Jedro

Zoper vsako dejansko ugotovitev je vselej mogoče naperjati nove in nove skepticistične ugovore. Skepso je mogoče atomizirati na najmanjše logične gradnike. Takšnemu pristopu je na neki točki treba napraviti konec. Ta točka je izenačena s pravo mero spoznavnega procesa v pravdi in s pravo mero razčlenjenosti dokazne ocene, ki je še potrebna.

Res je, da dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran. Vendar pa pri tem ne gre za kršitev razpravnega načela (ne gre za to, da bi sodišče brez dokaznega predloga vpogledalo v spis), marveč gre za to, da dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran. To pa je kršitev, ki je drugačna od uveljavljane in bi jo moral pritožnik uveljavljati že prej. Ker tega ni storil, je v skladu z določbo 286.b člena ZPP ne more uveljavljati niti sedaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V drugem ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tako zahtevek, naj se ugotovi, da je prodajna pogodba brez datuma, ki sta jo pravdni stranki sklenili v letu 1998 in jo 9.6.1998 deponirali pri notarju, neobstoječa, kot tudi zahtevek, naj tožena stranka plača tožeči stranki 43.815,72 EUR z obrestmi. Ta denarni zahtevek je tožeča stranka utemeljevala na prodajni pogodbi iz leta 2001. Šlo naj bi za kupnino po tej pogodbi. Osrednja dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je tožena stranka plačala kupnino po pogodbi iz leta 1998. Neizogiben logični sklep zato je, da ta pogodba ni neobstoječa. Nadaljnji sklep je, da pogodba iz leta 2001 ni bila mišljena resno. Namen sklenitve le te je bil, da bi stranki odpravili oblične pomanjkljivosti. Ker je tako, tožena stranka po tej pogodbi ne dolguje kupnine. Zato je sodišče zavrnilo tudi denarni zahtevek.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zahtevkoma ugodeno. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožnik se sprašuje, zakaj sta pravdni stranki pogodbo iz leta 1998 sploh deponirali. Sprašuje se, zakaj je bilo tudi tožnikovo pooblastilo za njeno overitev in tožnikovo potrdilo o prejemu kupnine vse do tožnikove smrti deponirano. Kakšno korist sta s tem varovali. Prepričljivega odgovora na ta vprašanja po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni dalo.

4. Pritožnik sodišču očita kršitev pravila o prekluzijah. Opozarja, da je toženka šele na zaslišanju na drugem naroku prvič navedla, da naj bi bil razlog deponacije v tem, ker tožnik ni hotel plačati kapitalskega dobička.

5. V nadaljnjem delu pritožbe pa ta napada tudi sam srž razlogov o izogibanju davčnim obveznostim. Sodišču očita, da si določbe Zakona o dohodnini razlaga napačno. Sklicuje se na 59. člen tedaj veljavnega Zakona o dohodnini (1), iz katerega izhaja, da je osnova za davek zgolj dobiček. To pa je razlika med prodajno in nabavno ceno nepremičnine. Trdi, da dobička sploh ni bilo. Zoperstavlja se tudi razlogom sodišča, da bi moral predložiti prodajno pogodbo, s katero je pridobil stanovanje. Navaja namreč, da toženka ni nasprotovala njegovim trditvam, da dobička tu ni bilo. Gre torej za neprerekano dejstvo.

6. Pritožba sodišču nadalje očita, da je v svojih razlogih navedlo naslednje: da je toženka prebivala v stanovanju, katerega lastnik je bil tožnik, zaradi česar je razumen zaključek, da se je morala prilagoditi tožnikovim pogojem glede prodaje in ga ni mogla prisiliti k plačilu davka na dobiček oziroma k sami prodaji stanovanja. Pritožnik trdi, da tega toženka na zaslišanju ni povedala, ampak gre zgolj za emocionalne slike, ki jih je napravilo sodišče samo. V zvezi s tem sodišču očita tudi pristranskost. 7. Pritožnik dalje navaja, da nobeden od tedanjih veljavnih zakonov ni pogojeval vknjižbe lastninske pravice s predhodnim plačilom davka na dobiček. Sankcija neplačila davka je zgolj prekršek.

