Jedro

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov je tako ob odsotnosti ostalih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v tožnikovo identiteto premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2035/2020/5 (1312-14) z dne 24.8.2020 za besedami "se pridrži zaradi" odpravi besedilo odločbe, ki se glasi: "ugotavljanja istovetnosti in". V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce in sicer od 23. 8. 2020 od 14.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 11. 2020 do 14.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 12. 8. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je bil 21. 8. 2020 s strani varnostnih organov Republike Italije predan policijski postaji za izravnalne ukrepe A.. Toženka navaja, da dvomi v tožnikove trditve, da Slovenije ni nameraval zapustiti, ampak je odšel zgolj na izlet in ni vedel, da je v Italiji, saj niti ni vedel, kako se mesto, kamor naj bi odšel na izlet, imenuje. Poleg tega je tako v postopku s policijo, kot pri podaji prošnje, kot ciljno državo navedel Italijo. Tožnik tudi ni prvič odšel iz Slovenije. Že pri prvem prečkanju meje bi lahko odšel do najbližje vasi, a se je raje zadrževal v gozdu in čakal na kombi, da ga odpelje v Italijo. Šele, ko je bil 22. 7. 2020 vrnjen v Slovenijo, je podal namero za azil in bil pripeljan v azilni dom. Prvič, ko je vstopil v Slovenijo ni niti poskušal podati prošnje, drugič pa ga ta prošnja ni ovirala, da ne bi po manj kot tednu dni zapustil azilni dom in ponovno odšel v Italijo.

3. Toženka nadalje ugotavlja, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, iz katerega bi bilo, v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zato le-ta ni nesporno ugotovljena. Poraja se dvom, da je tožnik navedel resnične osebne podatke, saj je navajal, da izkaznice in potnega lista ni nikoli imel, „B form“ pa je pozabil doma, čemur toženka ne more verjeti, saj doslej ni storil ničesar, da bi „B form“ pridobil, navajal pa je, da bo to poskušal. Prepričana je, da tožnik pravih osebnih podatkov ne razkrije, ker bi ga Slovenija v tem primeru lažje vračala v izvorno državo.

4. Toženka meni, da tožnikova ravnanja izkazujejo izrazito begosumnost. Navaja, da mora v postopku tožniku postaviti poglobljena vprašanja o izvorni državi, preko katerih bo preverjala ali res prihaja iz Pakistana. Ugotovitev izvorne države prosilca je v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo, in če prosilec nima ustreznih listin za izkazovanje istovetnosti, je treba to ugotavljati na tak način. Trdi, da v tem primeru, brez osebnega razgovora, vsebinska odločitev o prošnji ni mogoča, saj za to niso podane zakonske izjeme. Poleg tega je treba z osebnim razgovorom bolj podrobno razjasniti okoliščine, zaradi katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito in brez osebnega razgovora ni mogoče vsebinsko odločiti o prošnji. Zato tožniku, da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo, omejuje gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da se ugotovijo dejstva, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Pojasnjuje tudi, zakaj je potrebno za tožnika uporabiti ukrep pridržanja na Center za tujce.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je šel 21. 8. 2020 na izlet z avtobusom v mesto, ki je blizu Italije in ni vedel, da je že v Italiji, saj Gorica leži tik ob meji in se je iz mejnega prehoda mogoče odpraviti peš. Tožnik je tudi pojasnil, da je prvič, ko je prestopil mejo, želel v Italijo, ker ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je mlad in neizobražen in zato gotovo ne pozna postopkov in se jim ni izogibal. Pakistan je zapustil star komaj petnajst let, ravno iz tega razloga, tj. ker je bil premlad, tudi ni imel ustreznih dokumentov, kar je povsem logična in prepričljiva razlaga. Zgolj to, da tožnik doslej ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, pa še ne more porajati dvoma v njegove osebne podatke. Toženka brez tehtnih dokazov sklepa, da tožnik dokumentov ni vzel, ker bi ga bilo ob morebitni zavrnitvi prošnje, lažje vrniti v izvorno državo. Sicer pa bi toženka v času od 12. 8. 2020 do izreka ukrepa že lahko preverila tožnikovo identiteto. Zato pogoji za omejitev gibanja niso podani.

