Jedro

Tudi pri odločanju o upravičenosti do BPP v obliki oprostitve stroškov postopka, kar stroški prevoza tožnika na glavno obravnavno so, se upošteva objektivni pogoj verjetnega izgleda za uspeh v zadevi iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Glede na dejstvo, da se dejansko stanje in pravna podlaga (razen sama oblika zaprošene BPP) nista spremenili, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj se tožnikova prošnja za dodelitev BPP nanaša na isti socialni spor, za katerega je bilo že predhodno (trikrat) pravnomočno odločeno, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki oprostitve plačila stroškov prevoza na obravnavno 27. 5. 2020 v socialnem sporu, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. V Ps 1142/2019. Tožena stranka je v postopku dodelitve BPP ugotovila, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj je tožnik za predmetni socialni spor vložil že tri prošnje za dodelitev BPP, o katerih je bilo tudi že pravnomočno odločeno, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v pravdi. Ker je bilo že pravnomočno odločeno, da tožnik v socialni zadevi št. V Ps 1142/32019 nima verjetnega izgleda za uspeh, je tožena stranka njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh toženih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je sklicevanje toženke na prvi odstavek 24. člena ZBPP nepravilno in v nasprotju s pravico do sodnega varstva in 21. členom Ustave RS. Tožnik nadalje meni, da se omogočanje udeležbe na sodni obravnavni ne sme presojati glede na možnost uspeha v pravdi. Nesprejemljivo je, da se tožnik ne more udeležiti sodne obravnave, ker je toženka ocenila, da v pravdi ne bo uspešen. Tožnik tudi meni, da mu je treba omogočiti udeležbo na obravnavni, ne glede na uspeh v pravdi, saj mu je ta pravica zagotovljena na podlagi 21. in 23. člena Ustave RS in se mu je ne sme odreči (16. člen Ustave RS). Tožnik sklepno predlaga, da naj sodišče njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu dodeli BPP.

4. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskega stanja v zadevi izhaja, da je tožnik predhodno že trikrat zaprosil za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v socialnem sporu, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. V Ps 1142/2019 (o prošnjah za dodelitev BPP je bilo odločeno z odločbo Bpp 460/2019 z dne 30. 9. 2019, sklepom Bpp 563/2019 z dne 15. 11. 2019 in sklepom Bpp 144/2020 z dne 5. 3. 2020 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS II U 63/2020 z dne 22. 4. 2020). V vseh treh predhodno navedenih postopkih o dodelitvi BPP je bilo pravnomočno odločeno, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v socialnem sporu, ki se vodi zaradi priznanja izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, fotokopiranja in tiskanja. Navedeno med strankama niti ni sporno. V zadevi pa obstaja spor, ali je toženka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v obliki oprostitve plačila stroškov prevoza na obravnavno 27. 5. 2020 v socialnem sporu, upravičeno zavrnila, ker tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v zadevi iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

7. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da se tožena stranka, pri odločanju o dodelitvi BPP v obliki oprostitve stroškov prevoza tožnika na glavno obravnavno, ne bi smela sklicevati na možnost uspeha v pravdi. ZBPP v prvi alineji prvega odstavka 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati. 24. člen ZBPP tako ne določa, da bi se pogoj verjetnega izgleda za uspeh ugotavljal zgolj pri določenih oblikah BPP, pač pa se tako ugotavlja za vse oblike dodelitve BPP. Izjema je zgolj dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, ko se pogoji iz 24. člena ZBPP ne ugotavljajo (peti odstavek 24. člena ZBPP). Glede na navedeno se torej tudi pri odločanju o upravičenosti do BPP v obliki oprostitve stroškov postopka, kar stroški prevoza tožnika na glavno obravnavno tudi so, upošteva objektivni pogoj verjetnega izgleda za uspeh v zadevi iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

8. Po presoji sodišča se je tožena stranka v zadevi tudi utemeljeno sklicevala na predhodne odločitve o vloženih prošnjah za dodelitev BPP v socialnem sporu V Ps 1142/2019, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v socialnem sporu, zato so bile njegove prošnje za dodelitev BPP tudi zavrnjene oziroma zavržene. Iz prve odločbe Bpp 460/2019 z dne 30. 9. 2019 izhaja, da je tožnik že 20. 9. 2019 vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper RS Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev v zvezi z dokončno odločbo 12301-317/2019/2 z dne 6. 9. 2019. Z navedeno odločbo je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana št. 1232-56172019-LJVIC/2 z dne 3. 6. 2019, s katero je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnika za dodelitev izredne denarne socialne pravne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja. Prošnja za dodelitev BPP je bila zavrnjena, ker je tožena stranka ugotovila, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh oziroma ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Obrazložitev je temeljila na Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki določa, da se lahko izredna denarna socialna pomoč dodeli osebi samo v zares izrednih okoliščinah materialne ogroženosti, v katerih se je znašla oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati in če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje (prvi odstavek 33. člena ZSVarPre). Tožnik pa se nahaja v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove potrebe in gre za situacijo na katero bi lahko vplival. Glede na dejstvo, da se dejansko stanje in pravna podlaga (razen sama oblika zaprošene BPP) nista spremenili, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj se tožnikova prošnja za dodelitev BPP nanaša na isti socialni spor, za katerega je bilo že predhodno (trikrat) pravnomočno odločeno, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi. Sodišče še ugotavlja, da tožnik niti v ponovni prošnji za dodelitev BPP niti v tožbi ni navedel, da sta se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira izpodbijana odločba, po izdaji pravnomočno zavrnjene prošnje za dodelitev BPP spremenila. Tožnik v tožbi tako ne navaja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijal dejansko stanje, na katerem je tožena stranka utemeljila izpodbijano odločbo.

9. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da mu je treba, ne glede na uspeh v zadevi, omogočit udeležbo na naroku za glavno obravnavo, saj mu to zagotavljata 21. in 23. člen Ustave RS. Sodišče tožniku pojasnjuje, ima tožnik vsekakor pravico udeleževati se sodnega postopka, tudi naroka za glavno obravnavno, saj ta pravica ni vezana oziroma odvisna od odločitve o prošnji za dodelitev BPP. Izpodbijana odločba o neupravičenosti do BPP pomeni zgolj to, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP in se tako stroški, ki bi nastali s prihodom tožnika na glavno obravnavno, kot stroški sodnega postopka, ne bi krili iz naslova upravičenosti do BPP, pač pa jih mora tožnik kriti sam.

10. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, v postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na seji, brez oprave glavne obravnave, saj je vpogledalo v izpodbijano odločbo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe, tožnik pa tudi ni predlagal izvedbe drugih dokazov.