8. Poleg tega trdi, da tudi, če bi se stranki izogibali plačilu davka na dobiček, bi pogodbo deponirali zgolj za čas treh let, se pravi do 27.10.1998, ne pa do tožnikove smrti. Glede teh vprašanj pritožnik sodišču očita tolikšno pomanjkljivost v obrazložitvi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

9. Pritožnik sodišču nadalje očita, da je z upoštevanjem trditve, da je bila deponacija potrebna zaradi nevpisa stanovanja v zemljiško knjigo, prekršilo pravilo o prekluziji. Poleg tega trdi, da deponacija originala pogodbe ob nezmožnosti vpisa v zemljiško knjigo (zaradi neustreznosti zemljiškoknjižnega dovolila) ne prinaša nikakršne dodatne pravne varnosti – ne za prodajalca, ne za kupca.

10. Pritožnik nadalje vztraja pri svoji tezi, da je bila leta 1998 pogodbena volja strank v resnici takšna, da ne gre za darilo za primer smrti. Znova se sklicuje na to, da je bil to namen deponacije pogodbe. Če bi bilo drugače, potem bi bila kasneje (leta 2001) ne sklenjena nova pogodba, marveč bi bilo izdano zgolj vknjižbeno dovoljenje. V nobenem primeru pa ne bi bila potrebna pogodba takšnega obsega, kot je bila leta 2001 nato sklenjena. Teh trditev sodišče sploh ni presojalo.

11. Pritožnik nadalje napada obrazložitev v 22. točki izpodbijane sodbe. Sodišču očita nelogičnost njegove dokazne ocene. Ker pogodba iz leta 1998 ni datirana, bi stranki lahko zgolj napisali nov datum v letu 2001, ne pa sklenili nove pogodbe. Neprepričljiva je tudi argumentacija, da sta morali zapisati novo pogodbo z novo ceno zaradi zvišanja tržnih cen.

12. Nadalje pritožnik napada tiste razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljevalo nepristnost druge in pristnost prve pogodbe. Gre za obrazložitev, da bi stranki leta 2001 v pogodbi zapisali, da s tem nadomeščata oziroma razveljavljata pogodbo iz leta 1998, pa tega nista storili. Pritožnik trdi, da jima tega ni bilo treba storiti, saj je že sama sklenitev pogodbe sama po sebi razveljavlja prvo pogodbo.

Da je bila takšna volja strank pa naj bi dokazoval uradni zaznamek z dne 20.3.2003 (priloga C3). Pritožnik meni, da je njegova teza prepričljivejša, življenjsko bolj smiselna in bolj logična.

13. Nadalje pritožnik sodišču očita, da je v zvezi s trditvami in dokazi toženke glede plačila kupnine kršilo pravila o prekluziji.

14. Sodišču očita napačno dokazno oceno izpovedbo prič R. J., E. J. in B. B. Nasprotuje razlogom sodišča, zaradi katerih sodišče prve stopnje izpovedbam teh prič ni verjelo.

15. Pritožnik meni, da je sodišče postavilo občutno previsok dokazni standard glede dokazovanja tožnikovih trditev. Nerazumljiva pri tem naj bi bila pri tem tudi dokazna ocena izpovedbe priče M. S. Sodišče je pričo spraševalo o okoliščinah izpred skoraj 20 let. Tudi tu je torej sodišče postavilo previsok dokazni standard. Predvsem pa ni pojasnilo, katero dejstvo naj bi ta dokaz sploh dokazoval. Previsok dokazni standard naj bi sodišče postavilo tudi pri presoji dejstva, da tožnik ni predložil nobenih pisnih dokazov družbe A. v spornem obdobju. Nazadnje pa pritožba napada še obrazložitev in odločitev o stroških postopka. Sodišču tudi očita nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

16. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je predlagala njeno zavrnitev.

