Jedro

Bistvo razpravnega načela, opredeljenega v prvem odstavku 7. člena ZPP in konkretiziranega v 212. členu ZPP je v tem, da nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani na eni strani, in da sodišče ne sme odločati izven trditvene podlage strank na drugi strani. Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga ni navedla nobena stranka. Prekoračitev trditvene podlage strank predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki postane relevantna, če je lahko vplivala na odločitev v zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne le temu v ponovno sojenje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.048,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2022 dalje (točka I izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v celoti (točka II izreka sodbe).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 7. ter 212. člen ZPP, ta kršitev pa je v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP bistveno vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo izven okvirjev trditvene podlage tožene stranke (v nadaljevanju toženka). Toženka je v svojih ugovorih trdila, da do tožničine poškodbe ni prišlo na zatrjevani način, ni pa podala ugovorov v smislu, da bi tožnica, če bi do poškodbe resnično prišlo dne 5. 11. 2021, zdravniško pomoč morala iskati takoj, ter da ni sprejemljivo, da bi jo glede na naravo poškodbe in bolečine, ki jih je trpela, iskala šele naslednji dan. Če bi toženka trditve, na katerih temelji zavrnilna sodba, podala, bi tožnica razloge, zakaj je zdravniško pomoč iskala več kot 24 ur po poškodbi, natančneje obrazložila in v tej zvezi podala tudi dokazne predloge, oziroma bi predlagala, da se izvedenec medicinske stroke, katerega imenovanje je tožnica tudi pravočasno predlagala, izjasni tudi glede vprašanja, ali je mogoče, da bi tožnica v utrpelih poškodbah delala še dan in pol ter nato opravila tudi pot iz V. v B. in nazaj. Ker toženka teh ugovorov ni podala, problematizirala je le navedbe ob pregledu pri zdravniku, da je do poškodbe prišlo istega dne, čeprav je tožnica trdila, da je do poškodbe prišlo dan prej, sodba za tožnico predstavlja sodbo presenečenja. Z ravnanjem sodišča je bila tožnici odvzeta možnost navajanja dejstev in dokazov v svojo korist, glede na to, da se o razlogih, s katerimi sodišče utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka, ni mogla izjasniti in se ta dejstva v postopku tudi niso obravnavala.

Izpodbijana sodba je zmotna tudi v dejanskem smislu, saj je tožnica predložila listinska dokazila, iz katerih izhaja, da se je dogodek zgodil 5. 11. 2021, o tem pa je tožnica tudi izpovedala kot stranka. Ob tem sodišče tudi ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi samo znalo presoditi, da je nemogoče, da bi tožnica po poškodbi še delala in upravljala z vozilom, saj bi glede tega moralo sodišče prve stopnje imenovati izvedenca medicinske stroke, ki je že bil predlagan s strani tožnice. Prav tako sodišče neutemeljeno ne verjame priči A. A., ki je sicer res tožničin delodajalec in bivši partner. Zgolj bivšo partnerstvo, ob odsotnosti kakšnih drugih okoliščin, ki bi kazale na njegovo neverodostojnost, pa ne more biti razlog, da mu sodišče ne bi poklonilo vere.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da je bila tožnica dne 5. 11. 2021 sama v lokalu in njenega padca ni videl nihče, da se škodni dogodek ni zgodil 5. 11. 2021, saj iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica zdravniško pomoč poiskala šele naslednji dan 6. 11. 2021, ko je bil v Splošni bolnišnici opravljen prvi pregled ob 20.44 uri, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica pri zdravniku povedala, da je padla v službi, ter da ob tem ne verjame priči A. A., tožničinemu delodajalcu in bivšemu partnerju tožnice, saj je glede na njegov pretekli odnos s tožnico zainteresiran za izid pravde.

6. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje sicer ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožnica pa v pritožbi uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo razpravnega načela, ki je po mnenju pritožbe prerasla v absolutno bistveno kršitev določb postopka, in sicer kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Bistvo razpravnega načela, opredeljenega v prvem odstavku 7. člena ZPP1 in konkretiziranega v 212. členu ZPP2 je v tem, da nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani na eni strani, in da sodišče ne sme odločati izven trditvene podlage strank na drugi strani. Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga ni navedla nobena stranka.3 Prekoračitev trditvene podlage strank predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki postane relevantna, če je lahko vplivala na odločitev v zadevi.4

8. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje v delu, ko je ugotovilo, da je neživljenjsko, da bi tožnica s tako hudimi bolečinami, ki jih je utrpela ob zlomu rebra, nadaljevala z delom dne 15. 11. 2021, nato naslednji dan ponovno prišla na delo ter odšla na pregled k zdravniku šele po končanem delu dne 16. 11. 2021, oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank v postopku ni zatrjevala. Toženka je zatrjevala le, da do poškodbe ni prišlo na zatrjevani način, in da se škodni dogodek ni zgodil dne 5. 11. 2021, saj je tožnica odšla v urgentno ambulanto šele 6. 11. 2021 popoldne. V obravnavani zadevi je prekoračitev trditvene podlage s strani sodišča prve stopnje vplivala na odločitev, saj je sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo dodatno utemeljilo svojo odločitev, da se škodni dogodek ni zgodil dne 5. 11. 2021. 9. Prav tako je sodišče prve stopnje poseglo na področje izvedenstva, ko je zaključilo, da tožnica z bolečinami, kakršne je imela, ne bi mogla delati še isti dan 5. 11. 2021 v lokalu do 16. ure, se nato peljati iz V. v B., ter drugo jutro ponovno priti na delo, ter obiskati zdravnika šele 6. 11. 2021 popoldne. Tožnica je po njenih zatrjevanjih padla v gostinskem lokalu, kjer ji je spodrsnilo, se pri tem udarila v desni ledveni del (da ima zlomljeno rebro se ni pokazalo niti v urgentni ambulanti dne 16. 11. 2021, pač pa šele kasneje ob ponovnem pregledu v urgentni ambulanti dne 9. 1. 2021), zato bi odgovor na takšno vprašanje lahko podal samo sodni izvedenec medicinske stroke, in to šele po tem, ko bi takšne trditve v postopku bile podane s strani toženke.

10. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje (340. člen ZPP), saj ni dokazno ocenilo izpovedbe tožnice ter prič A. A. in B. B. Kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi, dejstvo, da je bil A. A. tožničin bivši partner in njen delodajalec, v prostorih katerega je prišlo do škodnega dogodka, samo po sebi še ne more pomeniti, da je slednji zainteresiran za izid pravde na strani tožnice. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ostalih listinskih dokazil, in sicer Prijave nezgode - poškodbe pri delu (dokaz A2), izvida Splošne bolnišnice (dokaz A4), izpisa iz ambulantnega kartona tožnice Zdravstvenega doma (dokaz A5), izjav o škodnem dogodku, ki so jih na obrazcih toženke podali tožnica, A. A. in B. B. (dokazi B3, B4 in B5) ter do prijave škodnega primera, ki ga je izpolnil C. C. (dokaz B6), iz katerih vseh izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo dne 5. 11. 2021. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da se škodni dogodek ni zgodil dne 5. 11. 2021 vsaj preuranjen, če ne napačen.

11. Ob zgoraj podani procesni kršitvi, ter ob tem ko je ostalo dejansko stanje v zvezi z dnem nastanka škodnega dogodka, za katerega tožnica zatrjuje da se je pripetil 5. 11. 2021, nepopolno ugotovljeno, je pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP in prvim odstavkom 355. člena ZPP ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo le-temu v ponovno sojenje. V slednjem bo moralo sodišče prve stopnje glede dejstva, ali se je škodni dogodek zgodil dne 5. 11. 2021 ali ne, upoštevati metodološki napotek iz 8. člena ZPP in ponovno oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Prav tako se bo moralo izreči še o ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti in upoštevati toženkin ugovor sokrivde.

12. Pritožbeno sodišče v zadevi ni moglo samo odločiti, saj mora kršitev odpraviti sodišče prve stopnje, ki mora ponovno izvesti celotno dokazno oceno glede dneva nastanka škodnega dogodka, ki lahko privede do drugačnega dejanskega zaključka, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijani sodbi. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da držijo tožničine navedbe, da se je poškodovala dne 5. 11. 2021, se bo moralo opredeliti tudi do ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. V tem primeru bo prvič in v celoti odločeno o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ne smejo biti prvič presojani v pritožbenem postopku. Zaradi tega mora biti strankam zagotovljena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), s tem pa tudi pravica do izjave, ki je vsebovana v 22. členu URS.5

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prvi odstavek 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. 2 212. člen ZPP določa, da mora vsaka stranka mora dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. 3 Tako J. Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 212. členu, str. 349. 4 Tako sklep VSRS II Ips 70/2019 z dne 5. 5. 2020. 5 Tako odločba USRS Up-964/16 z dne 9. 1. 2020.