Jedro

Z zastavno pravico na tožničinem stanovanju zavarovani kredit toženi stranki ni bil vrnjen, zaradi česar podlaga za zastavno pravico ni odpadla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je kreditna pogodba, sklenjena dne 7.3.1994 med toženo stranko in podjetjem F. d.o.o. K. za 130.000 DEM v tolarski vrednosti, razdrta, in da je zato zastavna pravica na tožničinem stanovanju po sporazumu Rg 38/94 z dne 21.3.1994, ki je bil sklenjen pred sodiščem, prenehala. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Zmotno je ugotovljeno, da je sporna kreditna pogodba izpolnjena z enostranskim pobotom, z nadomeščanjem nakazanega tolarskega kredita v znesku 10,000.000 SIT z drugim nenakazanim (spornim) kreditom. Takšen pobot bi moral biti speljan samo preko tedanje agencije za plačilni promet, ki je nadzirala tudi poslovanje bank. Obvelja ugotovitev, da si je hotela banka le bolje zavarovati prvi tolarski kredit s pretvezo sklenitve nove kreditne pogodbe. Enostransko pobotanje z internim nalogom za uradno izpolnitev sporne kreditne pogodbe ne zadošča, poleg tega pa je tudi protipravno, saj je v nasprotju z določbo 366. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Končno pa je pobot možen le med dolžnikom in upnikom, zaradi česar je v obravnavanem primeru že pojmovno izključen.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija gradi svojo trditveno podlago in pravno presojo na dejanskih in pravnih sklepanjih, ki pa jih izpodbijana sodba ne vsebuje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe ugotovilo, da s sklenitvijo sporne kreditne pogodbe ni prišlo do pobotanja glede na prejšnjo kreditno pogodbo, da torej ni šlo za pogodbeni pobot in da določil ZOR, ki se na pobot nanašajo, v tem primeru ni mogoče uporabiti. Takšno pravno razlago je glede na vsebino svojih razlogov sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Sicer pa je pobot glede na določbo 336. člena ZOR v obravnavanem primeru že pojmovno izključen. Revizija sama pravilno ugotavlja, da je pobot možen le med dolžnikom in upnikom, da pa gre v tem primeru za "ravnanje upnika z upnikom". Kljub temu pa revizija svoje pravno naziranje gradi na dejstvu, da je šlo za pobot, da pa bi ta moral biti zakonito izpeljan preko agencije za plačilni promet. Navedeno notranje protislovje v reviziji ob pravilnih dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane sodbe že kaže na njeno neutemeljenost. Obvelja torej ugotovitev, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da je s sklepanjem sporne kreditne pogodbe prišlo do realizacije soglasja volj pravdnih strank, s katerim je bil kredit po pogodbi št. 81/93 v znesku 10,000.000 SIT poplačan s kreditom po pogodbi št. 209/94, ki se je glasil na znesek 130.000 DEM v tolarski vrednosti. Zato je zmotno stališče revizije, da sporni kredit ni bil nakazan in da torej pogodba z dne 7.3.1994 ni bila realizirana.

Dejstvo, da znesek kredita ni bil nakazan na račun podjetja F. d.o.o., namreč še ne pomeni, da ni prišlo do njegove realizacije na podlagi internega bančnega naloga z dne 1.4.1994, s katerim je prišlo do pokritja obveznosti navedenega podjetja po kreditni pogodbi s št. 81/93. Ker pa na opisani način konsumirani kredit ni bil vrnjen toženi banki, tudi ni odpadla podlaga za zastavno pravico na tožničinem stanovanju v skladu s hipotekarnim sporazumom Rg 38/94. V tem okviru se revizijsko sodišče strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da je bilo v dispoziciji pogodbenih strank, kam bo nakazan kredit, odobren z novo kreditno pogodbo, zaradi česar ni sprejemljivo revizijsko stališče, da bi za takšno konsumacijo bilo potrebno soglasje agencije za plačilni promet. Obvelja dejansko in pravno sklepanje, po katerem z zastavno pravico na tožničinem stanovanju zavarovani kredit toženi stranki ni bil vrnjen, zaradi česar podlaga za zastavno pravico ni odpadla.

Revizija sicer očita izpodbijani sodbi tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar v razlogih ne pove, na kaj se navedena trditev nanaša. Kolikor gre za vsebinski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, revizija ni utemeljena. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta v svojih razlogih jasni, dosledni in v skladu z dejanskimi ugotovitvami.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.