17. Pritožba ni utemeljena.

18. V tem pritožbenem postopku gre v večji meri za preizkus pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ta preizkus pa se deloma meša še z očitki o napačno uporabljenem dokaznem standardu, o pomanjkljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje in kršitvi pravila o prekluziji.

19. Pritožbeno sodišče uvodoma ponavlja, kar je navedlo že v razlogih sklepa, opr. št. II Cp 1008/2011. Pravdni stranki sta v tej pravdi postavili nasprotujoči si trditveni tezi o vsebini njunega medsebojnega pravnega razmerja. Tako iz trditvene teze ene kot trditvene teze druge stranke izhaja, da na zunaj spoznavna pravna oblika kot celota zanesljivo ne ustreza dejanskemu voljnemu ravnanju pogodbenih strank. Med obema strankama pa je v celoti sporno, katere oblične (na zunaj spoznavne) pravne prvine so skladne z njunim vsebinskim voljnim ustvarjanjem pravnega razmerja in katere oblične prvine so bile ustvarjene le zaradi zunanjega videza, doseganja obličnostnih zahtev (zaradi vknjižbe), izigravanja nujnih dedičev ali zaradi taktiziranja glede davčnih obveznosti. V takšnem položaju, ko je evidentno, da se vsaj del na zunaj spoznavnega pravnega gradiva ne sklada z dejanskim pravnim razmerjem, ter ko si trditveni tezi obeh pravdnih strank glede tega tudi nasprotujeta, je iskanje materialne resnice izrazito oteženo. Razlog za to je v predhodnem izjavnem ravnanju obeh strank, ki v delu zanesljivo ni bilo iskreno in resnično.

20. Odločilno nasprotje je mogoče strniti v dilemo: - ali je bila med strankama leta 1998 v resnici sklenjena prodajna pogodba (ki pa ima z vidika zemljiškoknjižnega, ne pa tudi pogodbenega prava obličnostno pomanjkljivost – podpis prodajalca ni overjen) ter je bila s strani kupca (tožene stranke) tudi v celoti plačana kupnina; - ali pa na drugi strani leta 1998 prodajna pogodba ni bila sklenjena, kupnina ni bila poravnana (ker gre pri pisnem zapisu obeh pravnih aktov – pogodbe in potrdila o izpolnitvi denarne obveznosti – zgolj za zunanji videz), je pa bila po drugi strani leta 2001 sklenjena prodajna pogodba, ki s strani tožene stranke (kupca) ni bila izpolnjena (kupnina ni bila plačana).

21. Tako v primeru prve kot v primeru druge dejanske teze vsebuje opis življenjskega primera pravno nesmiselne prvine, na katere je edini mogoč odgovor ta, da sta jih povzročili stranki, ko sta neiskreno in tudi nespretno uporabljali pravno konstrukcijo za pravno reševanje svojega dejanskega razmerja. Neiskrenost v primeru prve (toženkine) dejanske teze bi bila v poizkusu izogibanja instrumentom davčnega prava, nesmiselna (nepotrebna) pravna prvina pa bi bila predvsem v tem, da sta stranki v drugo sklenili celotno novo pogodbo (vštevši zavezovalni pravni posel), torej kakor da pogodbe iz leta 1998 ne bi bilo in je ne bi bilo mogoče uporabiti za finalizacijo njunega pogodbenega razmerja.

22. Neiskrenost v primeru druge dejanske teze pa bi bila v prvotnem izigravanju nujnih dedičev (s fiktivno prodajno pogodbo in lažnim potrdilom o plačilu kupnine), nesmiselna pravna prvina v tem primeru pa je ponovna sklenitev druge pogodbe, saj je bila za dosego cilja v resnici nepotrebna. Poleg tega pa je v primeru te druge dejanske teze paradoksalno tudi to, da ob tem stranki nista niti omenili prve pogodbe (je razveljavili, novelirali ali karkoli podobnega). S tem sta zavestno ustvarili položaj, ki se pravno ne izide in je v njem evidentno nekaj zaigranega.

23. Ker sta stranki sami povzročili takšno pogodbeno konstrukcijo, je nujno, da tako v primeru sprejetja tožnikove dejanske teze kot v primeru sprejetja toženkine dejanske teze ostane del vprašanj brez perfektnega logičnega odgovora oziroma zgolj z odgovorom, da sta stranki sami povzročili položaj, v katerem zaradi neiskrenega predhodnega ravnanja ostajajo ostajajo nesmiselne prvine.

24. Težavna naloga sodišča prve stopnje ob tem je bila, da v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave) presodi, katera dejanska teza je po izčrpanih razpoložljivih dokazih bolj prepričljiva kot druga. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Presodilo je, da je bolj prepričljiva dejanska teza toženke. Pritožbeno sodišče s takšno dokazno oceno soglaša. 25. Osrednje dejansko vprašanje, ob katerem nujno pade dejanska teza tožeče stranke (glej razloge odločbe VSL, opr.št. II Cp 1008/2011 v 13. točki), v ponovljenem postopku je bilo, ali je bila v letu 1998 kupnina v resnici plačana ali ne. Sodišče prve stopnje je izvedlo razpoložljive dokaze ter ugotovilo, da je potrdilo o plačilu kupnine pristno, kajti tožnik ga ni uspel izpodbiti s trditvijo, da toženka ni imela denarnih sredstev za kupnino. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je prav nasprotna od njegove neuspele teze: sodišče je ugotovilo tudi to, od kod je toženka imela denarna sredstva za plačilo kupnine.

26. Pritožbena graja teh dejanskih ugotovitev presega pravo mero skepticizma, ki je še združljiv s ciljem pravde – to je pravnomočna razrešitev spornega pravnega razmerja. Zoper vsako dejansko ugotovitev je namreč vselej mogoče naperjati nove in nove skeptične ugovore. Skepso je mogoče vselej atomizirati na najmanjše logične gradnike. A takšnemu pristopu je na neki točki treba napraviti konec. Ta točka je izenačena s pravo mero spoznavnega procesa v pravdi in s pravo mero razčlenjenosti dokazne ocene, ki je še potrebna. To pa je tedaj, ko postavljeni skeptični ugovori ne morejo več omajati dovolj celovitega prepričljivega dejanskega spoznanja. Prav zato pa gre tudi pri dejanski kritiki v tem pritožbenem postopku. Pritožnik se v resnici sklicuje na pravne nesmisle, ki so vsebovani v sprejeti dejanski tezi. A na takšne skeptične ugovore je mogoč le ta ugovor, da sta te nesmisle povzročil pravdni stranki sami ter da bi bili (upoštevaje vse ugotovljene konkretne okoliščine), ti nesmisli še mnogo hujši, če bi bila sprejeta dejanska teza tožeče stranke. Iz tega razloga se je dejanska teza tožene stranke (ki je podprta z notarsko deponiranim potrdilom o plačilu kupnine), izkazala za bolj prepričljivo.

27. Ko pritožba napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pravzaprav ne napada neposredno ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev, marveč se sklicuje na nesporna dejstva o deponiranju pogodbe pri notarju in na nesporna dejstva, da sta bili sklenjeni dve pogodbi. Iz teh dejstev pa izpeljuje znova svojo dejansko tezo, da je bila prva pogodba zaigrana, druga pa pristna. To njegovo dokazno prepričevanje pa pritožbenega sodišča ni prepričalo. Celosten odgovor na te pritožbene navedbe je v bistvenem delu vsebovan v uvodnem delu te obrazložitve. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče svoj odgovor nadgrajuje še z nekaterimi konkretnejšemi odgovori na konkretnejše pritožbene navedbe.

