Jedro

Za odločitev o dodelitvi otroka enemu izmed zakoncev ob razvezi ali o spremembi te odločitve je pomemben celotni ugotovljeni splet konkretnih življenjskih okoliščin, v katerih so se znašli starši in otrok po razpadu naravne popolne družine. Presoja tehtnosti otrokovega mnenja v kontekstu drugih okoliščin, ki vplivajo na odločitev po členu 105.2 ali 78.1 in tudi 78.4 ZZZDR, ne more biti odvisna od presoje, kakšno naj bi bilo optimalno (s stališča objektivno ocenjenih otrokovih interesov optimalno) otrokovo mnenje glede na te druge okoliščine.

Pravico do izražanja teh želja in do tega, da se upošteva tudi njegova volja glede uravnavanja lastne bodočnosti, priznava v obravnavanih situacijah otroku tako ZZZDR (člen 105.2) kakor Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 (člen 12.1). Revizijska razlaga zakonske norme neutemeljeno terja, da naj bodo te želje in ta volja otroka upoštevne samo tedaj, kadar so po objektivni presoji pristojnega organa povsem v skladu z otrokovimi interesi, kakor jih glede na ugotovljene okoliščine ocenjuje ta organ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da naj sodišče njemu dodeli v vzgojo in varstvo hčerko, roj. 30.4.1978, in sina roj. 6.4.1981 - toženki pa naloži plačevanje preživnine za oba otroka. Odločitev je utemeljilo s tem, da po razvezi zakonske zveze pravdnih strank, ob kateri sta bila oba otroka dodeljena v vzgojo in varstvo materi toženki, ni prišlo do takšne spremembe odločilnih okoliščin, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen. Tožnik zlasti ni dokazal zatrjevanega toženkinega zanemarjanja otrok in drugih zatrjevanih negativnih okoliščin na njeni strani.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje delno spremenilo, tako da je ugodilo zahtevku za spremembo dodelitve ml. sina pravdnih strank in ml. Z dodelilo v vzgojo in varstvo očetu tožniku, zaradi tega pa hkrati tudi razveljavilo odločitev o preživninskem zahtevku. Obenem je zavrnilo pritožbo v preostalem delu, torej glede zavrnitve zahtevka za spremembo odločbe o dodelitvi hčerke pravdnih strank, torej tudi njeno dodelitev v vzgojo in varstvo tožniku, in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Delno spremembo sodbe prve stopnje je utemeljilo predvsem s tem, da je treba upoštevati tudi željo ml. Z, ki že dalj časa živi z očetom, je asimiliran v njegovo novo družino in odklanja vrnitev k materi.

Zoper citirano pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje, da se ml. sin pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo očetu tožniku, je toženka vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in graja (sklicujoč se na razlago člena 105.2 ZZZDR) upoštevanje želje ml. Z., ker je pod močnim vplivom tožnika in zato pri njem ni mogoče govoriti o tem, da lahko izkazuje sposobnost izraziti željo, ki bi bila skladna z njegovimi potrebami. Po 102. členu ZZZDR so starši dolžni otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostmni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Tožnikov način življenja, njegov način vplivanja na ml. Z in druge okoliščine pa ne kažejo, da tožnik ravna v skladu s tem zakonskim določilom. Toženka predlaga tako spremembo izpodbijane odločitve, da bo tudi v tem delu tožnikova pritožba zavrnjena kot neutemeljena.

Revizija je bila v skladu z določbo člena 390.1 ZPP vročena tožniku in Javnemu tožilcu Republike Slovenije.

Tožnik je na revizijo odgovoril in meni, da ni utemeljena. Sin Z. je pri njem že tretje leto, ima tu vse pogoje za srečno in uspešno prihodnost, izraža pa tudi stalno željo, živeti pri očetu in nikjer drugje. Zato je izpodbijana odločitev pravilna.

Javni tožilec Republike Slovenije se je o reviziji izjavil in meni, da je utemeljena. Pravilna uporaba pravnega standarda "korist otrok" narekuje - ob upoštevanju določb ZZZDR in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - vsesstranski preskus pogojev za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za življenje in delo otrok, vključno s pogoji, da starši izpolnjujejo svojo dolžno skrb za življenje in zdravje otrok in njihovo vzgojo za delovne člane družbene skupnosti. Ob ugotovljenih dejstvih pa je materialnopravno zmoten zaključek, da je za ml. Z koristneje, da se ohrani trenutno stanje. Zato javni tožilec predlaga ugoditev reviziji.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Kakor je razvidno že iz povzetka revizije, toženka ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in to niti formalno opredeljeno niti vsebinsko.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena.

Toženka v reviziji utemeljeno opozarja na določbo 105. člena ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS 14/89, prečiščeno besedilo), ker ZZZDR le v tej določbi omenja upoštevanje otrokovih želja v primerih, ko ne živi z obema staršema, tadva pa se ne moreta sporazumeti, pri katerem izmed njiju bo otrok živel. Določbe tega člena se glasijo: "Če starši ne živijo skupaj, se morajo sporazumeti, pri katerem izmed njih bo otrok živel (prvi odstavek). Če se starši ne sporazumejo, odloči o tem center za socialno delo, ki upošteva tudi otrokove želje, če jih je otrok sposoben izraziti (drugi odstavek)." Zakonsko normo citiranega 2. odst. 105. člena ZZZDR, na katero se sklicuje toženka v reviziji, je treba razlagati ob upoštevanju določbe 1. odst. 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 (v nadaljevanju: konvencija, Ur.l. RS 35/92, Mednarodne pogodbe št. 9 v zvezi z Ur.l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 15/90). Pred to razlago je treba opozoriti, da je citirana zakonska norma v zvezi s navedeno konvencijsko normo normativna podlaga za presojo pomena otrokove želje tudi v tistih zadevah, v katerih je podana sodna pristojnost za odločanje o dodelitvi otroka enemu izmed staršev v varstvo in vzgojo - tj. v razveznih pravdah (člen 78.1 ZZZDR) in v pravdah po tožbi za spremembo odločitve o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo (imenovanih tudi predodelitvene pravde, člen 78.4 ZZZDR). Zato toženka v reviziji pravilno opozarja na citirano zakonsko normo, Javni tožilec RS pa v izjavi o reviziji pravilno opozarja tako na zakonsko kakor na konvencijsko normo.

Skopa zakonska formulacija, da pristojni organ "upošteva tudi otrokove želje, če jih je otrok sposoben izraziti", omogoča več razlag člena 105.2 ZZZDR. Ena izmed njih je tista, za katero se zavzema toženka v reviziji - namreč razlaga, da je otrokova želja upoštevna samo v primeru, če je "objektivna in pravilna" oz. "če je objektivno v skladu z njegovimi potrebami". Ta razlaga ima več napak. Prva napaka te razlage je, da zanemarja izhodišče zakonske norme - otroka kot subjekt pravice, soodločati o tem, v družini (točneje: v nepopolni ali dopolnjeni družini) katerega izmed svojih staršev bo živel, potem ko starši ne živijo več skupaj in zato ne more več biti v popolni družini izpolnjena optimalna možnost, ki jo konvencija v šesti alinei svoje preambule jemlje za temelj v njej izraženega mednarodnega konsenza: "otrok mora za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju, v vzdušju sreče, ljubezni in razumevanja". Ne more biti dvoma, da ta del preambule konvencije nima v mislih le tim. naravne popolne družine, temveč računa tudi z vsemi drugimi oblikami družinske skupnosti, tako tudi z nepopolno družino in dopolnjeno družino enega izmed staršev.

