Jedro

V postopkih lastninjenja je temelj pridobitve lastninske pravice zakon. Toda v zemljiškoknjižnih postopkih je treba upoštevati tudi zemljiškoknjižna pravila, zahtevajo se namreč listine, ki pridobitev lastninske pravice izkažejo.

Sklicevanje pritožnice, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi določb ZSKZ, v zemljiškoknjižnem postopku ne more biti uspešna, na podlagi tega zakona je bilo izdano navodilo, ki predpisuje, katera dokumentacija je potrebna za vpis v zemljiško knjigo, in je pritožnica v tem zemljiškoknjižnem postopku ni priložila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijani sklep v obsegu, ki glasi: „Ugovoru predlagatelja se ugodi in sklep zemljiškoknjižne referentke Dn št. 3641/2009 z dne 23.11.2009 spremeni, tako da se“ ; razveljavi, v preostalem delu se pritožba zavrne in sklep glede odločitve o dovolitvi vpisa potrdi.

Udeleženec O. sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru predlagatelja in sklep zemljiškoknjižne referentke Dn št. 3641/2009 z dne 23.11.2009 spremenilo tako, da se na podlagi posadne listine z dne 31.8.2009 dovoli vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja.

Druga udeleženka O. se je zoper sklep pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in drugim odstavkom 120. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep tako spremeni, da se odloči, da predlagani vpis ni dovoljen, podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu. Priglasila je stroške pritožbe. Sklep je nepravilen in nezakonit. Iz razlogov sklepa izhaja, da je Okrajno sodišče v Radovljici ponovno odločilo o ugovoru predlagateljice, o katerem je bilo že odločeno s sklepom istega sodišča 30.11.2010 Dn št. 3641/2009, ki je bil skupaj s sklepom zemljiškoknjižne referentke Okrajnega sodišča v Radovljici Dn št. 3641/2009 (zoper katerega je bil ugovor vložen) z dne 23.11.2009 glede predmetne parcele št. 1 k.o. Ž. razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 338/2011 z dne 7.9.2011. V ponovljenem postopku na podlagi sklepa Višjega sodišča v Kopru Cdn 634/2013 z dne 7.1.2014 bi moralo sodišče prve stopnje odločati neposredno o zemljiškoknjižnem predlogu in ne o ugovoru. Sklep je nezakonit, sodišče v izreku spreminja sklep zemljiškoknjižne referentke Dn 3641/2009 z dne 23.11.2009, ki ga je razveljavilo že Višje sodišče v Ljubljani. To predstavlja bistveno postopkovno kršitev.

Prav tako niso upoštevana jasna napotila Višjega sodišča v Kopru iz sklepa z dne 7.1.2014. Vpis je predlagan pri nepremičnini v družbeni lastnini, kjer je pravni prednik osebe, ki je izdala zemljiškoknjižno dovolilo, vpisan kot imetnik pravice uporabe. Treba je torej upoštevati, da gre za lastninjenje nepremičnine, kjer je temelj zakon in mora sodišče presojati, kateri zakon je temelj za vpis lastninske pravice in ali so predložene potrebne listine. Najprej je torej treba ugotoviti, po katerem zakonu se je nepremičnina lastninila. V konkretnem primeru posadna listina z dne 31.8.2009 ni ustrezna listina za dovolitev predlaganega vpisa in vpis v korist D. d.o.o. po stanju v zemljiški knjigi ne bi smel biti dovoljen. Predmetna nepremičnina namreč ni družbeni kapital, ki bi izviral iz poslovanja nekdanjega družbenega podjetja, zaradi česar se ni mogla lastniniti po Zakonu o zaključku lastninjenja – privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO). Nesporno je, da S. d.d. in njen pravni prednik nepremičnine nikdar nista imela v uporabi. Predlagateljica D. v pritožbi v postopku pod Dn št. 3641/2009 celo sama navaja, da vpisani imetnik ni lastnik nepremičnine. S parcelo že vsa leta upravlja in jo ima v uporabi O., ki je po predpisih o lastninjenju pridobila izvirno lastninsko pravico. Meni, da jo je pridobila na podlagi določb Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) in to obrazloži, zakonsko podlago je predstavljal tudi prvi odstavek 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Tudi to obrazloži. Iz navedenih razlogov bi bilo treba predlagani vpis zavrniti. Kot dokaz za svoje navedbe prilaga določene listine.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. Izpodbijani sklep je izdan po tem, ko je Višje sodišče v Kopru z odločbo Cdn 634/2013 z dne 7.1.2014 razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Radovljici Sdn 8000100425/2011 z dne 25.9.2011 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. O vpisu je sedaj pravilno ponovno odločal zemljiškoknjižni sodnik, kot to za take primere predpisuje ZZK-1 v 5. točki drugega odstavka 161. člena. Res je, da je bil predhodno sklep zemljiškoknjižne referentke (kot tudi zemljiškoknjižne sodnice) glede predmetne parcele razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 338/2011 z dne 7.9.2011, v preostalem obsegu pa je pravnomočen (umik ugovora) ter se zato v izreku v delu, ki sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.11.2009 spreminja, ponovno odloča o isti stvari, kar predstavlja uradoma upoštevno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je napačen tudi zapis, da je odločeno o ugovoru zoper navedeni sklep. To je narekovalo razveljavitev sklepa v tem obsegu (5. točka drugega odstavka 161. člena ZPP ter 354. člen ZPP).