28. Ko se pritožba sprašuje, zakaj sta pravdni stranki sploh deponirali pogodbo iz leta 1998, tožnikovo pooblastilo za njeno overitev in tožnikovo potrdilo o prejemu kupnine in sicer vse to do tožnikove smrti, gre za pritožbene argumente dokazne narave (dokazne argumente). Na te argumente dokazne narave je v bistvenih prvinah odgovor vsebovan v izpodbijani sodbi (v 20. točki obrazložitve, predvsem v sklepnem delu te točke). Pritožbeno sodišče, ki dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi v tem delu sprejema, lahko v odgovor na pritožbeno kritiko le-te doda, da sta stranki sami pri sebi očitno šteli, da deponirana pogodba povečuje pravno varnost glede njunega obligacijskega razmerja. Če bi menili drugače, bi listine preprosto hranila ena ali druga stranka ali pa vsaka svoj izvod.

29. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da je prekršilo pravilo o prekluziji, ker naj bi toženka šele na drugem naroku prvič navedla, da je bil razlog deponacije ta, da tožnik ni hotel plačati kapitalskega dobička. Pri vprašanju, zakaj sta stranki prvo pogodbo deponirali pri notarju, v resnici ne gre za dejansko vprašanje, ki bi sodilo v konkretni dejanski stan te pravdne zadeve (se pravi: v spodnjo premiso sodniškega silogizma). Navedeno dejansko vprašanje, ki je subjektivne narave, je sestavni del življenjskega primera. V tej pravdi je lahko pomembno le z vidika dokazne argumentacije (se pravi: nanaša se na vprašanje prepričljivosti drugih ugotovljenih dejstev). Potreba po zatrjevanju takšnih dejstev ni apriorna. Nasprotno, potreba po odgovoru na to vprašanje se pojavi šele tedaj, ko je z druge strani zastavljeno vprašanje dokazno argumentacijske narave. Ne glede na to, da je pravilo o prekluziji tudi sicer prožno, saj je relevatizirano z izjemo iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (2), pa izpovedbe toženke (torej vsebine dokaza) o namenu deponiranja pogodbe v resnici ni mogoče subsumirati pod pravilo o prekluziji. Gre namreč za dokazno gradivo o dejanski temi, ki jo je v pravdo vpeljala tožeča stranka. To dejansko vprašanje, kot rečeno, ni del konkretnega dejanskega stanu, marveč del življenjskih drobcev, ki učinkujejo izključno na dokazno oceno. Takšnega dela dokaznega gradiva (vsebine izpovedbe) pa ni mogoče izključiti iz procesnega gradiva. Gre namreč za vsebino dokaza o obravnavanem dejstvu.

30. Ko se pritožnik ukvarja z vprašanjem davčne obveznosti po Zakonu o dohodnini iz leta 1993, ima v svojem izhodišču sicer prav. Vendar pa to ne pomeni, da ima prav tudi v svojih zaključkih. Razlaga pritožnika, da je bila osnova za davek po 59. členu Zakona o dohodnini zgolj razlika med prodajno in nabavno ceno, je točna. Vendar pa to, da se tožeča stranka, ki ima sedaj, v tej pravdi kvalificiranega pooblaščenca, tega zaveda sedaj, ne pomeni tega, da je izpovedba toženke o njuni komunikaciji v letu 1998 (bistvo izpovedbe je povzeto v 20. točki izpodbijane sodbe, celotna izpovedba glede tega vprašanja pa se nahaja na list. št. 111) neresnična. Odgovor pritožbenega sodišča na pritožbeno grajo tega dela sodbe je, da se resnični normativni okvir ter subjektivno (laično in lahko obenem tudi zavedeno) dojemanje strank v letu 1998 seveda lahko razlikujeta. V tem delu zato ni nepremostljivega logičnega nasprotja. Res pa je, da je sodišče prve stopnje dalo določbam Zakona o dohodnini napačen pomen. A to na pravilnost dokazne ocene ni vplivalo.