Druga napaka razlage, za katero se zavzema revizija, je v tem, da upoštevnost otrokove želje omejuje na primer, ko je otrokova želja točno takšna, kakršno bi naj po presoji pristojnega organa (v pravdi sodišča) narekovale druge ugotovljene, objektivno ocenljive okoliščine. Določba člena 105.2 ZZZDR niti sama ne upravičuje tako ozke razlage, saj govori, da se upošteva tudi otrokove želje - torej te želje poleg drugih okoliščin - in to le pod pogojem, da je otrok želje sposoben izraziti, ne pa tudi pod kakšnim dodatnim pogojem glede vsebine teh želja. Še manj je mogoče zagovarjati tako razlago, če se upošteva določba člena 12.1 konvencije, ki pravi: "Države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo." Presoja tehtnosti otrokovega mnenja v kontekstu drugih okoliščin, ki vplivajo na odločitev po členu 105.2 ali 78.1 in tudi 78.4 ZZZDR, torej ne more biti odvisna od presoje, kakšno naj bi bilo optimalno (s stališča objektivno ocenjenih otrokovih interesov optimalnoĐ) otrokovo mnenje glede na te druge okoliščine.

Tretja napaka obravnavane razlage zakonske norme je v tem, da zanemarja splošni vidik človekove želje glede uravnavanja lastne bodočnosti. Tudi želje odraslega (v smislu 1. člena konvencije: polnoletnega) človeka glede lastne bodočnosti so lahko objektivno povsem v skladu z njegovimi objektivno presojanimi interesi - ali pa niso. Človek je bitje, ki z voljo soodloča o svojem bodočem življenju, predvsem pa ima glede tega določene želje - omejeno na kontekst obravnavane razlage zakonske norme, zlasti tudi želje glede tega, kje in s kom želi živeti. Pravico do izražanja teh želja in do tega, da se upošteva tudi (Đ) njegova volja glede uravnavanja lastne bodočnosti, priznava v obravnavanih situacijah otroku tako ZZZDR (člen 105.2) kakor konvencija (člen 12.1). Revizijska razlaga zakonske norme neutemeljeno terja, da naj bodo te želje in ta volja otroka upoštevne samo tedaj, kadar so po objektivni presoji pristojnega organa povsem v skladu z otrokovimi interesi, kakor jih glede na ugotovljene okoliščine ocenjuje ta organ.

Kar zadeva konvencijo, ni odveč še opozorilo, da v primerjavi z ZZZDR, ki za obravnavano vrsto zadev ne nalaga sodišču, da mora pridobiti otrokovo mnenje oz. ugotoviti njegovo željo, citirana določba 12. člena konvencije tako obveznost pristojnim organom nalaga - saj v 2. odstavku določa, da naj zaradi uresničitve namena, določenega v (že prej citiranem) 1. odstavku, "ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z otrokom, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili nacionalnega prava". S tem tako na materialnem (l. odst.) kakor na procesnem nivoju (2. odst.) daje otrokovi želji posebno pomembno mesto v obravnavanih sodnih sporih, kadarkoli je otrok sposoben izraziti svoje mnenje oz. željo.

Glede na dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, revizijsko sodišče nima nobenega razloga za dvom o sposobnosti ml. Z, da izrazi svoje želje (v smislu člena 105.2 ZZZDR - tako sposobnost mu je sodišče druge stopnje pripisalo), oz. o tem, da je sodišče druge stopnje presojalo tehtnost ugotovljene želje ml. Z v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo (v smislu člena 12.1 konvencije).

