Jedro

Po 280. členu OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik; izpolnitev pa je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. Tožnik je račune za svoje storitve izstavljal upravniku stanovanjske hiše, ki bi moral vsakokrat zahtevani znesek razdeliti med lastnike stanovanj in jih terjati za plačilo, zbrana denarna sredstva pa nakazati tožniku. Tožnik bi lahko sam terjal plačilo od posameznih lastnikov, če pa je namesto tega soglašal, da stroške razdeljuje in terja upravnik, je očitno privolil, da lahko lastniki dolgovane zneske poravnajo upravniku in s tem veljavno izpolnijo svojo obveznost. Ker ni zatrjeval, da toženka ni plačala upravniku, pogojem sklepčnosti tožbe ni zadostil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 229,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 13,91 EUR od 3.3.2002 do plačila, - 13,91 EUR od 31.3.2002 do plačila, - 14,75 EUR od 31.5.2002 do plačila, - 14,75 EUR od 1.7.2002 do plačila, - 14,75 EUR od 31.7.2002 do plačila, - 14,75 EUR od 31.8.2002 do plačila, - 15,91 EUR od 1.10.2002 do plačila, - 15,91 EUR od 7.11.2002 do plačila, - 15,91 EUR od 8.12.2002 do plačila, - 15,91 EUR od 6.1.2003 do plačila, - 15,91 EUR od 7.2.2003 do plačila, - 18,64 EUR od 15.3.2003 do plačila, - 18,64 EUR od 6.4.2003 do plačila, - 19,03 EUR od 8.5.2003 do plačila, - 7,01 EUR od 8.6.2003 do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.".

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 167,37 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 229,70 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Toženka se je pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je plačala vse storitve komunalnega upravljanja za leti 2002 in 2003, zato ni bila neupravičeno obogatena. Tako kot ostali stanovalci je obveznosti redno poravnavala upravniku M., d.o.o., skladno s pogodbo. Toženka je bila v dobri veri, da je upravnik plačila odvedel tožniku. Ni pravično, da bi morala dvakrat plačati isto storitev, sploh ker plačanega ne more terjati nazaj, saj je bil M., d.o.o., že izbrisan. Odločitev sodišča nasprotuje temeljnemu načelu pravičnosti, zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB-3 in 45/08) zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja po 1. odstavku 458. člena istega zakona za sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti. Dejstev, ki jih toženka navaja v pritožbi, sodišče druge stopnje zaradi navedene prepovedi ne sme upoštevati. Tudi toženkino sklicevanje na nepravičnost izpodbijane sodbe ne zadošča. Povračilna obveznost, ki jo sodba nalaga toženki, je namreč po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 - UPB-1) zakonska posledica neupravičene pridobitve. Res pa je, da tožnik toženkine neupravičene pridobitve v pravdi sploh ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je torej odločilo mimo trditvene podlage spora, vendar gre pri tem le za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pač pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da je tožnik z dopolnitvijo tožbe zadostil pogoju njene sklepčnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča tožnik na podlagi svojih dejanskih trditev ni upravičen do zahtevanega pravnega varstva. Tožnik je v pripravljalni vlogi pojasnil, da je sporne komunalne storitve za toženko opravljal v okviru gospodarske javne službe na podlagi zakona in občinskega odloka. Toženka je bila te storitve brez dvoma dolžna plačati, vendar zgolj dejstvo, da so bile storitve opravljene, še ne zadošča za njeno pasivno legitimacijo. Po 280. členu OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik; izpolnitev pa je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. Tožnik je, kot sam navaja, račune za svoje storitve izstavljal upravniku stanovanjske hiše, ki bi moral vsakokrat zahtevani znesek razdeliti med lastnike stanovanj in jih terjati za plačilo, zbrana denarna sredstva pa nakazati tožniku. Tožnik bi od upravnika smel zahtevati seznam etažnih lastnikov s podatki, potrebnimi za opravljanje svojih storitev in za delitev stroškov med lastniki, kar bi mu omogočilo, da sam terja za plačilo posamezne lastnike. Če je namesto tega soglašal, da stroške razdeljuje in terja upravnik, pa je očitno privolil, da lahko lastniki dolgovane zneske poravnajo upravniku in s tem veljavno izpolnijo svojo obveznost. Trditveno gradivo, ki ga je sodišču ponudil tožnik, drugačnega sklepanja ne omogoča. Kot sam navaja v tožbi, z upravnikom ni sklenil pisne pogodbe, obstoja ustne pogodbe oziroma dogovora, po katerem bi se kot veljavna izpolnitev obveznosti stanovalcev za tožnikove storitve štelo le plačilo tožniku, pa ne zatrjuje. Samo sklicevanje na dejstvo, da je upravnik direktni zastopnik lastnikov stanovanj, ki pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov, je zato premalo. Potemtakem bi tožnik smel terjati toženko le, če bi dokazal, da ni plačala upravniku. Tega pa tožnik ni zatrjeval, ne v tožbi, ne v pripravljalni vlogi, s katero je na zahtevo sodišča prve stopnje dopolnil tožbo. Še več, nazadnje je celo sam priznal, da mu ni znano, ali je toženka obveznost morebiti že poravnala upravniku.

Ker torej iz dejstev, ki jih navaja tožnik, ne izhaja zahtevana pravna posledica, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 318. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče, ki mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, je zato izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo. Absolutnih bistvenih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev, namreč v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Tožnik je v pravdi propadel, zato sam krije svoje stroške postopka, toženki pa mora po 1. odstavku 154. člena in 2. odstavku 165. člena ZPP povrniti njene stroške za pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Skupaj znašajo 167,37 EUR, obsegajo pa izdatek za sestavo pritožbe (125 točk) z 20 % DDV in takso za pritožbo (1200 točk).