31. Na pritožbene navedbe, da toženka na zaslišanju ni povedala tega, kar navaja sodišče, ko pravi, da je toženka prebivala v stanovanju, katerega lastnik je bil tožnik, in je zato razumen zaključek, da se je morala prilagoditi tožnikovim pogojem glede prodaje in ga ni mogla prisiliti k plačilu davka na dobiček oziroma k sami prodaji stanovanja, pritožbeno sodišče odgovarja naslednje. Gre za dokazne argumente sodišča in ne za povzetek njene izpovedbe. Ker gre torej za dokazne argumente sodišča, je tožnikovo pejorativno označevanje o „emotivnih slikah sodišča“, ki nadomeščajo resnično procesno gradivo, nekorektno. Ti dokazni argumetni izhajajo iz logike stvari. Na pritožbene navedbe, da vknjižbe lastninske pravice tedanji predpisi niso pogojevali s predhodnim plačilom davka na dobiček, pritožbeno sodišče odgovarja naslednje: res je, da tedaj veljavni ZZK (3) ni vseboval določbe, kakršno vsebuje sedaj veljavni ZZK-1 (4) v 37. členu (nadpis tega člena se glasi: potrdilo o plačilu davkov). To pa seveda ne pomeni, da ni bila predpisana davčna obveznost sama. Bila je. Jasno je, da so posli, ki niso javno navzven spoznavni (in takšna je tudi zgolj deponirana prodajna pogodba) imuni pred instrumenti davčnega prava. To pa, nasprotno, ne velja za posle, ki so tudi zemljiškoknjižno izvedeni.

32. Pritožbeno sodišče glede na nekatere nadaljnje pritožbene navedbe (na 4. strani pritožbe) ugotavlja, da se pritožnik vse bolj nadrobno spušča v tista dejanska vprašanja, ki se bolj in bolj oddaljujejo od konkretnega dejanskega stanu te pravde. Zadovoljivim odgovorom sodišča o dejanskih vprašanjih dokazne narave zoperstavlja vselej nova vprašanja. Npr. to, čemu potem ni bila pogodba deponirana le do 27.10.1998 (ko je pretekel 3-letni rok iz Zakona o dohodnini). Tovrstna vprašanja, ki segajo v izrazito ozek segment celotnega življenjskega primera in obravnavanega dejanskega stanja, vodijo v pretiran skepticizem, ki je prignan do najmanjših analitičnih (celo hipotetičnih) gradnikov primera in ki je nezdružljiv z bistvom pravde (to je z njenim pravnomočnim koncem). Tovrstni skeptični ugovori so v tem pritožbenem postopku preveč oddaljeni od bistva dokazne ocene, ki se vendarle osredotoča na vprašanje, ali je bila kupnina po pogodbi iz leta 1998 plačana ali ne. Bistvo dokazne ocene zajema ugotovitve o obstoju dveh pogodbenih listin za isto stanovanje, eni deponirani in drugi zemljiškoknjižno izvedeni. Vsa ta dejstva, za katera je evidentno, da so nekatera neresnična, je sodišče prve stopnje povezalo v logični dokazni mozaik. Tu ne gre več zato, da bi sodišče prezrlo del razpoložljivega procesnega gradiva (kot je bil primer v prejšnjem pritožbenem postopku). Tu gre preprosto za pravo mero med skepticističnimi dokaznimi ugovori in bistvenimi dokaznimi dejstvi z vidika celote. Zastavlja se namreč vprašanje, katero pravno relevantno dejstvo tu pritožnik sploh napada? Ali skuša torej s hipotetičnim preigravanjem pomena dejstva, da je bila pogodba deponirana, izpodbiti dejansko ugotovitev, da je bila kupnina v letu 1998 resnično plačana? To je dejanska ugotovitev, za katero obstaja pisni dokaz o plačani kupnini. Za dejansko ugotovitev torej, glede katere je sodišče ugotovilo tudi, da je glede na finančna sredstva toženke povsem mogoča in je bil s tem ovržen ugovor fiktivnosti prej navedenega zapisa. Če je tako (in drugega razloga za te pritožbene očitke ni videti), potem je odgovor pritožbenega sodišča ta, da ti pritožbeni očitki ne omajejo dokazne ocene sodišča prve stopnje. To se ni sprenevedalo pred tem, da sta stranki v svoje pogodbeno razmerje vnesli več nesmiselnih (deloma pa tudi fiktivnih) prvin. Nanje ni mogoče odgovoriti drugače kot tako, da bi tudi v primeru sprejema tožnikove dejanske teze, ugotovljen življenjski primer vseboval podobne nesmiselne prvine. Takšna nesmiselna in nerazložljiva dejanska okoliščina je predvsem ta, zakaj bi stranki v letu 2001 ponovno zapisali prodajno pogodbo, če pa sta takšno pogodbo že imeli. In naprej, zakaj, če bi res želeli skleniti drugačno prodajno pogodbo, bi pustili sobivati prejšnjo prodajno pogodbo. Ravno s tem bi povzročili pravno negotovost. Ne drži namreč pritožnikova teza, da sklenitev nove pogodbe razveljavlja obveznosti iz prej sklenjene pogodbe. To velja le v primeru, če gre za novacijo. O čem takšnem pa na podlagi besedila pogodbe iz leta 2001 ni mogoče govoriti in to tudi ne izhaja iz dejstev konkretnega primera.

