Jedro

Ocena, ali je imisija prepovedana ali ne, v konkretnih okoliščinah ne sme temeljiti na izoliranem upoštevanju posameznih vplivov dejanja ali vzroka, ki imisije povzroča, temveč na njihovem skupnem učinku. Namen pravne ureditve varstva pred prepovedanimi imisijami je v zaščiti mirne uporabe nepremičnine pred prekomernimi vplivi s prostorsko povezanih nepremičnin. V primerih, kot je obravnavani, ko imajo vsi vplivi s sosednje nepremičnine isti vzrok, lahko razčlenjevanje na posamezne motnje, ki bi bile vsaka zase sicer še v mejah dovoljenega, skupaj pa presegajo prag, ki je danih razmerah krajevno običajen, deluje v nasprotju s tem namenom ter umetno oziroma neživljenjsko.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba toženke zavrne še v preostalem ter se v še nepotrjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.417,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Pravdni stranki sta lastnici sosednjih nepremičnin. Tožnik je s tožbo zahteval, naj toženka opusti vznemirjanje njegove lastninske pravice, ki ga je povzročila z gradnjo garaže s teraso tik ob meji z njegovo nepremičnino, z neustreznim odvajanjem meteorne vode nanjo in z namestitvijo klimatske naprave tik ob meji med njunima nepremičninama.

2.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, da mora toženka opustiti vsakršno poseganje/vznemirjanje lastninske pravice, ki jo ima tožnik na nepremičnini ID znak parcela ..., ki ga je povzročila s tem: - da je zgradila garažo s teraso na nepremičnini ID znak parcela ..., in sicer ob meji z nepremičnino tožnika ID znak parcela ..., kar je na skici št. 1 označeno z rdečo barvo, pri čemer ni poskrbela za ustrezno odvajanje meteorne vode s predmetne nepremičnine, ki sedaj poteka po nepremičnini ID znak parcela ...; - da ima speljano odtočno cev v jašek na parceli tožnika ID znak parcela ..., kar je na dopolnjeni skici št. 1 označeno s črno piko (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da mora toženka: - odstraniti garažo s teraso na nepremičnini ID znak parcela ..., ki je na skici št. 1 označena z rdečo barvo, in sicer tako, da bo ta od meje z nepremičnino tožnika ID znak parcela ... oddaljena najmanj 4 metre; - odstraniti odtočno cev, ki je sedaj speljana v jašek na parceli ..., tako da bo toženka svojo meteorno vodo s strehe odvajala na svoje zemljišče (II. točka izreka). Toženki je v bodoče prepovedalo osebno ali po njenem nalogu tretjim osebam enaka ali podobna dejanja, s katerimi bi posegala v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini ID znak parcela ... (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (V. točka izreka).

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, toženkini pritožbi pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvi alineji II. točke spremenilo tako, da je iz izreka izvzelo besedno zvezo "garažo s", tako da se izrek v tem delu glasi, da mora toženka odstraniti teraso na nepremičnini ID znak parcela ..., ki je na skici št. 1 označena z rdečo barvo, in sicer tako, da bo ta od meje z nepremičnino tožnika ID znak parcela ... oddaljena najmanj 4 metre. Sicer je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

4.Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 415/2024 z dne 19. 3. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (zmotno napolnilo pravni standard prepovedanih imisij), ko je v konkretnem primeru štelo, da izgradnja garaže s teraso na tožnikovi meji ni bistvena imisija.

Ugotovljeno dejansko stanje

5.Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), izhaja:

-da je toženka na svoji nepremičnini tik ob meji s tožnikovo nepremičnino zgradila samostoječ objekt iz jeklene konstrukcije, ki ima funkcijo garaže, vetrolova, kleti in pohodne terase na strehi objekta, ki je ograjen s stekleno ograjo in na kateri je urejen vhod v toženkino stanovanjsko hišo;

-da se terasa objekta uporablja kot mesto druženja, in sicer se med drugim na njej igrajo otroci;

-da se pred izgradnjo objekta s toženkinega balkona, ki je bil med gradnjo porušen, ni videlo v prostore tožnikove stanovanjske hiše, prav tako se proti balkonu ni razpršil zvok iz njegove hiše, z izgrajene terase pa je mogoč pogled v notranjost tožnikovih prostorov in je možno slišati pogovor oseb v njih, če so okna odprta;

-da se je na teraso objekta mogoče neovirano povzpeti po nezaščitenih stopnicah, zato bi imel potencialni vlomilec, ki bi želel priti v tožnikove prostore, do njih lažji dostop, prav tako pa bi si njihovo notranjost lahko ogledal s terase;