V konkretnem postopku zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot mu to nalaga 124. člen ZZK-1, ter je eno izmed temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka tudi načelo formalnosti. V konkretnem primeru gre tudi za lastninjenje nepremičnine, na kar utemeljeno opozori pritožba. V postopkih lastninjenja je temelj pridobitve lastninske pravice zakon. Toda v zemljiškoknjižnih postopkih je treba upoštevati tudi zemljiškoknjižna pravila, zahtevajo se namreč listine, ki pridobitev lastninske pravice izkažejo. Večina zakonov, ki urejajo lastninjenje, ne predpisuje načina vpisa pridobljene pravice na tej podlagi v zemljiški knjigi, nekateri pa to vprašanje uredijo. Sklicevanje pritožnice, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi določb ZSKZ, v zemljiškoknjižnem postopku ne more biti uspešna, na podlagi tega zakona je bilo izdano navodilo, ki predpisuje, katera dokumentacija je potrebna za vpis v zemljiško knjigo, in je pritožnica v tem zemljiškoknjižnem postopku ni priložila (Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. na občine, Ur. list RS št. 32/1993 - npr. potrebno je priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice, ki bi izkazoval, kdo je dejanski pridobitelj - prim. odločbo VSK CDn 162/2012 z dne 29.5.2012). Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe ZGJS, ta prav v 76. členu, ki ga omenja pritožnica, zahteva, da se predlogu za vpis priloži pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu, in tudi tem zahtevam pritožnica v tem zemljiškoknjižnem postopku ni zadostila.

Neutemeljeno pritožnica napada tudi razloge sklepa, s katerim je utemeljilo sprejeto odločitev o dovolitvi vpisa lastninske pravice v korist predlagateljice. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje za odločitev podalo potrebne razloge, tudi glede vprašanja pridobitve lastninske pravice in so ti razlogi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravno pravilni. ZZLPPO namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da se za last Slovenske razvojne družbe (predlagateljica je njena univerzalna pravna naslednica) šteje tudi premoženje fizičnih in pravih oseb doma in v tujini skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij oz. drugih pravnih oseb, registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi ZLPP ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993. V takem primeru gre za ex lege prenos lastninske pravice na sredstvih oz. premoženju, ki v otvoritvenih bilancah podjetij, ki so se lastninila, ni bilo prikazano. Predlagateljica je torej vpis utemeljila na listini, ki jo je izstavil pravni naslednik v zemljiško knjigo vpisanega imetnika pravice uporabe, ki ji na podlagi zakona priznava lastninsko pravico, kar na zgoraj razloženo zadošča za vpis. Sama vsebina dejanskih in posledično pravnih razmerij, na katerih pritožba gradi zaključek, da je sama postala na podlagi lastninjenja lastnica, pa ne more biti predmet presoje v tem formalnem postopku, v primeru spora bo morala pritožnica svojo lastninsko pravico uveljavljati v pravdi.

Ker razlogi pritožbe niso podani ter je odločitev materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

Udeleženci v nepravdnih postopkih sami krijejo svoje stroške, kar torej velja tudi za pritožnika (35. člen ZNP v zvezi s

120. členom ZZK-1).