Na načelni ravni so torej toženkina revizijska stališča glede uporabe člena 105.2 ZZZDR neutemeljena v obrazloženem obsegu. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi po prej obrazloženem pravilno uporabilo materialno pravo (prej citirani zakonsko in konvencijsko normo), ko je upoštevalo tudi željo ml. Z glede tega, pri katerem izmed staršev želi živeti - čeprav ni obenem izrečno ocenilo, ali so objektivno ocenjene predvidljive posledice uresničitve njegove želje v skladu z interesi ml. Z. Drugo vprašanje je seveda, ali ni morda sodišče druge stopnje pripisalo prevelikega pomena ugotovljeni želji ml. Z. Ugotovitev, da želi ml. Z. živeti pri očetu tožniku, je dejanska ugotovitev. Prav tako so dejanske ugotovitve tiste ugotovitve, ki jih je v neposredni zvezi z ugotovljeno željo ml. Z zapisalo sodišče druge stopnje. To so ugotovitve, da ml. Z že dalj časa živi z očetom (tožnikovi tožbeni trditvi, da je to od januarja 1991 naprej, toženka ni oporekala); da je ml. Z že prej večkrat pobegnil od matere k očetu; da je ml. Z na očeta navezan in da je asimiliran v njegovo novo družino ter da odklanja vrnitev k materi (toženki). Te dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje so za revizijsko sodišče obvezna in v revizijskem postopku neizpodbojna dejanska podlaga presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane pravnomočne odločitve - seveda skupaj z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, katere je sodišče druge stopnje sprejelo in nekatere med njimi izrečno ponovilo ter opozorilo na njihovo pravilnost - da namreč tožnikov odnos do otrok oblikuje predvsem njegov nerazrešen odnos s toženko; da tožnikov vzgojni odnos do otrok ni ustrezen in njegova skrb zanju predvsem verbalna; da tožnik z otrokoma manipulira, kar se odraža v podkupovanju, pri čemer je za to še posebej dovzeten ml. Z, kar pogojujeta njegova starost in temperament. Pri tehtanju pomena ugotovljene želje ml. Z v kontekstu celote dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje - med katerimi je revizijsko sodišče s pravkaršnjim citiranjem izločilo le nekatere, ne da bi jim s tem pripisalo poseben pomen niti da bi s tem vzelo pomen drugim dejanskim ugotovitvam (zlasti ne tistim, ki se nanašajo na toženko kot skrbno mater ml. ZĐ) - je treba po presoji revizijskega sodišča pritrditi sodišču druge stopnje, da ima otrokova želja precejšnjo težo. Gre za željo fanta, ki je po podatkih same sodbe ob zaključku glavne obravnave star enajst let, torej na začetku tistega življenjskega obdobja, ko otrok začne pripisovati lastni volji odločilen pomen. Po ugotovitvah sodbe pa ne gre le za ugotovljeno željo ml. Z, ampak tudi za to, da je že pred začetkom življenja pri očetu tožniku večkrat pribežal k njemu od matere in da sedaj odklanja vrnitev k njej, da je na očeta navezan in da je asimiliran v njegovo novo družino. Pri takih okoliščinah je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko ni dalo absolutne prednosti objektivnemu tehtanju vzgojiteljskih sposobnosti staršev in strokovni prognozi, kateri izmed staršev bo lahko bolje poskrbel za interese ml. Z, če bo otrok živel pri njem (prav temu pa je dalo vso prednost sodišče prve stopnjeĐ) - in zato ni šlo preko ugotovljene otrokove želje glede tega, s katerim izmed staršev želi živeti.

Po vsem obrazloženem revizijski graji uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni bilo mogoče pritrditi. Razlogi javnega tožilca v njegovi izjavi o reviziji, glede na vsebino dosedanjih razlogov revizijskega sodišča in glede na naravo te tožilčeve vloge, ne terjajo dodatne obrazložitve te odločbe. Vendar pa ni odveč pripomba, da to še posebej velja za tožilčevo opozorilo na odločitev tega vrhovnega sodišča v konkretni drugi zadevi, saj je tudi v tovrstnih zadevah za odločitev na katerikoli stopnji sodnega odločanja pomembno ugotovljeno dejansko stanje - v zadevi dodelitve otroka enemu izmed zakoncev ob razvezi ali spremembe te odločitve torej celotni ugotovljeni splet konkretnih življenjskih okoliščin, v katerih so se znašli starši in otrok po razpadu naravne popolne družine.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti. O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker jih tožnik v odgovoru na revizijo ni prijavil.