33. Pritožbene navedbe, ki so v pritožbi označene s točko II, so nerazumljive. Ni namreč jasno, katero dejansko ugotovitev pritožba napada, ko pravi, da je nerazumljiva presoja sodišča, da je bila deponacija logična tudi zato, ker stanovanje ni bilo vpisano v zemljiško knjigo. Potem pa nadaljuje, da sodišče tega dejstva ne bi smelo upoštevati, češ da sta bili stranki prekludirani. Edino, kar je mogoče razumeti iz te pritožbene navedbe, je to, da napada razmeroma nepomemben del obrazložitve sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje skušalo pojasniti, da sta ob nevknjižbi lastninske pravice na toženko stranki skušali sami pri sebi zagotoviti pravno varnost vsaj tako, da je pogodba deponirana pri notarju. Gre torej znova za dokazne argumente, glede katerih ne velja pravilo o prekluziji.

34. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila pogodba v letu 1998 resnično prodajna pogodba, ali pa je zgolj prikrivala darilo za primer smrti. To preprosto ne drži. Sodišče prve stopnje se je namreč ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila kupnina plačana. Ker je ugotovilo, da je bila kupnina plačana, je logično izključena možnost, da bi zapis prodajne pogodbe bil zgolj fiktiven in da bi prikrival darilno pogodbo.

35. Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da je napačno presodilo listino (uradni zaznamek z dne 20.3.2003, ki je vsebovana pod št. C3). Gre namreč, kot je pojasnilo sodišče, za enostransko listino. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je bila ta enostranska listina ustvarjena tedaj, ko je med strankama že obstajal spor. Njena dokazna moč je zato še manjša kot strankina izpovedba.

36. Neutemeljen je očitek, da je sodišče v nasprotju s pravilom o prekluziji (286. člen ZPP) upoštevalo trditve in dokaze toženke o njenem plačilu kupnine. V predhodnem postopku je bilo vprašanje plačila kupnine namreč obravnavano zgolj na podlagi zapisa (potrdila o plačani kupnini). V predhodnem pritožbenem postopku je bila sodba razveljavljena ravno zato, ker se je bilo treba opredeliti še do trditev tožeče stranke, s katerimi je ta izpodbijala pristnost tega zapisa. Šele pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu jasno poudarilo, da se je s temi vprašanji treba ukvarjati. V luči napotkov pritožbenega sodišča, ki ustrezajo materialnemu pravdnemu vodstvu s strani sodišča druge stopnje, je seveda toženka lahko podajala trditve in ponujala dokaze glede teh vprašanj tudi še v ponovljenem postopku.

