Jedro

Kljub temu, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedoval o duševnih bolečinah zaradi skaženosti zaradi postoperativne brazgotine, takšne njegove navedbe niso bile objektivizirane z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke. Prav tako pa v zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi takšna ugotovitev sodišča nasprotovala podanemu izvedenskemu mnenju.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o pravdnih stroških.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot delavec drugo tožene stranke poškodoval na delovnem mestu 24.6.1997 in utrpel težji izpah desnega kolena s pretrganjem vezi in trajnejšimi posledicami, za kar mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.100.000 SIT (1.300.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 300.000 SIT za strah in 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 182.077 SIT. Zahtevek iz naslova skaženosti je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in odškodnino zvišalo na 1.500.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 2.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, višji tožbeni zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških in obrestnem delu zahtevka.

Revizijo je tožeča stranka vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Navaja, da bi mu morala biti priznana odškodnina iz naslova skaženosti in zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bile ugotovitve sodišča v tej zvezi v nasprotju z ugotovitvami v izvedenskem mnenju. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 8763,14 EUR (prej 2.100.000 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

I. O delnem zavrženju revizije: Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Tožnikovo revizijo je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. členom ZPP).

II. O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za primerljivo škodo. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju dr. M. K., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v vsakdanjem življenju tožnika (tako na delovnem mestu kot tudi pri športnih aktivnostih) v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnika ob času škodnega dogodka, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Revizija neutemeljeno zatrjuje zmotno uporabo prava, ker sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožnikov zahtevek za povračilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti se prisodi oškodovancu zaradi sprememb v njegovi zunanjosti, pri čemer morata za prisojo odškodnine obstajati tako subjektivni, kot objektivni element. Pri odmeri odškodnine se upoštevajo tako mesto ter izraženost npr. brazgotine, kot tudi osebne lastnosti oškodovanca (spol, starost, status) ter vse ostale okoliščine individualnega primera, iz katerih je moč sklepati na obstoj duševnih bolečin iz tega naslova. Kljub temu, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedoval o duševnih bolečinah zaradi skaženosti zaradi postoperativne brazgotine, takšne njegove navedbe niso bile objektivizirane z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke. Prav tako pa v zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi takšna ugotovitev sodišča nasprotovala podanemu izvedenskemu mnenju. Izvedenec dr. M. K. je v svojem mnenju navedel, da je skaženost podana zaradi omejene gibljivosti in ohlapnosti kolenskega sklepa (kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri prisoji odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti), glede brazgotine pa izvedenec ni podal posebnih ugotovitev. Skaženosti zaradi pošepavanja na desno nogo, ki ga izvedenec omenja pod poglavjem statusa, pa tožnik ni uveljavljal. S tem je bilo vprašanje skaženosti dovolj razčiščeno, na takšno mnenje tožnik tudi ni imel pripomb, zaključek sodišča pa je v skladu z ugotovitvami v izvedenskemu mnenju. Takšne ugotovitve pa tudi po mnenju revizijskega sodišča ne upravičujejo tožnika do odškodnine iz tega naslova.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.