Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Načelno je vsak izostanek z dela, ki ni bil v naprej dovoljen, oziroma katerega delavec ne opraviči z zdravniškim potrdilom, ali pozivom državnega organa, neopravičen. Delodajalec, ki je delavca v naprej opozoril na posledice, ki lahko nastopijo, če bo šel v BIH, kjer so bile vojne razmere, je lahko štel delavčev izostanek za neopravičen, če se iz BIH zaradi vojnih razmer ni mogel pravočasno vrniti na delo.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Delovno in socialno sodišče je s sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 25.5.1992 in 28.9.1992, po katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zato je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, v presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik potoval domov v BIH na dopust, od koder se zaradi vojnih razmer ni mogel pravočasno vrniti na delo, ki bi ga moral nastopiti 3.5.1992, in da je to opravičljiva objektivna okoliščina, ki je tožnik ni mogel predvideti, zato njegovega izostanka z dela ni mogoče šteti za neopravičenega.
Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo, zavrnilo pa je pritožbo tožnika. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik sam odločil za potovanje v BIH, čeprav je bilo to zaradi vojnih dogodkov tvegano. Nadrejeni delavec ga je tudi opozoril na izgubo pravic v primeru nepravočasne vrnitve. Tožnik je tako prevzel vsa možna tveganja, zato mora tudi sam nositi posledice nepravočasne vrnitve na delo.
Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in ugodi njegovi pritožbi ter prvostopno sodbo tako spremeni, da ugodi vsem njegovim zahtevkom. Navaja, da je imel odobren dopust v času od 17.4. do 3.5.1992, da se je pred odhodom v BIH pri svojih sodelavcih pozanimal o razmerah v BIH, zato je bil prepričan, da je stanje povsem normalno. V Ljubljano se je odpravil pravočasno, in šele ko je bil od svoje vasi oddaljen okoli 70 km, je bil blokiran promet. Takoj, ko je 12.5.1992 uspel priti v Ljubljano, se je javil pri toženi stranki. Glede na to meni, da ne gre za neopravičen izostanek. Po revidentovih navedbah je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da se je vojno stanje začelo aprila 1992, to se je začelo v začetku maja 1992. Ni imel namena neopravičeno izostati z dela, zato za neopravičen izostanek ni podan naklep niti malomarnost, saj je takoj, ko je lahko, sporočil v toženo stranko o ovirah, ki so nastopile. Navaja, da sodišče druge stopnje ni imelo podlage, da na podlagi istega dejanskega stanje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, saj ni opravilo glavne obravnave.
Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitev določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče preizkusilo le, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar ni ugotovilo, da bi bila podana taka bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da v izpodbijani sodbi tudi materialno pravo ni zmotno uporabljeno. Po določbi 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavcu med drugim preneha delovno razmerje, če je bil neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Zakon ne določa, kdaj je odsotnost z dela neopravičena, ampak določa, kdaj je odsotnost z dela opravičena. Neopravičena je torej vsaka odsotnost z dela, ki ni opravičena. Odsotnost z dela je opravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba, in splošni akt delodajalca, in odsotnost, ki jo odobri pristojni organ, oziroma pooblaščeni delavec delodajalca. Na splošno velja, da je neopravičen vsak izostanek z dela, ki ni bil v naprej dovoljen oziroma, katerega delavec ne opraviči z zdravniškim potrdilom, da je bil začasno zadržan od dela ali s pozivom državnega organa, ki se mu je moral odzvati. Revident navaja, da je bil opravičeno odsoten zato, ker se na delo ni mogel pravočasno vrniti zaradi objektivnih okoliščin - vojnih razmer.
Tožena stranka pa tega razloga ni štela kot opravičljivega, zato ker je bil revident opozorjen na take razmere in tudi na posledice, ki jih bo lahko imel njegov odhod v BIH in nepravočasna vrnitev na delo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je to sprejemljiv razlog, da tožena stranka kot delodajalec revidentov izostanek z dela ni opravičila, in ga šteje kot neopravičenega. Tudi iz revidentovih navedb in izpovedi izhaja, da je vedel za nestabilnost razmer v BIH. Svoj odhod v BIH v nasprotju z napotili tožene stranke, opravičuje, da ni vedel, kaj je z družino, ker telefonske zveze niso delovale. Torej je vedel, da so razmere nenormalne.
Sodišče druge stopnje je imelo pravno podlago za spremembo sodbe sodišča prve stopnje brez opravljene obravnave v določbi 4. točke 373. člena ZPP.
Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.
Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).