-da objekt v določenem delu dneva zasenči več kot polovico tožnikovega dvorišča ter vpliva na zadrževanje vlage na njem in v stenah pritličnega dela njegove hiše, ki so neustrezno prevetreni, zato se nabira mah;

-da se je pogled na občinsko cesto s tožnikovega dvorišča zaradi izgradnje objekta bistveno spremenil, in sicer se lahko voznik o stanju prometa prepriča šele na skrajnem robu dvorišča tik ob uvozu na cesto, pred izgradnjo pa je med dvoriščema stala ograja s kovano mrežo, prek katere se je videlo na cesto.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

6.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka z izgradnjo objekta povzročila imisije, ki se kažejo kot poseg v njegovo zasebnost, povečana nevarnost vloma oziroma lažja dostopnost v hišo, prekomerna osenčenost in izostanek zadostne prevetritve dvorišča ter kot težje vključevanje na javno cesto. Po njegovi oceni ugotovljeni vplivi celostno gledano pomenijo prepovedano imisijo po prvem odstavku 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki glede na naravo in namen nepremičnine otežuje njeno uporabo preko krajevno običajno mere ali tožniku povzroča znatnejšo škodo. Ugotovilo je, da v Perovem, kjer se nahajata nepremičnini pravdnih strank, ni običajno, da bi se garaže s pohodnimi terasami z lastnostmi, kot jih ima toženkina, gradile neposredno ob meji s sosednjim zemljiščem. Krajevno običajno bi bilo, da bi toženka objekt postavila v oddaljenosti štirih metrov od meje, kot to za gradnjo tovrstnih objektov brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča določa občinski prostorski načrt, saj so odmiki namenjeni preprečevanju protipravnih vplivov na sosednje nepremičnine. Zaključilo je, da celota imisij, ki so nastale zaradi toženkinega ravnanja, otežuje rabo tožnikove nepremičnine čez krajevno običajno mero, zato pomenijo prepovedano imisijo.

7.Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji, da preureditev dvorišča v garažni objekt s pohodno teraso tik ob meji s sosednjo nepremičnino v naselju pravdnih strank ni običajna. Drugače kot sodišče prve stopnje pa je povečano nevarnost vloma oziroma lažjo dostopnost v tožnikovo hišo, prekomerno osenčenost in izostanek zadostne prevetritve njegovega dvorišča ter težje vključevanje na javno cesto ocenilo kot nebistvene imisije, ki so glede na naravo in namen nepremičnine ter krajevne razmere običajne. Osenčenje ne otežuje funkcije dvorišča, vlažnost se ni odrazila v notranjosti tožnikove hiše, varno vključevanje na javno cesto pa je mogoče zagotoviti s postavitvijo ogledala. Tožnik mora zato te imisije trpeti. Nasprotno je poseg v tožnikovo zasebnost v okoliščinah konkretnega primera štelo za prekomeren vpliv, ki čezmerno otežuje izvrševanje njegove lastninske pravice, pri čemer njegov vir ni garaža sama po sebi, temveč uporaba njene strehe kot pohodne terase. Prestavitev celotne garaže bi bila zato pretirana, medtem ko delna odstranitev terase, tako da bo ta od meje oddaljena štiri metre, pomeni sorazmeren ukrep, s katerim bodo škodljivi vplivi s toženkine nepremičnine učinkovito odstranjeni.

Navedbe strank v revizijskem postopku

8.Tožnik v reviziji izpostavlja, da gre v konkretnem primeru za skupek ravnanj, ki povzročajo nedopustne imisije, zato jih je treba vrednotiti skupaj. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da celota vseh vplivov, ki jih povzroča toženkina garaža, pomeni prepovedano imisijo. Napačen je zaključek sodišča druge stopnje, da večja možnost vloma, delni odvzem osončenosti in težje vključevanje na cesto ne pomenijo protipravnega vznemirjanja oziroma prepovedane imisije. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeni.

