izplačilo toženo stranko. Pritožba tudi sicer po višini ne izpodbija tožeči stranki priznanega zneska razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo še odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo stroške postopka, v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja po pooblaščencu in veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi ter jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).