Jedro

Zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnega premoženja je pravno upravičen le nasproti zavezancu, v katerega premoženju so nepremičnine, ki se po ZDen vrnejo upravičencu (51. člen), zato je upravni organ pravilno odločil, ko je zavrnil zahtevek upravičenca, da se mu v obliki nadomestnega premoženja vrnejo podržavljene nepremičnine, ki so v lasti fizičnih oseb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve, Odsek za gospodarstvo občine z dne 17.2.1993, s katero je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč tožnikov, ki so jim bila odvzeta na podlagi določb zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta obe odvzeti parceli, ki sta predmet zahteve za vrnitev v naravi, prešli v zasebno last in tako na podlagi izdane odločbe (3. odstavek 16. člena zakona o denacionalizaciji - ZDen) vrnitev premoženja ni možna. Ker sta tožnika vztrajala pri vrnitvi premoženja v naravi, čeprav jima je bilo s poročilom o ugotovljenem dejanskem stanju izrecno naznanjeno, da vrnitev v naravi ni mogoča, je upravni organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Prvostopni organ je pri izdelavi poročila celo ugotovil višino odškodnine, ki bi jo upravičenca dobila, če bi svoj zahtevek prilagodila določbam ZDen, prisilno pa prvostopni organ o vrnitvi nadomestnih nepremičnin ne more odločati, niti ne sme tožnikoma brez njune zahteve priznati odškodnine v obliki vrednostnih papirjev. Nadomestne nepremičnine lahko denacionalizacijski upravičenec pridobi samo na podlagi sporazuma z zavezancem. Če vrnitev v naravi ni možna, pripada upravičencu za razlaščeno premoženje odškodnina v obveznicah ali v delnicah Slovenskega odškodninskega sklada (42. člen ZDen), ne pa nadomestna nepremičnina. Prvostopni organ je odločil v skladu z zakonom in tudi pravilno ravnal, ko je v obrazložitvi prvostopne odločbe tožnika napotil na vložitev nove zahteve za denacionalizacijo istih zemljišč, s tem, da zahtevata tako obliko denacionalizacije, ki je po zakonu mogoča (odškodnina), in je s tem zavaroval interese tožnikov.

Tožnika s tožbo izpodbijata navedeno odločbo, ker menita, da sta po zakonu upravičena do vrnitve kmetijske zemlje, ki jima je bila podržavljena. Ker so navedena kmetijska zemljišča na podlagi arondacije prešla v zasebno last, predlagata, da se jima v zameno dodelijo druga zemljišča, saj zemljiški sklad razpolaga z relativno velikimi površinami zemljišč, ki jih oddaja v najem. Sta lastnika zaščitene kmetije, ki je usmerjena v živinorejsko proizvodnjo, je dobro opremljena z mehanizacijo, ima pa v posesti premalo kmetijske zemlje. Počutita se neenakopravno v razmerju do kmetov, katerih zemlja je v rokah družbenega sektorja in se zato vrača v naravi. Smiselno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnikov v tožbi iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi vseh podatkov, zbranih v upravnih spisih, je sodišče presodilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da imajo na obeh podržavljenih parcelah, ki sta predmet denacionalizacije, lastninsko pravico fizične osebe, kar tožnika ne oporekata, pravilno odločila, torej v skladu z določbami ZDen, na katere se v izpodbijani odločbi tudi sklicuje in jih sodišče zaradi ponavljanja ne navaja. Sodišče pri tem le dodaja, da je zahtevek v obliki vrnitve nadomestne nepremičnine po ZDen odškodninski zahtevek. Glede na določbo 3. odstavka 42. člena ZDen, ki ureja pogoje za odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine (sporazum med upravičencem in zavezancem), je treba takšen zahevek obravnavati kot predlog upravičenca zavezancu za sklenitev poravnave (69. člen ZDen). Takšen predlog je pravno upravičen le nasproti zavezancu, v katerega premoženju so nepremičnine, ki se po ZDen vrnejo upravičencu (1. odstavek 51. člena ZDen), torej podržavljeno premoženje, glede katerega po ZDen ni ovir za vrnitev (3. odstavek 16. člena ZDen). Ker sodišče v upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijane odločbe, trditve tožnikov, da sta v neenakopravnem položaju v razmerju do kmetov, katerih odvzeta zemlja je v rokah družbenega sektorja in jo ti zato dobijo vrnjeno v naravi, sodišče ni presojalo.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).