9.Toženka v odgovoru na revizijo pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da objekt ne pomeni bistvene imisije. Možnost vloma v tožnikovo hišo prek terase spornega objekta ocenjuje kot neživljenjsko in izpostavlja, da minimalni odvzem svetlobe na dvorišču ne otežuje njegove uporabe. Pogled s terase sam po sebi še ne pomeni prekomerne imisije, pri čemer tožnik niti ni zatrjeval, da bi toženka gledala v njegove prostore. Upoštevati je treba, da tožnik živi med dvema javnima cestama, zato ne more pričakovati zasebnosti. Vključevanje na cesto ni odločilno oteženo. Sklicuje se na sodno prakso in poudarja, da vsako poseganje v lastninsko pravico na sosednji nepremičnini še ne pomeni protipravne imisije, ki bi upravičevala sodno varstvo. Sporna garaža ni krajevno neobičajna, saj ima tudi tožnik meji z drugim sosedom zgrajeno garažo s pokrito teraso. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Presoja Vrhovnega sodišča

10.Revizija je utemeljena.

11.Lastniki sosednjih oziroma prostorsko povezanih nepremičnin morajo svojo lastninsko pravico izvrševati obzirno, tako da se medsebojno ne vznemirjajo in si ne povzročajo škode (prvi odstavek 73. člena SPZ). Temeljno pravilo sosedskega prava določa prvi odstavek 75. člena SPZ, po katerem mora lastnik nepremičnine pri njeni uporabi opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali ki povzročajo znatnejšo škodo. Nebistvene vplive s prostorsko povezanih nepremičnin so tako lastniki dolžni trpeti, čeprav so zanje moteči, medtem ko so zoper imisije, ki so zaradi preseganja krajevno običajne mere ali povzročanja znatnejše škode opredeljene kot prepovedane, upravičeni uveljavljati pravno varstvo.

12.Uvodno je treba pojasniti, da pravno vprašanje, ali vplivi s toženkine nepremičnine presegajo krajevno običajne mere, ni predmet tega revizijskega preizkusa. V konkretnem primeru sta namreč sodišči prve in druge stopnje skladno ugotovili, da v naselju, kjer prebivata pravdni stranki, nobeno od dvorišč razen toženkinega ni bilo spremenjeno v garažo s pohodno teraso, ki bi bila postavljena tik ob meji s sosednjo nepremičnino. Toženka z navedbami v odgovoru na revizijo, s katerimi nasprotuje presoji, da sporni objekt ni krajevno običajen, izpodbija na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljen revizijski razlog.

13.Potem ko sta pritrdilno odgovorili na gornje vprašanje, sta nižji sodišči zavzeli različno stališče glede tega, ali učinkovanje toženkinega objekta na tožnikovo nepremičnino prekomerno otežuje njeno uporabo, in izrekli različno posledico. Kot smiselno opozarja tožnik, sta k oceni bistvenosti oziroma prepovedanosti imisij, ki jih povzroča postavljena garaža s teraso, pristopili metodološko različno. Sodišče prve stopnje se je zavzelo za razlago, po kateri je presoja, ali je uporaba nepremičnine prekomerno ovirana, odvisna od skupnega učinka vseh ugotovljenih vplivov, ki izvirajo iz objekta, medtem ko je sodišče druge stopnje vsak od posameznih dejavnikov vrednotilo posebej oziroma neodvisno od drugega. V skladu s to razlago je zaključilo, da verjetnost vloma oziroma olajšan dostop do tožnikove hiše, povečana osenčenost in zmanjšana prevetritev njegovega dvorišča ter oviran dostop do javne ceste vsak zase še ne pomenijo bistvene imisije; kot upošteven je prepoznalo le poseg v tožnikovo zasebnost, ki izvira iz terase objekta, s katere je mogoč pogled v njegovo stanovanjsko hišo in se uporablja za igro in druženje. Zapolnitev pravnega standarda prepovednih imisij v tem revizijskem postopku tako zahteva odgovor na vprašanje, kateri pristop je pravilen v konkretnih okoliščinah primera.

14.Kot je mogoče povzeti iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, imajo vsi vplivi, na katere se je skliceval tožnik, skupen vzrok v postavitvi objekta ob meji s tožnikovo nepremičnino. Čeprav se njegovi posamezni deli uporabljajo kot garaža, vetrolov, pohodna terasa in dostop do toženkine stanovanjske hiše, je treba objekt gledati predvsem kot celoto. Ni nepomembno, da je tudi tožnik v postopku jasno opredelil, da je zanj pretirano moteč celoten objekt z vsemi svojimi vplivi, ki se sicer res odražajo v različnih vidikih uporabe njegove nepremičnine.