37. Sicer pa je pritožba v tem delu tudi nekonkretizirana in nanjo tudi kaj dosti drugačnega odgovora, od že prej navedenega, ni mogoče podati. Pritožba namreč ne pove, glede katerih konkretnih trditev in konkretnih dokaznih predlogov naj bi sodišče kršilo pravilo o prekluziji. Govori namreč zgolj o „številnih“ novih navedbah in dokazih.

38. Neutemeljen je tudi očitek kršitve razpravnega načela, ker naj bi sodišče nezakonito upoštevalo kreditno pogodbo, sklenjeno pri Banki P. d.d. in izpiske toženke pri U.t banki. Te listine naj bi sodišče vpogledalo v spisu I 1865/2003. Pritožba trdi, da nobena stranka ni predlagala izvedbe teh dokazov. Ta očitek ni utemeljen, kajti vpogled v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1856/2003 (pravilno 1865/2003), je bil predlagan že v odgovoru na tožbo. Res je, da dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran. Vendar pa pri tem ne gre za kršitev razpravnega načela (ne gre za to, da bi sodišče brez dokaznega predloga vpogledalo v spis), marveč gre za to, da dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran. To pa je kršitev, ki je drugačna od uveljavljane in bi jo moral pritožnik uveljavljati že prej. Ker tega ni storil, je v skladu z določbo 286.b člena ZPP ne more uveljavljati niti sedaj (no, saj je tudi ne uveljavlja, marveč uveljavlja, kot že rečeno, nekaj drugega).

39. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpovedbo prič R. J., E. J. in B. B. Na očitek, da je dokazna ocena ocena tu neprepričljiva, lahko pritožbeno sodišče odgovori zgolj to, da s pritožnikom ne soglaša. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč pritožbeno sodišče namreč prepriča. 40. Ko pritožba napada dokazno oceno priče M. S., je mogoče odgovoriti, da ta sploh ni bistvenega pomena. Dejstva, da je toženka denar prejemala tudi v gotovini, sodišče namreč ni utemeljilo s tem dokazom, marveč je celovita in prepričljiva dokazna obrazložitev tega dejstva vsebovana v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

41. Neutemeljeni pa so tudi očitki o previsokem dokaznem standardu, ki naj bi ga postavilo sodišče prve stopnje. Velja prav nasprotno. Če bi ob vseh razpoložljivih in izvedenih dokazih sodišče po pravilu o dokaznem bremenu ne ugotovilo s strani toženke zatrjevanega dejstva, da je kupnino plačala, marveč bi po pravilu non liquet (215. člen ZPP) ugotovilo nasprotno, tedaj bi prav njej postavilo v tej pravdi previsoke dokazne standarde. Ker ni ravnalo tako, pa je položaja obeh strank v skladu z 22. členom Ustave ustrezno uravnotežilo.

42. Pritožba napada tudi odločitev o stroških. V tistem delu, v katerem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi nepremostljivega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, je šlo v resnici za očitno pisno napako, ki jo je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom odpravilo. V preostalem delu pa je odgovor na očitek o preskopi obrazložitvi ta, da je obseg obrazložitve sodišča (23. točka izpodbijane sodbe) v resnici skladen s standardom stroškovne obrazložitve, ki se je uveljavil v sodni praksi. Odločitev o stroških namreč ne vsebuje zahtevnih dokaznih ali pravnih vprašanj, ki bi jih bilo treba razčlenjevati v obrazložitvi ter jo s tem obremenjevati. Načelna merila (stroškovna materialnopravna pravila) je sodišče pojasnilo, samo odmero pa je opravilo na stroškovniku ter to (celo z navedbo l. št. spisa) tudi pojasnilo. Tako ni ostalo nič skritega, vse je preverljivo.

43. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

44. Ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla v ničemer vplivati na svoj pravni položaj, stroški za to vlogo niso bili potrebni za pravdo ter jih pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 71/93

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradni prečiščeno besedilo; ter še kasnejše spremembe)

(3) Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95)

(4) Uradni list RS, št. 58/2003 ter poznejše spremembe