Jedro

Dedni dogovor ni klasična pogodba civilnega prava, temveč se po uveljavljani sodni praksi, ker ima učinke sodne poravnave (306. člen ZPP), lahko izpodbija le po pravilih za izpodbijanje sodne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju na podlagi zakona razglasilo za dediče: D.M., B.M., D.M. in D.M., vsakega do 1/4 zapuščine (točka I. izreka izpodbijanega sklepa), ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem (točka II. izreka izpodbijanega sklepa) ter v sklep o dedovanju vneslo med dediči (navedenimi zgoraj) sklenjen dedni dogovor, s katerim so si dediči soglasno razdelili zapuščino kot je specificirano v točki III. izreka izpodbijanega sklepa, pri čemer je sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa o dedovanju odredilo zemljiški knjigi zemljiškoknjižne vpise na podlagi razdeljene zapuščine v obsegu, ki se nanaša na delitev nepremičnin (točka V. izreka) ter odredilo prenos denarnih sredstev ter premičnin (osebnega avtomobila) (točke VI., VII. in VIII. izreka).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno laično pritožbo dedič B.M. (v nadaljevanju dedič) brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa izpodbija dedni dogovor ter predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je bil sklenjen dedni dogovor, kot je naveden v sklepu o dedovanju ter je prevzel dedni delež nepremičnine, kot izhaja iz točke III/4 sklepa. Pristal pa je na manjši delež, kot bi mu po zakonu pripadal, in sicer je pristal na 2/5 nepremičnine *317 k.o. X v vrednosti cca. 18.000,00 EUR. Na manjši delež je pristal izključno pod pogojem, ker se je z njegovo mamo, sestro in bratom pred sodnico dogovoril, da mu bo mati odstopila 2/5 svojega deleža na nepremičnini *317 k.o. X, s čimer bo postal večinski lastnik nepremičnine *317 k.o. X, kjer stoji stanovanjska hiša, ki si jo želi urediti za svoje bivanje, kar kljub njegovi prošnji sodnica ni zapisala v zapisnik z navedbo, da to ni predmet razprave. Mati je zelo jasno in glasno pred sodnico povedala, da mu bo odstopila svoj delež, zato je, ker je bil prepričan, da bo spoštovala svojo obljubo, pristal na delitev kot je razvidna iz sklepa. V naslednjih dneh je materi izrazil željo, da to uredijo, vendar je mati zanikala, da bi karkoli obljubila, zato meni, da je prišlo do izreka sklepa na goljufiv način in je oškodovan.

3. Dediči na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se uporabljajo na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dediči pokojnega dedujejo po zakonu, saj zapustnik ni napravil oporoke. Ugotovilo je obseg zapuščine ter razglasilo za dediče štiri zakonite dediče, od katerih vsak deduje ¼ zapuščine, pri čemer so se zakoniti dediči na naroku dogovorili o delitvi zapuščine ter sklenili dedni dogovor in ga podpisali. Sodišče prve stopnje ga je vneslo v izrek sklepa o dedovanju.

7. Iz zapisnika o naroku dne 14. 5. 2021 je razvidno, da so vsi dediči soglasno sklenili dogovor, s katerim so se sporazumeli o delitvi in načinu delitve zapuščine po pokojnem zapustniku. Ugotoviti je, da so med seboj sklenili t.i. dedni dogovor oziroma dedni sporazum.

8. Kadar dediči sklenejo dedni dogovor, sodišče dedni dogovor navede oziroma vnese v sklep o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD),1 zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je dedni dogovor vneslo v sklep o dedovanju.

9. Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava, katere vsebina ni nujno vezana na delitev zapuščine, saj lahko dediči s sporazumom zajamejo tudi premoženje, ki ni predmet dedovanja ter na ta način z njim uredijo tudi druga pravna razmerja, ker je namen dedičev, da z dednim dogovorom (dokončno) uredijo razmerja med njimi. Dedni dogovor ni klasična pogodba civilnega prava, temveč se po uveljavljani sodni praksi,2 ker ima učinke sodne poravnave (306. člen ZPP), lahko izpodbija le po pravilih za izpodbijanje sodne poravnave. Pomeni, da zoper dedni dogovor ni moč vložiti rednega pravnega sredstva, stranke ga lahko izpodbijajo s tožbo na njegovo razveljavitev, tako kot v primeru, ko je sklenjena sodna poravnava, torej le iz razlogov iz prvega odstavka 392. člena ZPP.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so dedni dogovor na zapuščinskem naroku sklenili vsi dediči, ki so izjavili, da se z zapisanim dednim dogovorom strinjajo, sodišče pa je slednjega le navedlo v sklep o dedovanju. Dedič tega dejstva v pritožbenem postopku ne prereka, zatrjuje pa, da je dedni dogovor podpisal, ker mu je bilo s strani matere kot ene izmed zakonitih dedičev obljubljeno, da mu bo odstopila 2/5 svojega deleža na nepremičnini *317 k.o. X, s čimer bi postal večinski lastnik te nepremičnine, kjer stoji stanovanjska hiša, ki si jo želi urediti za bivanje. To obljubo sedaj mati zanika in tega ne želi urediti, zato je bil ogoljufan. Kot je že zgoraj pojasnjeno, dednega dogovora v zapuščinskem postopku z rednim pravnim sredstvom ni moč izpodbijati, ker gre za dogovor o delitvi dediščine, ki je v dispoziciji strank ter ga je moč razveljaviti le s tožbo,3 zato pritožba dediča, ki posledično izpodbija sklep o dedovanju, ni utemeljena.

11. Iz navedenih razlogov, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je sodišče druge stopnje pritožbo dediča zavrnilo kot neutemeljeno ter sklep o dedovanju sodišča prve stopnje, ki vključuje dedni dogovor, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

12. Stroški pritožbe niso bili priglašeni.

1 Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju. 2 VSL sklep II Cp 1243/2018 z dne 19. 9.2 018, VSC sklep Cp 66/2020 z dne 4. 3. 2020 idr. 3 Dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, GV, Ljubljana 1999, stran 154 - 158.