15.Po presoji Vrhovnega sodišča ocena, ali je imisija prepovedana ali ne, ne sme temeljiti na izoliranem upoštevanju posameznih vplivov dejanja ali vzroka, ki imisije povzroča, temveč na njihovem skupnem učinku. Namen pravne ureditve varstva pred prepovedanimi imisijami je v zaščiti mirne uporabe nepremičnine pred prekomernimi vplivi s prostorsko povezanih nepremičnin. V primerih, kot je obravnavani, ko imajo vsi vplivi s sosednje nepremičnine isti vzrok, lahko razčlenjevanje na posamezne motnje, ki bi bile vsaka zase sicer še v mejah dovoljenega, skupaj pa presegajo prag, ki je danih razmerah krajevno običajen, deluje v nasprotju s tem namenom ter umetno oziroma neživljenjsko. Lastnik, na čigar nepremičnino se stekajo vplivi s sosednje oziroma prostorsko povezane nepremičnine, vse motnje praviloma dojema kot enoten pojav, in ne kot niz ločenih motečih dejavnikov. Nasprotno utegne pristop, po katerem je treba vplive sosednjega ali prostorsko povezanega objekta razčleniti na posamične imisije, v posameznih primerih privesti do položaja, v katerem se lastnik ne bi mogel učinkovito zavarovati pred (v celoto) povezanimi in iz istega vira izvirajočimi vplivi, čeprav bi njihov skupni učinek povzročil, da je uporaba njegove nepremičnine otežena čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. To bi bilo v očitnem nasprotju s pravili sosedskega sožitja.

16.Prav do takšnega položaja je po presoji Vrhovnega sodišča prišlo v obravnavani zadevi. Sodišče druge stopnje je s takšnim atomiziranim pristopom celoto vplivov, ki izvirajo iz toženkine nepremičnine, razbilo na posamezne moteče vplive in jih ocenilo kot nebistvene, češ da bi morali biti intenzivnejši in uporabo nepremičnine oteževati v znatnejši meri. Takšna metoda ne upošteva, da pogosto (in prav obravnavana zadeva je tak primer) šele povezanost vseh vplivov ustvari nedopustno imisijo, čeprav bi vsak posamezno ostal pod pragom bistvene motnje. V takih primerih je celota več kot vsota njenih delov. Sodišče druge stopnje bi tako moralo vprašanje, ali je tožniku uporaba njegove nepremičnine zaradi postavitve objekta otežena preko krajevno običajne mere, razrešiti ob skupnem upoštevanju povečane osenčenosti, zmanjšane prevetritve in vpliva vlage na tožnikovem dvorišču, poseganja v tožnikovo zasebnost ter težjega vključevanja v promet.

17.Povečana možnost vloma v tožnikovo stanovanjsko hišo v ta okvir ne spada. V tem delu se Vrhovno sodišče sicer strinja s sodiščem druge stopnje, da gre pri ravnanju potencialnega vlomilca za preveč oddaljen in hipotetičen položaj, vendar pa - drugače kot to sodišče - sodi, da sploh ne gre za dejavnik, ki bi izviral iz toženkinega objekta in ki bi ga bilo zato mogoče opredeliti kot (bistveno ali nebistveno) imisijo. Kot izhaja iz prvega odstavka 75. člena SPZ, je lastnik nepremičnine dolžan opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki otežujejo uporabo prostorsko povezanih nepremičnin. S povečano možnostjo vloma toženka uporabe tožnikove nepremičnine ni v ničemer otežila, saj uresničitev te možnosti ni odvisna od njenega ravnanja (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko vlomilec do tožnikove hiše dostopa tudi preko njegovega neograjenega dvorišča), temveč od protipravnega ravnanja tretje osebe, na katero toženka nima vpliva. Tovrstna "motnja" zato niti ne more biti del skupne presoje dejavnikov, ki izvirajo iz toženkinega objekta.

Sklepno in odgovor na dopuščeno vprašanje

18.Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je v konkretnem primeru štelo, da izgradnja garaže s teraso na meji s tožnikovo nepremičnino ne pomeni prepovedane imisije.

19.Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

O stroških postopka

20.Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

21.Sodišče druge stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, Vrhovno sodišče vanjo ni poseglo.

22.Tožnik je z revizijo uspel, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora toženka povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Ti znašajo 1.417,20 EUR (500 točk za predlog za dopustitev revizije, 600 točk za revizijo, 22 % DDV, skupaj torej 1.342 točk po 0,60 EUR, 153,00 EUR sodne takse za predlog za dopustitev revizije in 459,00 EUR sodne takse za revizijo). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo. Odločitev o reviziji vsebuje odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

23.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 194/2012 z dne 15. 1. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 75, 75/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.