6. Uveljavlja tudi zmotno uporabo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Trdi, da se toženka ne more sklicevati na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko. Na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III je organ, ki o tem odloča, dolžan znatno nevarnost pobega presoditi individualno. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da tožniku izreče blažji ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Tožnik je izjavil, da je njegova ciljna država Italija in je bil že drugič prijet v italijanski Gorici, tako da mu ni neznana. Obstaja utemeljen sum, da bo ponovno odšel tja in onemogočil odločanje o prošnji. Tožnikova prošnja je bila sprejeta 12. 8. 2020, ko je bila toženka prvič seznanjena, da nima dokumentov. Ker je osebni razgovor razpisan za 10. 9. 2020, bo tožnik do tedaj lahko dostavil kakršnakoli dokazila, med njimi tudi osebne dokumente.

8. Tožba je delno utemeljena.

9. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju CT) na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka).

11. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka, je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi njegove identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, saj tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa in niti na glavni obravnavi ni predložil nobene od teh listin.

12. Vendar se strinja s tožnikom, da zgolj to, da nima osebnega dokumenta (po ustaljeni sodni praksi) ne zadostuje za omejitev gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Toženka pa dvom v istovetnost tožnika utemeljuje izključno s tem, da do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, da trdi, da potnega lista in osebne izkaznice ni nikoli imel in s tem, da še do danes ni priskrbel dokumenta B form, čeprav je rekel, da bo poskušal. Po oceni sodišča te okoliščine v obravnavanem primeru še ne dosegajo pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost, ki mora biti podan, da je ta razlog za omejitev gibanja upravičen. Res je sicer, da tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa osebnih dokumentov ni imel, vendar je povedal, kako mu je ime, kako se piše, kdaj in kje je rojen, iz katere države je in kakšno državljanstvo ima. Pri tem pa je skladno izpovedoval, da je Pakistan zapustil pred polnoletnostjo, šele tedaj pa se v Pakistanu lahko pridobijo osebni dokumenti, nadalje, da nima prenosnega telefona in da domači v Pakistanu sploh nimajo telefona niti interneta. Z njimi lahko kontaktira le tako, če si izposodi mobilni telefon in kliče prijatelja v Pakistan, ki vzpostavi stik z očetom in mamo, kar pa je težko časovno uskladiti. Zato se z njima ni pogovarjal že več tednov. Sodišče v tej izpovedi ni našlo nobene nedoslednosti, prav tako pa ugotavlja, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, medtem ko toženka ni prepričljivo obrazložila, zakaj tožniku ne gre verjeti, da je tista oseba, za katero se predstavlja. Prav tako ne ugotavlja, da naj bi se tožnik kadarkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov je tako ob odsotnosti ostalih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v tožnikovo identiteto premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. Po presoji sodišča pa je toženka v tem primeru pravilno uporabila določbo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se navedeni ukrep izreče, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Za izrek ukrepa omejitve gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morata biti torej izpolnjena dva pogoja, tj. potrebnost ukrepa za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ter utemeljena nevarnost pobega.

14. Okoliščina, da bo mogoče dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, pridobiti le z osebnim razgovorom s tožnikom, med strankama ni sporna, saj se toženka nanjo sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožnik pa tega v ničemer ne izpodbija.

15. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen.1 Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

16. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz 5. alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevah X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019, ki se nanaša na 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

17. Toženkino sklepanje o obstoju utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je po presoji sodišča utemeljeno. Toženka je namreč obstoj tega pogoja za uporabo navedene določbe ZMZ-1 oprla na ugotovitev, da je tožnik, ki je v Sloveniji 12. 8. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito, 21. 8. 2020 zapustil Slovenijo in odšel v Italijo, kjer ga je prijela italijanska policija in vrnila v Slovenijo. To se je zgodilo že drugič, saj je prvič organizirano prečkal Slovenijo že julija, pri čemer ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko ga je 22. 7. 2020 v Slovenijo vrnila italijanska policija. Na podlagi navedenih dejstev je toženka ugotovila, da tožnik nima namena počakati na odločitev o njegovi prošnji in da bo, če mu gibanje ne bo omejeno na Center za tujce, ponovno zapustil Azilni dom v Ljubljani, organu pa onemogočil odločanje o njegovi prošnji, v zvezi s čemer je z njim treba opraviti osebni razgovor.

18. Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je vpogledalo v listine v upravnem spisu, na katere se sklicujeta stranki, ter z izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika presodilo, da je toženkin sklep, da je tožnik 21. 8. 2020 nameraval zapustiti Slovenijo, pravilen. Med strankama ni sporno, da je tožnika 21. 8. 2020 prijela italijanska policija in ga predala slovenskim varnostnim organom. Tožnik je torej devet dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito, Slovenijo dejansko zapustil, saj je bil prijet v Italiji. Njegovim trditvam, da je šel zgolj na izlet v neko mesto in je mejo prestopil pomotoma, to je, ker s prijatelji niso vedeli, kje meja sploh je, sodišče ne verjame, saj niso logične niti verjetne glede na okoliščine. Tožnik namreč trdi, da je s prijatelji iz Azilnega doma želel nekam na izlet, da bi se malo sprostil. Pri tem pa za sprostitev niso izbrali katerega od številnih krajev v okolici Ljubljane, v katere bi bil prevoz precej cenejši, kar bi bilo, če bi si izlet res želeli, edino logično. Sodišče namreč sodi, da so tožniku življenjski stroški glede na to, da pred odhodom iz Pakistana ni bil zaposlen, da so v družini očitno revni, saj nimajo niti telefona niti interneta, pomembni in mu zato za ceno prevoza za nek izlet v neznano mesto ne more biti vseeno. Prav tako ni logično, da si kraja niso izbrali sami, ampak naj bi jim izlet ne oziraje se na njihove želje organiziral in kupil karte kar prijatelj B. B.. Slednji sicer ni odšel z njimi, vedel pa naj bi, da je Nova Gorica lepo mesto in jim zato za izlet izbral ta kraj. Taka izpoved je neprepričljiva ne samo zaradi lokacije mesta in višje cene prevoza, ampak tudi zato, ker ni verjetno, da bi tožnikov znanec, ki ga je srečal v BIH, tako dobro poznal Slovenijo, da bi organiziral izlete po Sloveniji in izmed vseh krajev v Sloveniji, kot lepo mesto za izlet, izbral ravno Novo Gorico. Glede na navedeno ni verjetno, da bi tožnik, ki je prosilec za mednarodno zaščito in je bil nastanjen v Azilnem domu, kjer mu je zagotovljena brezplačna postelja in hrana, šel s prijatelji v kraj, ki meji z Italijo, tj. v Novo Gorico, zgolj na izlet, in sicer z enosmerno avtobusno karto, nazaj v Azilni dom pa naj bi lahko prišli kar s taksijem. Pri tem je bil že tožnikov odhod iz BIH načrtovan z vodičem in organizatorjem, ki sta organizirala pot zato, da bi skupino 26 ali 27 oseb, v kateri je bil tožnik, pripeljala v Italijo in ne v Slovenijo. Nenazadnje tudi ni nepomembno, da ima tožnik v Italiji strica, kar je sicer v upravnem postopku zamolčal, kot je pojasnil zato, ker je bil stric ravno takrat v Pakistanu. Pri tem se je tožnik v Sloveniji po lastnih izpovedih zadrževal v gozdu, ker je tri dni čakal na kombi za prevoz na poti v Italijo. Po presoji sodišča glede na navedeno ne more iti za splet okoliščin, ampak gre za prizadevanje tožnika, da vendarle pride v Italijo, kjer je, kot je izpovedal sam, želel poiskati delo.

19. Po pojasnjenem sodišče tožniku tudi ne verjame, da se je imel namen vrniti, temveč sodi, da je toženka pravilno ugotovila, da je bil njegov namen zapustiti Slovenijo. Iz povedanega torej izhaja, da je tožnik potem, ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v Azilnem domu, Slovenijo zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka. Po presoji sodišča je pravilna presoja toženke, da takšno tožnikovo ravnanje in način, na katerega je to storil, očitno kaže na to, da ima namen zapustiti Slovenijo in bo tako ravnal tudi v prihodnosti, kar pomeni, da je pri tožniku podana utemeljena nevarnost pobega. To pomeni, da je izpolnjen zakonski pogoj iz 2. točke prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek izpodbijanega ukrepa.

20. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

21. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

22. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost in nujnost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

23. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore CT, pravilna in zakonita, vendar ne iz obeh razlogov, ki sta navedena v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni tudi v izreku in ne zgolj v obrazložitvi, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v 1. točki izreka odpravilo besedilo "ugotavljanja istovetnosti in".

24. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve.